No, pa imamo novo politično stranko. Tako kot večina novonastalih strank se ima tudi Naša dežela za politično sredino in pravi, da bo brez ideologije. Kaj to pomeni?
Naša dežela
Boris Vezjak je na blogu In media res sijajno analiziral spretno izkoriščen kultni slogan Slovenija, moja dežela v imenu nove stranke. Pomembnejše pa je njegovo opažanje, da se stranka spogleduje z »našostjo«, kar je po njegovem izjemno nevarna osnova za sleherno nacionalistično mentaliteto in logiko izključevanje po nacionalnem, rasnem, verskem ali etničnem ključu.
»V naši deželi, na naši zemlji smo in živimo med našimi ljudmi. Ti so naše največje bogastvo.«
Trditev na spletni strani politične stranke Naša dežela
Delitev na nas in druge oz. po Vezjakovo »našost« seveda je ideologija. »Našost« je nasprotje multikulturalizma, prizadevanja za enakopraven položaj narodov, etničnih, socialnih skupin na določenem ozemlju, v določeni skupnosti.
Neoliberalizem
Nova stranka na svoji spletni strani nima objavljenega programa, nanj bomo očitno še morali počakati. V zavihku program se nahajajo vrednote, vizija in 10 zavez. Gre seveda za običajne puhlice, ki so jih polne skorajda vse politične stranke. Manjka pa, in to bode v oči, pogled na ekonomijo, gospodarstvo, davke in predvsem razporejanje presežne vrednosti. Vse, kar najdemo na to temo, je skrčeno v eno poved.
»Naš cilj je, da Slovenija v naslednjih šestih letih postane država s privlačno in ugodno davčno politiko, kot novi dom vrhunskih športnikov, umetnikov in podjetnikov, ki zdaj bivajo in plačujejo davke v tujini.«
Zaveza politične stranke Naša dežela
Pustimo ob strani, da citirani zapis ni zaveza, to bomo pripisali začetni nerodnosti. Zaveza zavezuje, medtem ko cilj pomeni nekaj, kar se hoče doseči. Misel nakazuje zavzemanje za nizke davke, kar pa je neoliberalizem. In neoliberalizem je ideologija.
Nekateri vrhunski športniki se selijo v davčno oazo Monako, kjer prebivalci, z izjemo francoskih državljanov, od leta 1869 ne plačujejo davkov na prihodke. Glavni vir prihodkov kneževine sta finance in turizem. Slovenija se z Monakom enostavno ne more primerjati in ne glede, koliko bomo davke znižali, se bodo nekateri kljub vsemu selili tja. Vrhunski športnik, ki dolgo časa živi znotraj svetovne jet set elite, se bo domov vrnil iz drugih razlogov, ne zaradi davkov. Pa naj bodo ti še kako nizki. Podjetniki v družinskih podjetjih pa se ne selijo v tujino.
Ideologija
Ideologija je večznačen izraz, katerega pomen je odvisen predvsem od konteksta uporabe. V najširšem pomenu bi ga lahko opredelili kot ideje o družbi, ki si jih deli določena skupina ljudi. Gre za skupek vrednot in prepričanj. Ideologija je sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti, tak sistem pa je vodilo za politično, družbeno delovanje.
Politično in družbeno delovanje brez ideologije enostavno ni možno. Ideologija ni zgolj fašizem, komunizem, nacionalizem, janšizem ipd. Nenazadnje je ideologija tudi prosti trg, religija in celo sam kapitalizem.
»Z močnim prepričanjem, da se mora politika umakniti ideologijam in se vrniti ljudem.”
Aleksandra Pivec na ustanovnem kongresu Naše dežele
Problem z ideologijo je, da jo praviloma dojemamo le v njenem negativnem pomenu. Kot ideologijo razumemo prepričanja, ki so na nek način napačna ali izkrivljena. Vse prevečkrat pa jo tudi zamenjujemo z demagogijo – dajanjem lažnih obljub oz. trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči.
Brez ideologije?
Naša dežela se sama uvršča v politično sredino in bo po njihovem brez ideologije. V kolumni Kaj je levica in kaj desnica sem zapisal, da se v Sloveniji precej političnih strank rado samookliče za sredinske stranke. Kakšno poldrugo leto nazaj smo celo doživeli, da se je stranka krščanske demokracije proglasila za stranko sredine. Sredinskost v resnici ni možna, gre za PR dobrikanje volivcem. Srednje poti pri ključnih vprašanjih enostavno ni. Ali podpiraš privatizacijo ali ne, ali si proti splavu ali ne. V resnici so vse stranke ali leve ali desne. In z novo stranko ne bo nič drugače. Čeprav programa še ni moč prebrati, lahko po do sedaj videnem sklepamo, da jo nese v desno.
Problem slovenskega, pa tudi evropskega prostora je t.i. srednja pot, ki sta jo utemeljila Tony Blair in Gerhard Schröder. Mladen Dolar pravi, da se leva in desna politika čedalje bolj razlikujeta le po tem, koliko bi pri neustavljivem globalnem širjenju tržne ekonomije (neoliberalizma, moj pripis) potrebovali socialnih korektivov, socialnih pravic in posegov države – levica bi jih ohranila malo več, vtem ko desnica vidi v sprostitvi ekonomskih interesov, v njihovi deregulaciji poglavitni vzvod družbenega napredka in rasti.
S takšnim delovanjem političnih strank je jasno, zakaj se je politični boj iz ekonomskih vprašanj preselil v identitetne politike in na pravice manjšin. Problem naših »sredinskih« strank, vse z bolj ali manj neoliberalnimi programi, je neprepoznavnost sicer podobnih političnih programov in popolno zanikanje ideologije. Ker ne nudijo nič novega in predvsem boljšega, lahko v primeru, da pridejo na oblast, le podaljšujejo neoliberalno agonijo. Zato so na dolgi rok vedno neuspešne.
Novi stranki je v bistvu do popolne kopije že nastalih neoliberalnih in neuspešnih strank, ki so vse po vrsti obljubljale drugačno politiko “brez ideologije”, manjkala le še izjava, da gradijo stranko od spodaj navzgor. Karkoli bi že naj to pomenilo in kar smo v preteklosti tudi pogostokrat slišali.
Beri tudi Kaj je levica in kaj desnica
