Rusija, NATO in Ukrajina

Za razumevanje dogajanja v Ukrajini ne bo dovolj ponavljanje propagande Zahodnih politikov in medijev ali pa nenehno ponavljanje, kako Zahod krši svoje zaveze. Ni dovolj omenjati leti 2014 ali 1990, potrebno je pogledati daleč nazaj.

Intervencija Zahoda v Rusiji

Po oktobrski revoluciji se je v Rusiji pričela državljanska vojna med revolucionarji in t.i. Belimi. Po sklenitvi Brest-Litovskega miru Rusije s Centralnimi silami so se sile Antante obrnile proti novemu ruskemu režimu. V državljanski vojni so Britanija, Francija, Romunija, Grčija, ZDA, Estonija, Italija, Avstralija, Kanada in Japonska podprle Bele in v Rusijo poslale ekspedicijske korpuse, skupaj kakšnih 250.000 mož. K tej številki je potrebno prišteti še kakšnih 50.000 pripadnikov Češkoslovaške legije, ki bi se morala evakuirati preko Vladivostoka, vendar se je pred tem na strani Belih zapletla v državljansko vojno. Seme nezaupanja do Zahoda je vzklilo.

Predsednik ZDA Franklin Roosevelt je zasnoval ureditev, ki se je vzpostavila po II. svetovni vojni. Seveda ni bilo govora, da bi ZDA podarili New Deal celotnemu človeštvu. V ta namen so ustanovili Mednarodni denarni sklad, Svetovno banko in OZN. Harry Truman, ki je postal predsednik po Rooseveltovi smrti, je zgolj štiri dni po nemški predaji brez opozorila ukinil denarno pomoč Sovjetski zvezi (SZ).

Če vidimo, da zmaguje Nemčija, bi morali pomagati Rusiji, in če zmaguje Rusija, bi morali pomagati Nemčiji ter tako doseči, da jih bo pobitih kar največ.

^{Harry S. Truman, takrat podpredsednik ZDA, v govoru v ameriškem senatu, julija 1941}

Doktrina zadrževanja

Politika zadrževanja (včasih imenovana zajezitve) je bila ameriška geostrateška zunanja politika, ki pa v nasprotju z imenom nikakor ni bila obrambna. Namen doktrine, ki jo je artikuliral ameriški diplomat George Kennan, ni zaustaviti nasprotnika, temveč ga izbrisati. Doktrina cilja na zmago, ne na varnost. Marca 1947 je imel Truman govor, ki je imel namen nagnati Američanom strah v kosti, v katerem je svaril pred apokaliptično nevarnostjo komunizma. Pričela se je hladna vojna. In razvila se je trajna ideologija nacionalne varnosti, ki vlada v ZDA še danes in je, kot je ugotovil ameriški sociolog Franz Schumann, ustvarila temelj, na katerem lahko uspeva nadstrankarski konsenz.

Perry Anderson ugotavlja, da se je spremenila hierarhija vrednost. Varnost je bila po novem na prvem mestu. Takoj za njo pa demokracija – ameriško darilo svetu. Ker jo je bilo potrebno zavarovati, tj. razširiti, je bil svobodni svet le tisti po ameriški podobi. Takšna doktrina je uspešno opravičevala ameriški intervencionizem, saj je bilo potrebno svet braniti pred komunistično nevarnostjo.

Del doktrine zadrževanja je bila tudi ustanovitev NATO pakta leta 1949. Ni nepomembno, da je bil Varšavski pakt kot odgovor na NATO ustanovljen šele šest let kasneje. Sprejem Turčije v NATO leta 1952 je z namestitvijo balističnih raket vodil v Kubansko krizo deset let kasneje. Foreign Policy navaja, da so Sovjeti umaknili svoje rakete s Kube v zameno za zavezo ZDA, da ne bodo vdrli na Kubo in da bodo iz Turčije odstranili rakete Jupiter.

Geopolitična trofeja

Zbigniew Brzezinski, svetovalec predsednikov Lyndona Johnsona in Jimmnya Carterja, je izoblikoval misel, ki se kot rdeča nit vleče v vseh njegovih delih: »Največja geopolitična trofeja za Ameriko je Evrazija.« V času boja proti komunizmu so se ZDA utrdile na zahodnem in vzhodnem obrobju tega ogromnega prostora, natančneje v Evropi in na Japonskem, ter vzdolž njegovega južnega roba, v Perzijskem zalivu. Ko se je razpustila SZ in jo je nasledila Rusija, je po sredini Evrazijskega prostora zazijala ogromna črna luknja, ki je za ZDA vitalnega strateškega pomena. Za Brzezinskega je bila širitev NATA do ruskih meja najpomembnejša posamična prednostna naloga po hladni vojni. Njegova nekdanja učenka Madeleine Albright, zunanja ministrica pod Billom Clintonom, je dosegla, da so to prednostno nalogo sprejeli na zunanjem ministrstvu.

Ob združevanju obeh Nemčij je bilo SZ v zameno za umik njenih čet iz Nemške demokratične republike dana zaveza, da se NATO ne bo širil vzhodno od združene Nemčije oz. preko reke Odre. Zaveza je bila poteptana najprej leta 1999, ko so bile v NATO sprejete Poljska, Madžarska in Češka ter leta 2004 s sprejetjem nekdanjih sovjetskih republik Estonije, Latvije in Litve (istega leta je bila sprejeta tudi Slovenija).

Barvni revoluciji

Leta 2003 in 2004 sta se v Gruziji in Ukrajini odvili barvni revoluciji, ki sta pripeljali do zamenjave režimov s proameriškimi. V obeh je sledi pustila nevladna organizacija CANVAS, ki jo je ustanovil Srđa Popović, znan iz srbske politične organizacije Odpor! Leta 2011 je WikiLeaks objavil e-maile s korespondenco med Popovićem in korporaciji Stratfor, ki se ukvarja z zbiranjem obveščevalnih podatkov za korporacije. Obe revoluciji sta bili v dobršni meri financirani iz ZDA in iz Open Society Georga Sorosa. Ključno vlogo naj bi po Guardianu igral ameriški diplomat Richard Miles.

Na srečanju NATA leta 2008 je George Bush mlajši pričel s kampanjo za akcijski plan sprejema Gruzije in Ukrajine v NATO. Nasprotovali sta Nemčija in Francija, ki sta trdili, da bo to nepotrebna kršitev za Rusijo. Vladimir Putin je v govoru ob zaključku srečanja rekel, da bi sprejetje obeh držav v NATO v Rusiji dojemali kot neposredno grožnjo varnosti države.

S sprejetjem obeh držav v NATO bi le-ta z zahoda skorajda obkolil Rusijo. Ostala bi le še Belorusija. Načrt Brzezinskega bi se uresničil.

Vojna v Gruziji

Že nekaj mesecev po srečanju NATA je Gruzija napadla Južno Osetijo. Gre za dejstvo, ki se danes pozablja (v Wikipedii piše obratno, da naj bi Južna Osetija pričela konflikt). Južna Osetija in Abhazija sta gruzijski pokrajini, ki sta od leta 1991 oz. 1992 de facto neodvisni od gruzijske oblasti. Rusija je intervenirala in porazila Gruzijo ter priznala neodvisnost odcepljenih pokrajin. Ukrajina in druge nekdanje sovjetske države so od ruskega vodstva prejele jasno sporočilo, da bi morebitni vstop v Nato povzročil ruski vdor.

Državni udar

Leta 2013 so se v ukrajinskem Kijevu pričeli t.i. evromajdanski protesti v Kijevu, potem ko se je takratni predsednik Viktor Janukovič odločil odložiti podpis pridružitvenega sporazuma z EU. Namesto tega se je začel pogajati z Rusijo. Pri razlagi takratnih dogodkov se pogosto izpušča aktivno ameriško vlogo v destabilizaciji Janukovičeve vlade. To so ZDA počele prek mehanizmov, kot so USAID (Agencija za mednarodni razvoj) in NED (Nacionalna podpora demokraciji), prek katerih so podžigale protivladne sentimente. NED namenja finančna sredstva organizacijam, zadolženim za podporo ZDA naklonjenim režimom, hkrati pa napada vlade, ki nasprotujejo ameriški vojaški ali gospodarski politiki, in podžiga protivladne opozicije (vir).

Ko so se sprva mirnim protestom pridružili trdi nacionalisti, so hitro prerasli v nasilne nemire v Kijevu in prevzeme upravnih zgradb po Ukrajini. Februarja 2014 so prozahodne frakcije strmoglavile Janukovičevo vlado, na oblast pa so prišli uradniki z izrazito protirusko naravnanostjo.

Medtem ko so dogodki na Majdanu prejeli široko podporo v zahodnih delih Ukrajine, so vzhodne in južne regije, ki imajo veliko rusko govoreče prebivalstvo in močne zgodovinske vezi z Rusijo, nasprotovale dogodkom v Kijevu. V Odesi npr. so bili protesti proti Majdanu kmalu nasilno zatrti. V vzhodnih regijah Donetsk in Lugansk ter v črnomorski avtonomni republiki Krim pa so se nadaljevali proruski protesti.

Neodvisnost

Na Krimu in mestu s posebnim statusom Sevastopol so izvedli referenduma in se z veliko večino odločili za združitev z Rusijo. Polotok je bil sicer leta 1954 z dekretom prenesen iz Rusije v Ukrajino, z razpustitvijo SZ pa je ostal pod ukrajinsko oblastjo. Krim je za Rusijo življenjskega pomena predvsem zaradi njene pomorske baze v Sevastopolu, kjer je glavna baza Črnomorske flote.

Sledila je razglasitev neodvisnosti Ljudskih republik Doneck in Lugansk v rudarskem območju Donbasa. Ukrajinska vlada se je odzvala s »protiteroristično operacijo«, kar je peljalo v že osem let trajajočo vojno. Leta 2015 je bil v beloruskem Minsku dosežen drugi sporazum, s katerim je Kijev obljubil reformo decentralizacije, ki bi vzhodnim regijam zagotavljala široko avtonomijo. Kar pa se redko omenja, je, da se obljubljene reforme nikdar niso bile uresničile.

Tako Kijev kot odcepljene republike so se večkrat obtoževali kršitev premirja in dogovorov iz Minska. Poročila OVSE sicer večinoma kažejo, da je bilo več žrtev na strani odcepljenih republik.

Povečevanje vojaštva ob meji z Rusijo

Prvi, ki je pričel kopičiti vojaštvo ob meji z Rusijo, je bil NATO. Leta 2016 je namreč sprožil operacijo Enhanced Forward Presence, v okviru katere je poslal štiri multinacionalne bataljonske skupine v Litvo, Latvijo, Estonijo in Poljsko. Slovenska vojska sodeluje s 50 vojaki v Latviji. V začetku februarja so ZDA sporočile, da pošiljajo dodatnih 3.000 vojakov v Nemčijo, Romunijo in na Poljsko. V pasu od Estonije na severu do Romunije na jugu naj bi bilo okoli 12.000 vojakov NATA oz. ZDA.

Lanskega oktobra so ZDA, Združeno kraljestvo in EU pričele specialno vojno proti Rusiji, le-ta pa je pričela kopičiti čete ob meji z Ukrajino in v Belorusiji. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je vedno več govoril o članstvu Ukrajine v NATU. Prejšnji teden je Rusija priznala neodvisnost odcepljenih republik in vstopila v Ukrajino. In zdaj smo tam, kjer smo.

Kako naprej?

Rusija je ukrepala, ker najbrž meni, da ji je ostala edino še vojaška intervencija za zaščito legitimnih nacionalnih interesov. Pravzaprav ni v ofenzivi po vzpostavitvi nove Sovjetske zveze, kot nas prepričujejo. Prej je v defenzivi. Kot lev, ki ga je obkrožil trop hijen in vidi edini izhod, da napade najšibkejšo hijeno. Hans Morgenthau pravi, da zgodovina nacionalnih skupnosti kaže, da se nobena politična, verska, ekonomska ali regionalna skupnost ne more dolgo obdržati skušnjave, da ne bi uveljavila svojih zahtev z nasilnimi sredstvi, če misli, da lahko to stori brez prevelikega tveganja. S to mislijo, poznavanjem zgodovine in s tezo Carla von Clausewitza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je potrebno pristopiti k razumevanju ruske vojne proti Ukrajini.

Modno primerjanje Putina s Hitlerjem in obkladanje z vsemogočimi izrazi z ničemer ne pripomore k čimprejšnji in mirni razrešitvi konflikta. Tudi bojni klici iz varne razdalje ne. Najbrž tudi ihtavo pošiljanje orožja v Ukrajino ne. To sicer spominja na ameriško podporo afganistanskim mudžahedinom, za katero pa vemo, kako se je končala – z vzponom radikalnih Talibanov.

Morgenthau ugotavlja tudi, da so se nacionalne družbe vedno dezintegrirale in razcepile v številne manjše enote, bodisi začasne bodisi trajne, brž ko država ni mogla več obdržati svojega monopola organizirane prisile in učinkovito uporabiti kakega prisilnega sredstva za vzdrževanje miru in zavarovanje lastnega preživetja. Z neobvladljivim deljenjem orožja vsem po vrsti in z ustanavljanjem tujske legije Zelenski ustvarja prav takšne razmere. Če k temu prištejemo še skupine kot so Azov bataljon, Donbas bataljon in Desni sektor, je morebitna katastrofa neizbežna. Ko se bodo ruski vojaki umaknili in enkrat se zagotovo bodo, bo v rokah mnogih prenapetežev in neuravnovešencev ostalo precej orožja. Kasneje se bodo Rusi umaknili, večji bo kaos.

Zdi se, da se Rusija tega zaveda. Če ne more dobiti zaveze, ki seveda ne bo prekršena, da Ukrajina ne bo sprejeta v NATO, potem mora ustvariti take razmere, da kaj takega še hitro ne bo mogoče. Kako se to počne, se je imela priložnost naučiti na primerih Iraka, Libije, Sirije, Jemna, Bahrajna, Malija… Spisek je precej daljši. Če resnično teži k miru, bi NATO moral pogoltniti cmok in dati zavezo, da bo Ukrajina nevtralna. Doneck, Lugansk in Krim pa so za Ukrajino brez vojnega zavzetja najbrž nepovratno izgubljeni.

Beri tudi Cenzura je tu