Koliko angelov lahko pleše na konici igle je sholastično vprašanje, s katerim so se ukvarjali v srednjem veku. Povod za to vprašanje pripisujejo Tomažu Akvinskemu, ki se je v svojem delu Summa Theologica, napisanem okoli leta 1270, vprašal, koliko angelov se lahko hkrati nahaja na istem mestu.
Kot vemo srednji vek ni bil ravno obdobje, ko bi cvetela znanost. Najboljši umi tistega časa so se ukvarjali z danes in prav tako za takratno življenje nepomembnimi zadevami, ki pa so jih preko vseh možnih mer napihnili v za človeštvo ekstremne odločitve. Ena takšnih je bilo vprašanje, koliko angelov lahko pleše na konici igle?
Ko neka civilizacija pride v svoj zenit ali ko postane življenjsko nevarno ukvarjati se s progresivnimi družbenimi zadevami ali ko preprosto v družbi prevlada konspirativni diskurz, pride do umika pronicljivih umov v zasebno sfero ali pa se ti usmerijo le v dovoljene oz. sprejemljive teme. Ob zatonu Rimskega cesarstva, seveda je bil to dolgotrajen proces, so bili razmišljujoči umi okupirani s krščanstvom. Če nisi imel ravno heretičnih misli, je bilo to bistveno bolj varno kot ukvarjanje s znanostjo, pa še večji družbeni ugled je prinašalo. Ni čudno, da iz tistega časa izvira večina krščanskih dogem, npr. o troedinosti, Mariji ipd. Sicer se je zanemaril razvoj prava, filozofije in znanosti nasploh, zato pa so bili izjemno produktivni v krščanski dogmatiki, ki je kasnejši razvoj ni nikdar presegel.
Maske
Podobno nas zdaj okupirajo maske. Trenutno so te v javnem diskurzu daleč največji problem. Nekateri menijo, da bo civilizacija propadla, če bomo morali nekaj deset minut dnevno nositi maske. Drugi menijo, da bo propadla, če jih ne bomo. Zagotovo pa debata o maskah v teh dnevih privlači daleč največ pozornosti. Še tako neumen zapis o škodljivosti mask pobere bistveno več pozornosti kot pa npr. zapis o tem, da se bodo normiranemu samostojnemu podjetniku povečali davki za 100 %.
Zadeva je dosegla take iracionalne razsežnosti, da razumen pogovor tako z eno kot z drugo stranjo ni mogoč. Drugače sicer razumni ljudje so se postavili na okove in izven svojih zidov ne vidijo ničesar drugega.
Nošnja mask je sicer v trenutni situaciji popolnoma nepomembna zadeva. Spomladi, ob pričetku epidemije, se praktično nihče temu ni upiral. Kljub temu, da ni enega dokumentiranega dokaza, da bi kdorkoli zaradi nošnje mask imel zdravstvene probleme, pa so se v izteku poletja razvile teorije, ki to problematizirajo. Posledično je ogromno ljudi večino svoje energije in časa namenilo prav nošnji mask. Pri tem so zanemarili, da gre v resnici za nepomembnost, ki je kot problem lansirana prav zato, da odvrne pozornost od bistvenega. Bistvo pa je, da nam tisti, ki so trenutno na oblasti, ropajo državo. Kradejo nam prihodnost.
Seveda so k temu vzdušju pripomogli oblastniki, ki ravnajo drugače kot zapovedujejo. Če je bil tisti spomladanski sprehod predsednika države Boruta Pahorja ob meji morda še dojet kot spodrsljaj, za katerega se je celo opravičil, pa poznejša dejanja oblastnikov kažejo, da imajo dvojna merila. Vsakič, ko se zadeva malce umiri, vladajoči poskrbijo za novo razburjenje. Primer ministrice za izobraževanje, znanost in šport Simone Kustec zagotovo ne bo zadnji. Maske za nas in izjeme za njih. Nas kaznujejo, oni se opravičujejo. Tak odnos oblasti je seveda bencin na ogenj.
Zapoved nošenja mask, tako kot odrejanje karanten, najbrž ni skladna z ustavo, vendar Facebook uporništvo k izboljšanju k ničemer ne doprinese. Pa vendar pripomore k sproščanju energije. 40 let nazaj bi bilo drugače.
Bitka
In tako imamo bitko maskerjev in protimaskerjev. Oboji so v svojem boju tako zaslepljeni, da ne vidijo, da gre zgolj za manever oblasti, ki nas odvrača od bistvenih problemov. Ti pa se dogajajo v ozadju. Ko bodo ali maskerji ali protimaskerji zmagali, bomo vsi skupaj ugotovili, da smo se znašli v družbi, kjer bogati plačujejo manj davkov, kjer lahko podjetja kar 20 % dobička namenijo “dotacijam” (danes 0,3 %), da je ogromna proračunska luknja, da ni denarja za socialo, zdravstvo, kulturo, šolstvo, raziskave itd., da so na čelu prav vseh pomembnih državnih ustanov člani ene stranke, da se je kup podjetij prodalo, preostale pa vodijo člani ene stranke. Zbudili se bomo z nižjimi pokojninami in daljšimi čakalnimi vrstami. Ostareli univerzitetni profesorji, direktorji uprav in politiki bodo poleg polne plače dobivali še polne pokojnine, kar bo seveda rezultiralo v še manj denarja in večji nezaposlenosti. Ugotovili bomo, z maskami ali brez, da se je kvaliteta našega življenja drastično poslabšala.
Ko bodo maskerji ali protimaskerji trdili, da so imeli prav, bomo vsi ugotavljali, kako so nas nategnili. Popravnega izpita pa ne bo. Neoliberalni kapitalizem ima eno zanimivo lastnost. Ko karkoli spremeni, je povratek skorajda nemogoč.
Koliko angelov lahko pleše na konici igle?
Koliko angelov lahko pleše na konici igle? Ne vem, v resnici ni pomembno. Kako je z maskami? Ne vem, ni pomembno. Morda je najboljša alternativa ta, ki jo je ponudil Primož Cirman v kolumni s pomenljivim naslovom Ste proti Janši? Nosite maske na necenzurirano.si: »Ranljiv (Janez Janša, op. p.) bo šele, ko bodo tudi najbolj pragmatični volivci ugotovili, da obstaja vsebinska in kadrovska alternativa temu, kar gledamo zdaj.« Ta alternativa seveda ni boj proti maskam, ampak boj proti oblastem spreminjanju družbe.
