Dokaj neopazno je mimo nas švignila novica, da je 32 držav na čelu z ZDA pred enajstimi dnevi sprejelo deklaracijo, ki so jo poimenovali Ženevski konsenz. Deklaracija, podpisana na ravni zunanjih ministrov, seveda ni zavezujoč dokument, vendar kaže nevarne smernice. Ameriški socialni konservatizem skuša presegati državne meje, širom sveta pa ga hvaležno sprejemajo nazadnjaške domače sile. Čakajo nas nove bitke za ženske pravice.
Deklaracija proti splavu
Dokument s polnim naslovom Deklaracija ženevskega sporazuma o spodbujanju zdravja žensk in krepitvi družine nosi varljivi naslov. Na prvi pogled v njej ni nič spornega, deklaracija se sklicuje na dokumente Združenih narodov. Vendar se pojavlja vprašanje, zakaj bi države posebej poudarjale zaveze, ki so že v veljavi?
Belcebub je v podrobnostih. Avtorji so iz dokumentov Združenih narodov kopirali zgolj določbe, ki odgovarjajo njihovi agendi, to pa je obsedenost s prepovedjo splava. Deklaracija, ki daje poudarek ohranjanju življenj in krepitvi tradicionalnih družinskih vrednot, namreč svobodnega odločanja žensk o rojstvu otrok pomenljivo ne omenja.
Podpisniki ugotavljajo, da »ne obstaja mednarodna pravica do splava niti nobena mednarodna obveznost držav, da financirajo ali olajšajo splav«. Uporabljen je jezik ameriških gibanj proti splavu, homoseksualnim porokam in pravicam LGBT in ki ga dobro poznamo tudi pri nas – da se »podpira vlogo družine kot temelj družbe in kot vir zdravja, podpore in oskrbe«.
Da gre pri deklaraciji v bistvu za prepoved splava, so prepoznali v tako različnih medijih, kot sta npr. Guardian in domača Domovina, zadnji seveda s strinjanjem.
Države podpisnice
Seznam držav podpisnic ne vzbuja niti najmanjšega zaupanja. Poleg ZDA so iz Evrope le Poljska, Madžarska in morda presenetljivo tudi Belorusija.
Ostale podpisnice so Bahrajn, Benin, Brazilija, Burkina Faso, Kamerun, Demokratična republika Kongo, Republika Kongo, Džibuti, Egipt, Esvatini (Svazi), Gambija, Haiti, Indonezija, Irak, Kenija, Kuvajt, Libija, Nauru, Niger, Oman, Pakistan, Savdska Arabija, Senegal, Južni Sudan, Sudan, Uganda, Združeni Arabski Emirati in Zambija.
Že površen pogled na seznam pove, da med njimi ni precej zglednih spoštovalk človekovih pravic. Na indeksu Ženske, mir in varnost, ki ga pripravlja Univerza v Georgetownu, ni z izjemo ZDA nobene med prvo dvajseterico. Ta je na 19. mestu, druga najvišje uvrščena podpisnica je Poljska na 25. mestu. Belorusija je na 38. mestu, Madžarska pa šele na 49. mestu. Najbrž ni potrebno navajati, da se večina ostalih držav nahaja proti dnu lestvice, saj je položaj žensk v njih najslabši. Za primerjavo – Slovenija je na omenjeni lestvici na 13. mestu.
Gre za zbirko avtoritativno vodenih držav in neliberalnih demokracij. Tega se zavedajo v večini socialno konservativnih spletnih medijih širom sveta, zato omenjajo le peščico držav podpisnic. Nerodno je hvaliti »civilizacijski dosežek pri spodbujanju zdravja žensk in krepitvi družine« in zraven navesti npr. Savdsko Arabijo.
Vendar ta primanjkljaj seveda ne bo ovira za novo ofenzivo domačih zagovornikov zaščite »življenja in pravic otrok«, ki jo lahko v kratkem pričakujemo. Deklaracija jim bo zagotovo dala nov polet, pred nami so nove bitke za ženske pravice.
Pravice so pridobljene
Čeprav je deklaracija prvenstveno namenjena domači uporabi, konec koncev ni naključje, da je do podpisa prišlo tik pred ameriškimi volitvami, jo bodo naši apologeti socialnega konservatizma skoraj zagotovo uporabljali kot argument v svojem boju. Pri tem jih niti najmanj ne bo motilo, da jo je podpisalo zgolj 32 držav od 193 članic Združenih narodov in da gre v bistvu za diplomatski poraz. Podobno kot bo Donald Trump svoje volivce prepričal, da gre za »beautiful«, »nice«, »great«, »most perfect« in »wonderful« deklaracijo, bodo domači fundamentalisti prepričali svoje vernike. Le-ti seveda ne bodo deklaracije kritično brali, če jo sploh bodo.
Že dolgo vemo, da pravice niso dane, ampak pridobljene. Bitke za pravice se odvijajo ves čas in kaže, da so pred nami nove bitke za ženske pravice.
Beri tudi Je to še demokracija?