Če sem pred slabima dvema tednoma za Večer (Ko ukinemo kritiko, ukinemo mišljenje) napisal, da nas čaka globoka recesija, hujša kot leta 2008, sedaj ugotavljam, da sem bil pravzaprav še kar optimističen. Vedno bolj se nagibam k temu, da je pred nami depresija, morda celo večja kot Velika depresija iz leta 1929.
Stoji proizvodnja, turizem je mrtev, letalski prevozniki dihajo na škrge, avtobusnega prevoza sploh ni več, cena nafte in vrednosti na borzi so na strmi poti navzdol. V Evropi in najverjetneje marsikje drugje že vsaj tri tedne niso prodali nič kaj dosti avtomobilov. Kaj to pomeni za državo podizvajalko nemške avtomobilske industrije, bi nam moralo biti popolnoma jasno.
Če k temu še dodamo delno ali popolno ustavitev izvoza žita (Rusija, Ukrajina), stročnic (Egipt) in riža (Vietnam, Indija, Kambodža), se moramo počasi pričeti zavedati, da so stvari skrajno resne. Nekatere države kot npr. Kazahstan so ustavile izvoz kar cele vrste produktov (ajdova, pšenična in ržena moka, sladkor, krompir, korenje, repa, pesa, čebula, zelje, sončnična semena in olje). Vse kaže, da bo zdravilo hujše od bolezni. Čakajo nas težki časi. To še posebej velja za nas, ki smo tujcem uspešno prodali skorajda celotno industrijo hrane in trgovino. Da pri pridelavi hrane ne dosegamo samozadostnosti, najbrž tudi ne bo v pomoč. Domači vrtički ne bodo dovolj.
Ampak ne. Mi raje večino energije usmerjamo v uvajanje nove in nove represije, čim večjega nadzora lastnega prebivalstva in aktivacijo 37.a člena. Mega proti koronski zakon je trenutno najbrž korak v pravo smer. Vendar ne smemo pozabiti, da obsega tretjino državnega proračuna. In zapitek mora vedno nekdo plačati.
Kaj storiti?
- Pandemija je stvar zdravstvene stroke. Naj se z njo ukvarjajo strokovnjaki in ne politiki.
- Iz kroga odločevalcev bi morali nagnati zaprisežene neoliberalce. Ti so že v preteklosti dokazali, da njihovo zdravilo (deregulacija, liberalizacija in privatizacija) ne deluje. Po vsakem zdravljenju smo bili še bolj bolani. Vpoklicati bi morali tiste ekonomiste, ki ponujajo drugačne ideje.
- Razmisliti bi bilo potrebno izven ustaljenih dogem kapitalizma. Prosti trg ne deluje več (sicer nikdar ni, ampak to je druga zgodba), konec koncev smo prepovedali nekatere storitve, kar je že samo po sebi blasfemično za vernike prostega trga. Mimogrede – ni jih kaj dosti slišati zadnje čase?
- Potreben bo premislek o nadzoru nad (nekaterimi) cenami. Če jih bomo prepustili ponudbi in povpraševanju, se lahko kaj hitro najdemo v težavah.
- Morda se bo potrebno spopasti z zagotavljanjem hrane prebivalstvu. Kaj počne kmetijska ministrica, nam ni jasno. A pred njo je gromozanska naloga – v rekordnem času povečati samooskrbo s hrano.
- Kaj storiti z armado nezaposlenih, ki bo zagotovo sledila? Po Keynesu lahko le država s povečanimi javnimi investicijami in socialnimi transferji potegne gospodarstvo iz globoke recesije. Potrebujemo nekakšen nov New Deal. Država bo morala, hočeš ali nočeš, postati daleč največji investitor.
- Pogovarjati se bo potrebno o (delni) deprivatizaciji, zaradi mene lahko to imenujete tudi nacionalizaciji, nekaterih privatiziranih storitev (Macron nima problemov s takšnim razmišljanjem). Izkazalo se je, da zdravstvo v tej krizi slabše deluje tam, kjer je bilo najbolj privatizirano. Čakalnih vrst praktično ni več, ker so bile ukinjene. Po krizi bodo neznosno daljše. Upam si trditi, da bo posledica ta, da bo umrlo več ljudi, ker ne bodo pravočasno prejeli operacijo ali terapijo, kot pa ljudi, ki bodo umrli zaradi COVID-19.
- Čas je za drugačno obdavčitev. Proračun bo prazen, financ ne bo dovolj. Dvig DDV-ja, kar je običajna rešitev, bo najbolj prizadel ljudi z najnižjimi prihodki. Bomo preživeli, če bo kapital še vedno mizerno obdavčen? Prihaja čas delitve dobička v gospodarskih družbah. Si bodo dobiček delili na enak način kot pretekla leta? Bomo prišli v situacijo, ko bo država iz proračuna financirala izpad proizvodnje, kapital pa bo nemoteno pobiral dobiček? V zadnjih tednih nismo zasledili, da bi si managerji zmanjšali plače (vsaj jaz nisem). Je moralno, da ima v času, ko so delavci na čakanju, manager enako plačo?
- Zmanjšati bi bilo potrebno cene storitev bank in zavarovalnic, pravzaprav celotnega finančnega sektorja.
Naštel sem zgolj nekaj pomislekov in nekaj predlogov. Za nekatere bodo bogokletni. V njih bodo videli socializem, celo komunizem. Pa vendar – kapitalizem, kakršnega smo živeli, nas je pripeljal v to situacijo. Pomanjkanje zaščitne opreme je prav posledica neoliberalnega kapitalizma. Zaščitna oprema je (bila) strošek, zato jo primanjkuje po celem planetu. V resnici so ti razmisleki v preteklosti, pred neoliberalno revolucijo, obstajali tudi v samem kapitalizmu. Nadzor nad cenami in investicije države npr. sta bili tudi temi kapitalizma, zlasti ob Veliki depresiji.
Čas je, da se prenehamo ukvarjati z represijo nad lastnim prebivalstvom in aktivaciji nepotrebnega in zelo spornega 37.a člena ter se posvetimo resnično pomembnim stvarem za našo prihodnost.
