Včeraj se mi je zgodila nevšečnost, zaradi katere sem danes izpustil srečanje z Lojzom, tem prijetnim starejšim sosedom. Še posebej mi je žal, ker smo nameravali preizkusiti, če človek po dveh šilcih tistega močnega, ki ga ne deli z vsakim, res napiha 0,44. No, to preizkus bomo opravili pač nek drug dan.
Kakorkoli, nevšečnost me je pripravila, da sem se z zjutraj posvetoval z osebnim zdravnikom in po njegovem nasvetu sem se odpravil v sosednjo občino. Čeprav sem imel opravičljiv razlog, sem v Pivoli strahoma pogledoval naokrog, vendar tistih prostovoljcev nisem nikjer opazil. No, saj tudi pred 78-imi leti je bilo prostovoljcev v teh krajih bistveno manj kot bolj zahodno od nas. Simpatično mi je bilo, da parkiranja nisem rabil plačati, za kar dolgujem zahvalo Arsotu. Hvala Arso!
In tako sem prispel v UKC. Prvo, kar sem opazil, je bilo, da sem edini hodil z rutico naokrog, seveda s palestinko. Ta je najbolj seksi. Vsi ostali in ni jih bilo malo, so se važili z maskami, zato mi nikakor ni jasno, kako imajo naši oblastniki take probleme z nabavo. Ali pa vsi poznajo Joži.
Kakorkoli, tako sem prišel do tistega šotora. Tam me je luštna (no ja, to sem sklepal, skozi tisti skafander tega res nisem mogel videti. Zdaj vem, kako se počutijo saudski moški) mladenka zelo strogo zaustavila in tudi moj, sicer pregovorni šarm ni deloval – niti kančka nasmeha nisem bil deležen. Sem pa kar hitro dojel, da si tega sploh ni mogla privoščiti. Zadeva je preresna in punca je svoje delo opravljala skrajno profesionalno, pri tem pa časa za šalo enostavno ni bilo. No, tam sem dobil svežo masko in rutica se je žal morala umakniti. Pa še neko zanimivo stvar mi je potisnila v uho.
Napotila me je v notranjost, kjer sem na urgenci naslednji luštni punci (ta ni bila v skafandru, tako da je ocena že skoraj blizu resnice) razložil svojo dilemo. Vzela mi je zdravstveno in me napotila na čakanje. Ker skorajda nikamor ne grem brez nekega gradiva, se nisem pretirano obremenjeval. Ampak komaj sem obrnil drugo stran v knjigi, že sem bil poklican v ordinacijo. Tam sem preživel prvo zaslišanje, EKG in merjenje pritiska. Vse je baje bilo ok, zato sem bil napoten nazaj v čakalnico. Pa nisem uspel prebrati niti dve naslednji strani in glej ga zlomka, spet sem se znašel v, tokrat drugi, ordinaciji. Spet zaslišanje in nato me je prijetna gospa, ki mi je namerila kar nekaj nasmeškov, kolikor se je to dalo izpod maske prepoznati kot nasmešek, ponovno poslala v čakalnico.
Hja, tokrat pa sem spoznal, zakaj se ta prostor imenuje čakalnica. Ker sem čakal. Tako, da sem prišel do konca knjige in prebral vse novice na mobitelu. Malce sem si sam kriv, saj sem na vprašanje, kako ocenjujem svojo bolečino od 1 do 10, pošteno odgovoril, da nekje med 4 in 5. Pa četudi poznam kopico ljudi, ki bi isto stvar opisali med 9,5 in 10. Tako sem se sam uvrstil med tiste, ki niso nujni primeri in sem seveda gledal, kako so le-ti šli mimo mene. Pa če priznam po resnici, se zagotovo ne morem primerjati z babico, ki je padla na kolk ali pa z babico, ki že 14 dni ni jedla.
In tako sem po daljšem času slišal svoj priimek ter se napotil v tretjo ordinacijo. Tam sta me pričakali dve mladenki, ne glede na maski luštni punci. Ena, študentka, je bila zadolžena za zaslišanje, druga je očitno bila mentorica. Sledilo je novo zaslišanje in pisanje zapisnika, še en EKG, poslušanje pluč in, joj groza, odvzem krvi. V sebi nosim patološki strah pred injekcijsko iglo, kar je smešno glede na to, da sem tetoviran, ampak injekcija je pač injekcija. Strah izvira še iz časov plenic, ampak o tem morebiti kdaj drugič. Vsekakor sem se naučil, da pred odvzemom krvi na to opozorim in sicer že tako prijazne punce se brez izjeme še bolj raznežijo. Danes ni bilo nič drugače. Pridružila se nam je še ena luštna punca, ne glede na masko, ki je mimo prišla z nekim drugim opravkom, ampak ker je v ordinaciji že bilo ful veselo, se je zadržala tistih par minut, da se je pridružila splošnemu prešernemu razpoloženju. Istočasno je mimo zaneslo mojega soimenjaka v domači verziji, tako mimogrede tudi mojega zdravnika specialista, ki mi je razložil, kaj me še čaka oz. kakšni postopki še bodo. Vsa ta prešernost je trajala največ kakšne dve tri minute, kar je bilo dvolj, da mi je ena od tistih luštnih punc skorajda neopazno odvzela kri in jaz nisem omedlel. Potem sem dobil še neka zdravila v žilo, katerih imen nikdar ne bom znal ponoviti. In so me spet nagnali v čakalnico. Potrebno je bilo počakati na izvide.
Tako sem prebral naslednjih dvajset strani nove knjige, ko je spokojno vzdušje v čakalnici zmotil tip, kakršen se, ne vem sicer zakaj, vedno znova pojavi. Našel si je žrtev, ki mu je na ves glas razlagal to in ono nepomembnost svojega življenja, vmes pa vsakih pet minut pizdil, kako dolga da že čaka. Branja je bilo konec, ampak kmalu sem bil poklican v četrto ordinacijo, kjer sem imel kar dolg pogovor s svojim soimenjakom v domači verziji, tako mimogrede tudi mojim zdravnikom specialistom, ki mi je razložil, da je bila nevšečnost lažni alarm, vendar sem pravilno ravnal, da sem prišel malce naokrog. In da sem zdrav kot dren. Dal mi je napotke za odpravo nevšečnosti in bil sem odpuščen. Po petih urah nošenja maske je bil pravi užitek zadihati.
Nisem pogosto v UKC. Ampak vedno, kadar sem, imam podobne občutke. Te punce in ti fantje se res trudijo. Ful so prijazni. Nisem še opazil, da bi luftali. Mi razvajenci pizdimo, ker nismo sposobni čakati nekaj časa. Predvsem pa ljudje prihajajo tja, ne da bi si prinesli karkoli, kar bi jim krajšalo čas. Čakalnica, če ni takih padalcev kot oni tip, je najbolj primeren plac za branje. In v vseh petih urah nisem opazil kogarkoli, da bi kaj bral. Par mladcev je drkalo mobitel, to pa je tudi vse.
Jaz sem imel masko pet ur na sebi, pa sem skoraj znorel. Te punce in ti fantje pa jih imajo vsak dan ves čas službe. Res so dobri, res se trudijo in res so prijazni. Hvala vam.
