V zadnjem času sem prejel več vprašanj, kako je moč na volitvah premagati SDS. Odgovoril sem, da morajo opozicijske stranke za zmago ponuditi več, kot ponujajo danes. Zgolj antijanševska drža ne bo dovolj. Običajne puhlice o sredinskosti, novi in drugačni politiki, boju proti korupciji, socialnem čutu, skrbi za ranljive skupine, javnem zdravstvu in šolstvu, izboljšanju razmer za gospodarstvo in podobne ne morejo vzbuditi zaupanja. Pred vsakimi volitvami so se jih volivci naposlušali in vedno so bili razočarani.
Združevanje liberalnih strank
Oba pola sta trdno zasedli SDS in Levica. Razmišljanje Jožeta P. Damijana o združevanju liberalnih strank morda ni napačno, moti pa se, da v tem vidi tudi Levico. To pač ni liberalna stranka in v takem projektu ne more sodelovati. SD pa si mora priznati, da ni ravno stranka klasične socialdemokracije, kot taka namreč v svojem programu ne bi imela »razumne« privatizacije in postopnega uravnoteženja javnih financ. Morda bi te stranke raje kot o tem predlogu premislile o predvolilni koaliciji po vzoru Demosa pred tremi desetletji.
SDS in Levica imata razdelani ideologiji, ki jo tudi vsakodnevno udejanjata. Večina preostalih strank, razen neparlamentarnih skrajno desnih, pa se skriva za postideološkostjo, bojem proti korupciji in biti ne levi ne desni. Ker smo dejansko v neprekinjeni krizi že vse od propada ameriške investicijske banke Lehman Brothers pred trinajstimi leti, je potrebno volivcem ponuditi konkretne odgovore, teh pa večina nima.
Desnica
Prostora v političnem spektru je dovolj tudi na desnem polu. Radikalno desna politična opcija, ki jo ponuja SDS s sateliti, na volitvah namreč prejema med 26 in 34 odstotki glasov. Kot ugotavlja Janko Lorenci, je odprt prostor za zmerno desno stranko, ki ga je NSi s paktiranjem Mateja Tonina z Janezom Janšo zapustila. V državi je več kot dovolj konservativnih in zmerno desnih volivcev, ki zavračajo janšizem in drsenje v neliberalno demokracijo. Nove pobude, ki v tem trenutku nastajajo na desni, so namreč že del janšizma ali se z njim odkrito spogledujejo, če naj omenim le Našo deželo Aleksandre Pivec ali gibanje Povežimo Slovenijo naveze Franca Kanglerja, Marjana Podobnika, Andreja Čuša in drugih. Njihov namen je pridobiti čisto posebno strukturo desnih volivcev, tistih, ki ne bodo volili SDS in tako preprečiti, da bi volili politično konkurenco.
Novi obrazi
Vendar še tako dober in prepričljiv program ne prinese nujno zmage. Tako imenovani novi obrazi so bili plod dolgotrajnega in trdnega dela. Zoran Jankovič, Gregor Virant, Miro Cerar in Marjan Šarec so bili že pred volilnim preizkusom na takšen ali drugačen način med delom volivcev prepoznani kot verodostojni politiki ali javne osebnosti. Le za Luko Mesca lahko rečemo, da je zablestel preko noči, ki pa se v nasprotju s prej omenjenimi ni skrival za neopredeljivimi polji morale, protikorupcije in podobnim, ampak je svojim volivcev ponudil jasno ideologijo, ki pa njegovo stranko hkrati omejuje.
Trdo delo
Za zmago sta potrebna tudi trdo delo na terenu in prisotnost v medijih. Parlamentarne stranke imajo zaradi vsakodnevnega ukvarjanja s političnimi vprašanji seveda občutno več prostora v medijih kot zunajparlamentarne. Te se nad tem pogosto pritožujejo, vendar same razen nerganja nič kaj dosti ne storijo za večjo prepoznavnost. Razen zakona o konoplji, ki ga je pred leti vložila Piratska stranka v zakonodajni postopek, se brez brskanja po internetu ne spomnim zakonodajnih predlogov zunajparlamentarnih strank. Dobra država že ves čas obstoja kritizira, njeni alternativni predlogi pa izven opozarjanja na odgovornost in korupcijo ne sežejo. No, pred kratkim je podala pobudo za ustavno presojo zaradi, kako tipično, po njenem neenakopravne obravnave strank v volilni kampanji.
Če je dostop do medijev nekaterim strankam otežen, pa je odprto široko polje na spletu. Tu seveda prednjači SDS. Boris Vezjak je pred kratkim naštel 18 portalov, ki so ji blizu. V resnici jih je več. Vsaka politična stranka ima svojo spletno stran, a teh volivci skorajda ne obiskujejo. Zato morajo stranke svoje ideje sporočiti drugače. Precej jih dela veliko napako, da se prvenstveno posveča Twitterju, manj pa Facebooku.
Družbena omrežja
Po Valiconovi raziskavi je Twitter leta 2019 uporabljalo 208.500 prebivalcev v starosti 16 do 74 let, Facebook pa slab milijon. Kljub temu nas mediji dnevno bombardirajo z gostilniškimi prepiri na Twitterju, o zapisih na Facebooku pa redko obveščajo. Nekatere stranke so temu nasedle in Facebooku ne posvečajo dovolj pozornosti.
SDS ima na Facebooku več kot 70 delujočih strani in množico profilov strankarskih veljakov, podpornikov in volivcev, ki vsakodnevno širijo njeno ideologijo v virtualnem svetu. SD jih ima več kot 40, Levica in LMŠ več kot 30, ostale parlamentarne stranke pa manj. Piratska stranka ima eno stran, Dobra država pa pet.
Ker je Facebook korporacija, seveda teži k čim večjemu dobičku. Zato je dosege strani omejila. Zgolj objavljati na strani ni dovolj, saj je vidnost objav brez deljenja med lastniki profilov zelo majhna. SDS teh problemov nima, saj njena falanga članov in podpornikov redno deli večino objav, zato ima njena ideologija veliko prisotnost na tem omrežju. Levica se je problema lotila drugače. Po eni strani plačuje Facebooku za večjo pojavnost njenih objav, po drugi strani pa je ustvarila skupino o referendumu o nakupu orožja, kjer dopušča tudi druge teme in različne debate znotraj skupine. Preostale stranke, ene bolj in druge manj, Facebooka ne razumejo v vsej njegovi razsežnosti in možnostih, ki jih ponuja za nagovarjanje volivcev.
Delo na lokalni ravni
Volivci sicer poznajo veljake političnih strank in izstopajoče poslance, ministre in funkcionarje, volijo pa v domačih krajih. Zato jim je pomembno predstaviti delo strank v njihovih okoljih. Dobiti morajo občutek, da stranka deluje v njihovo korist ne samo na ravni države, ampak tudi na lokalni ravni. In le ena stranka se tega dobro zaveda. Od novega leta do pisanja te kolumne je lokalni odbor SDS v Mariboru na svoji Facebook strani objavil 45 objav, od tega kar 19 povezanih z delom v lokalnem okolju, mariborska Levica je imela 50 objav in sedem povezanih z delom v lokalnem okolju. Največ objav sta imeli sicer LMŠ in SAB, obe več kot 70, vendar ne ena ne druga nista imeli niti ene objave iz Maribora, če obvestil o delovanju poslanske pisarne ne štejemo med njih. Katastrofa na tem področju odnosov z javnostmi pa sta SD in Desus, prvi s petimi objavami in zgolj dvema iz Maribora in drugi z zgolj dvema objavama.
Pot do uspeha
Kako torej zmagati? Težko, a ni nemogoče. Brez združevanja ali sodelovanja najbrž ne bo šlo. Stranke Demosa posamično niso premagale prenovljenih komunistov, kot koalicija pa so sestavile vlado. Izkušnje kažejo, da so povolilne koalicije manj trdne. Stranke morajo jasneje izoblikovati svoje programe in začrtati jasne ideologije in tem seveda morajo slediti. Predvsem pa morajo ves čas nagovarjati svoje volivce. Družbena omrežja, v prvi vrsti Facebook, jim to omogočajo. Prepiranje na Twitterju ne prinese glasov. Če želijo stranke premagati nasprotnika, morajo analizirati, kaj počnejo narobe in prevzeti nekatere nasprotnikove uspešne taktike.
Kolumna je bila prvo objavljena v Večeru.
Beri tudi Je to še demokracija? in Politična stranka brez ideologije?