Demokracija pomeni vladavino ljudstva. Seveda celotno ljudstvo ne more hkrati odločati o prav vseh zadevah skupnosti, zato demokracija ožje gledano pomeni, da ima ljudstvo možnost izbirati svoje politične predstavnike, ki jim podeli mandat za vladanje v določenem časovnem obdobju. Skozi zgodovino so se tako razvili različni tipi demokracij, generalno pa jih lahko ločimo v dve skupini – deliberativno oziroma neposredno in predstavniško.
Grški polisi, najbolj poznane so seveda Atene, so prakticirali obliko neposredne demokracije, ki pa je bila omejena na izrazito manjšino. Sodelovali so lahko le svobodni državljani, se pravi moški, ki so imeli dovolj premoženja oziroma so zaključili vojaško usposabljanje. To je pomenilo od 10 do 20 odstotkov atenske populacije. V Rimu pa kljub temu, da so bile volitve vsako leto, ni bilo demokracije. Rimska republika je bila oligarhija, v kateri je manjše število vplivnih družin monopoliziralo pomembne magistrate (funkcionarje).
Liberalna demokracija
Predstavniška demokracija je moderen pojem, ki smo ga pridobili z razsvetljenstvom ter ameriško in francosko revolucijo. Demokracija, kot jo živimo danes, se imenuje liberalna demokracija, kjer sta prisotna dva tipa – predsedniška in parlamentarna demokracija. Slednjo naj bi prakticirali tudi v Sloveniji. Pa v resnici sploh še živimo v demokraciji?
Liberalna demokracija poleg splošnih in tajnih volitev predstavnikov oblasti vključuje tudi ločenost na tri veje oblasti, vladavino prava, zaščito manjšin, odprto družbo, zagotavljanje človekovih in političnih pravic in svoboščin, svobodo govora in združevanja, pravico do lastnine in svobodne gospodarske pobude itn. Res je, da imamo svobodne in tajne volitve, kljub temu pa je predsednik vlade Janez Janša na avgustovskem zasedanju Evropskega sveta besedičil o “ukradenih volitvah”. Kako pa je z drugimi elementi?
Formalno smo država, kjer demokracija deluje
Formalno smo država, v kateri so spoštovani domala vsi elementi liberalne demokracije. Freedom House, ameriška nevladna organizacija, ki izdaja letno poročilo o stopnji demokracije, politične svobode in človekovih pravicah, nam je za lansko leto namenila 94 točk od 100 možnih, kar nas razvršča v sam vrh delujočih demokracij. Freedom House ocenjuje, da smo imeli težave še s korupcijo, glede svobode medijev (tožbe novinarjev), verske svobode (sovražni govor in vandalizem), enake pravne varnosti za vse, z nasiljem v družini in ekonomskim izkoriščanjem.
Kljub ločenosti oblasti lahko ugotavljamo, da si je izvršilna oblast že zdavnaj čezmerno podredila zakonodajno oblast. Poslanci državnega zbora so postali del glasovalnih strojev, zakonodajnih pobud iz njihovih vrst je malo. Trenutni izvršilni oblasti pa to ne zadošča. Ker si sodstva ne more podrediti, ga nenehno diskreditira. Uspešno si je podredila skorajda vse organe prisile, od policije do različnih nadzornih agencij in Fursa, potrpežljivo pa čaka, da se mandat izteče tudi generalnemu državnemu tožilcu.
Pravna država
Država, ki spoštuje ustavne svoboščine ter pravice ljudi in državljanov, spoštuje ustavnost in zakonitost ter ima izpeljano delitev oblasti, neodvisna sodišča in v kateri so nosilci državnih funkcij pravno in politično odgovorni, se imenuje pravna država. V takšni državi uradne osebe delujejo na podlagi demokratično sprejetih pravil in ne samovoljno. Vladavina prava zagotavlja varstvo pred samovoljo in čezmerno močjo državne oblasti.
Brez nadzora
Nesporno dejstvo je, da trenutna oblast postaja vse bolj samosvoja in deluje brez nadzora, njena moč pa se na škodo državljanov vse bolj in bolj povečuje. Tipični primer samosvojosti in samovoljnosti je nepreklicni odstop ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa. Pravniki, zlasti Andraž Teršek, so temeljito argumentirali, da so bili v tem primeru kršeni tako ustava kot vsaj dva zakona. Premier pa je ustavo in zakonodajo ignoriral in Hojs je še naprej minister, četudi nezakonito. Teršek trdi, da so vsi akti, ki jih je Hojs podpisal, in vse njegove pravne odločitve od njegovega odstopa naprej nični.
Drugi primer je odrejanje karanten; te se odrejajo, kljub temu da zakon o nalezljivih boleznih za odrejanje karanten zaradi bolezni, ki ni kuga ali ena izmed virusno hemoragičnih mrzlic, kot pogoj predpisuje razglasitev epidemije. Pri karanteni se pogovarjamo o oblastnem posegu v pravico do svobode gibanja. Svoboda gibanja je civilizacijska pridobitev in temeljna človekova svoboščina, ki je varovana tako z mednarodnimi pogodbami kot z ustavo. Omeji se lahko le v izjemnih primerih, ki so natančno določeni z zakonom, ki opredeljuje tudi potrebne pogoje. Ta izjemni primer je le razglasitev epidemije, ki pa je bila preklicana konec maja in ponovno še ni bila razglašena.
Smo torej v situaciji, ko oblast ne spoštuje ne ustave in ne zakonodaje. Če k temu dodamo še dvojna merila glede ukrepov zaradi koronavirusa, ki jih vladajoči razred in Cerkev lahko kršita, preostale državljane pa se neusmiljeno in strogo kaznuje, težko zagovarjamo delujočo pravno državo. Sem sodijo tudi policijsko nezakonito ugotavljanje identitete oseb, ki niso storile nobenega prekrška ali kaznivega dejanja, in kazenske ovadbe zaradi domnevnih storitev kaznivih dejanj, o katerih se je že vnaprej vedelo, da niso kazniva.
Povečujejo se policijsko nasilje in provokacije nad mirnimi protestniki. In seveda na vsak način se hoče ustvariti vtis izrednih razmer, da bi se vojski podelila izjemna pooblastila iz 37. a člena zakona o obrambi.
Neliberalna demokracija
Neliberalna (iliberalna) demokracija je sistem upravljanja države, v kateri se izvajajo volitve, vendar državljani zaradi pomanjkanja državljanskih svoboščin niso več seznanjeni z dejavnostmi tistih, ki izvajajo resnično oblast, in nanjo nimajo nikakršnega vpliva ali pa imajo zelo omejen vpliv. Izraz ameriškega političnega komentatorja Fareeda Zakarie v članku iz leta 1997, objavljenem v Foreign Affairs, je prišel v splošno uporabo predvsem po govoru madžarskega premiera Viktorja Orbana, v katerem je po volitvah leta 2014 opisal prihodnost Madžarske kot neliberalne države, ki ne zavrača vrednot liberalne demokracije, vendar te ne sprejema kot osrednjega elementa državne organizacije.
V bistvu gre za demokracijo, ki ne deluje in v povezavi s populizmom variira od blagih avtokracij do skorajda diktatur. Med neliberalne demokracije danes štejejo Madžarsko, Poljsko, Rusijo, Turčijo, Singapur pa tudi Bolgarijo, Srbijo, Honduras, Bangladeš in Pakistan.
Kdo odloča?
Hannah Arendt je ugotovila, da vodstvo znotraj totalitarnega aparata vztrajno premika dejanske centre oblasti. To razkroji občutek odgovornosti in tekmovalnosti, kar pa ovira produktivnost, dokler vodja dokončno ne odloči. Tako se pri nas o davkih ne odloča na ministrstvu za finance, ampak v strokovnem svetu za debirokratizacijo. Protikoronski zakoni se ne pripravljajo v ustreznih ministrstvih, ampak v svetovalni skupini. Kdo odloča o protikoronskih ukrepih, pa tako ali tako nihče ne ve, zagotovo to ni ministrstvo za zdravje. Nobena od teh skupin nima nikakršne odgovornosti, informacije, ki jih dobimo, pa so pogosto napačne, zavajajoče in nasprotujoče si.
Kljub temu da je v moderni dobi družina majhna celica in da nimamo več klanov, se primerjava s starim Rimom vseeno ponuja. Če je tam vladala peščica družin, potem lahko za Slovenijo brez slabe vesti trdimo, da ji vlada nekaj skupin ljudi, predvsem moških. Takšnemu načinu vladanja je liberalna demokracija odveč.
Kam gremo?
Tokrat, ko je na oblasti najmočnejša, najbolje organizirana, najbolj avtoritativna in najbolj brezkompromisna skupina, organizirana v bolj ali manj totalitarno obliko organizacije, je pojem liberalne demokracije v največji nevarnosti. Zagotovo nismo totalitarna družba, tudi avtokracija ne. Vedno bolj pa se pomikamo v polje neliberalne demokracije.
Kolumna je bila pod naslovom (A)liberalna demokracija ali kdo nam vlada prvo objavljena v Večeru.
