Če odštejemo velike gradbene projekte pred moderno dobo, je v vsej človeški zgodovini le pet človeških dejavnosti, ki jim uspe na majhnem prostoru zbrati velike množice ljudi. Štiri so izključujoče. Če o koncentriranju vojaške sile to lahko z gotovostjo trdimo, pa so verska in politična zborovanja ter veliki športni dogodki dejavnosti, pri katerih to ni vedno vidno na prvi pogled. Nedvomno pa jim je skupno, da so namenjene le »našim« in nemalokrat uperjene proti »drugim«.

Zanimivo pri monoteističnih religijah je njihova sovražnost do drugih veroizpovedi. Kaže, da je konkurenca mnogoboštev to sovražnost nekako gladila ali pa je stara ljudstva niso poznala. Če odmislimo neuspešno versko reformacijo faraona Amenhotepa IV., o prvih verskih spopadih beremo v Bibliji. Danes se čudimo bradatim moškim, ki ob petkovih molitvah pozivajo k sveti vojni. Samir Amin pravi, da aktivistov političnega islama ne zanima razpravljanje o dogmah, iz katerih je religija sestavljena. Ukvarjajo se izključno z obrednim izkazovanjem pripadanja skupnosti. Sicer je »naša« , krščanska stran zaradi renesanse, humanizma, razsvetljenstva, meščanskih revolucij in socializma postala manj agresivna, še vedno pa je izključujoča in pogosto sovražna do »drugih«. Pa naj gre za ameriški biblični pas ali zapise slovenskih anonimnežev na spletnih forumih. Ne pozabimo, križarske vojne so se začele, ko je leta 1095 papež Urban II. pozval ljudstvo, naj osvobodi Jeruzalem izpod saracenske oblasti.

Jeza

Tako verska kot politična zborovanja in veliki športni dogodki imajo še eno, še zdaleč ne nepomembno skupno značilnost – jezo, ki pa neredko preide v sovraštvo. To je eno od osnovnih in enostavnih čustev. Ljudje začutijo jezo, ko neka situacija ali ravnanje drugih ni v skladu z njihovimi pričakovanji ali zahtevami. Pojavi se torej takrat, ko ljudje ne dobijo tistega, kar želijo ali pričakujejo od drugih.

Jeza je uperjena proti vsem, ki niso v isti skupini, najsi bo politični, verski ali pa športni (nacionalni), in celo proti tistim, ki sicer so člani iste skupine, vendar se ne podrejajo zahtevam izkazovanja pripadnosti, ki ga od njih terjajo voditelji teh skupin. Ki so praviloma moški. Če za versko in politično sfero nedvomno lahko trdimo, da spodbujata jezo, pa pri športu to ni vidno na prvi pogled. A tudi šport ni imun. Spomnimo se le vojn navijačev. V egiptovskem Port Saidu je leta 2012 prišlo do spopada med nogometnimi navijači, v katerem je umrlo 79 ljudi.

Ker imajo te dejavnosti totalitarne težnje, saj večina posega v več por življenja, kot jim gre, čustvo jeze uspešno širijo tudi izven svojega predvidenega dometa. Islamski fundamentalisti tako zahtevajo od vseh enako obredno izkazovanje vere, kot jo prakticirajo sami, apologeti krščanstva pa nam vsiljujejo svoj predmoderni in zaostali pogled na družbo, družino in državo. Ker pa je zgodovina šla svojo pot, kakršne ne želijo, zastrupljajo družbo s svojo jezo proti vsem, ki se z njimi ne strinjajo. Ta nemalokrat zraste v sovraštvo.

Politika

Podobno je s politiko. Vzpon Donalda Trumpa je posledica jeze spodnjih razredov belopoltih Američanov. Politika je v Sloveniji že izpred osamosvojitve prestreljena z jezo. In jeznih je vedno več. Jezna je Tea Jarc in jezen je Aleš Hojs. Jezna je Vesna Vuk Godina in jezi se moj sosed. Jezni so člani SDS na taboru v Bovcu in jezni so petkovi protestniki. Ker ni dovoljšne precepljenosti, sta jezna Bojana Beović in Milan Krek, na drugi strani pa se jezita Anica Bidar in Ladislav Troha, ker morata nositi masko.

Prisotnost jeze v družbi skorajda vedno povzroči polarizacijo, ki ji ni mogoče ubežati. Danes je v ospredju delitev na cepilce in anticepilce, že najmanj dve desetletji pa na podpornike Janše in njegove nasprotnike. Čeprav polarizacija ni totalna, saj obstajajo ljudje, ki ne zagovarjajo nobene od strani, jih javni diskurz ne glede na njihovo mnenje ali pomisleke uvrsti v en tabor. Če se do danes še nisi cepil, si za cepljene avtomatično anticepilec, teoretik zarot, neinformiran, zaveden, celo neoliberalec. Če podpiraš sedanjo vlado, si janšist ali fašist. Sivih polj v črno-belem pogledu na svet ni.

Novice

Mediji nam konstantno in kontinuirano sporočajo novice, ki so skorajda vse dober razlog za jezo. Da naslovnice časopisov in prve minute poročil zasedajo slabe novice, samo se tako navadili, da si ne znamo niti predstavljati, da bi bilo drugače. Novice iz tujine, kolikor jih sploh dobimo, sodijo v kategorijo črne kronike. Poleg vojn, terorizma in epidemije smo deležni še zvrhane doze naravnih katastrof, nesreč in škandalov. Če so ti povezani s spolnostjo, toliko bolje. Pozitivnih novic je precej manj in so skrite v notranjosti časopisov oziroma v zadnjih minutah avdiovizualnih poročil.

Filmi, ki smo jih deležni – in pustimo ob strani, da večina prihaja zgolj iz enega centra -, poveličujejo jezo in nasilje. Po drugi strani pa nadaljevanke prikazujejo nerealno, olepšano sliko življenja, ki je večini izven dosega. Tako npr. natakarica živi v velikanskem stanovanju, kar je seveda nekaj nedosegljivega. Iz reklam, s katerimi smo bombardirani, skačejo mladi, lepi in uspešni ljudje, ki so to zaradi tega, ker imajo nekaj, česar si mi ne moremo privoščiti. S tem se vzbuja želja po nedosegljivem, kar je dober razlog za jezo. Ki se je pogosto ne zavedamo. Prijateljeva hčerka, osnovnošolka, že celo leto sanja Applov mobitel in se jezi, ker ga nima.

Zastrupljena država

Problem je, ker jezni ljudje, ki so praviloma starejši moški, skozi religijo in politiko, v manjši meri pa tudi skozi šport, v javnosti širijo svojo jezo. Kadar to počno načrtno za doseganje svojih partikularnih interesov in seveda odvisno od pozicije moči, ki jo obvladajo, s tem destabilizirajo državo ali celo več držav. Ko se jeza spremeni v sovraštvo, pa se poveča možnost težko rešljivih in pogosto tudi nasilnih konfliktov.

Janezu Janši je uspelo s svojo jezo zastrupiti skorajda celotno državo in še izven meja jo uspešno širi. Na vsako njegovo jezno in pogosto cinično izjavo se nemudoma aktivira celoten medijski in spletni prostor. Ena stran tekmuje, kdo ga bo prekosil, in druga, kdo mu bo bolje kontriral. Mediji nam te bitke v realnem času preko vseh možnih kanalov prenašajo v naše domove. Da bi jim ubežal, bi moral živeti kot puščavnik.

Pričakovati, da bi se jezni starejši moški, ki svojo patološko in večinoma neobvladljivo čustvo uspešno zlorabljajo za krepitev svoje moči in za uveljavljanje svojih zahtev, spremenili, je seveda iluzorno. Ker ne obstajajo mehanizmi, ki bi takim ljudem preprečili javno delovanje, je verjetno edina pot za prijetnejšo družbo obvladovanje lastne jeze. Če bi se je znebili ali jo vsaj omejili, bi jo lažje prepoznali pri drugih. In takrat bi se zavedali, da nekdo izkorišča to čustvo za doseganje sebičnih ciljev. Ni treba nad vsakim, ki se ne strinja z našo domislico, nemudoma stresati jeze. Nemalokrat ga noben argument ne bo prepričal. Če se nekdo ne strinja z nami, ne bo konec sveta.

Koncerti

Ker sem uvodoma zapisal, da obstaja pet dejavnosti, ki jim uspe na majhnem prostoru zbrati velike množice ljudi, je prav, da omenim tudi zadnjo. Gre seveda za velike koncerte, večinoma rock glasbe. To je edina dejavnost, kjer ni pomembno, kakšnega spola, polti, spolne usmerjenosti, veroizpovedi ali druge osebne okoliščine, ki nas sicer delijo, je udeleženec. Kdor je bil na takšnem koncertu, ve, da je občutek na las podoben religioznemu doživetju, udeležbi na velikem političnem zborovanju ali mega športnem dogodku. S to razliko, da na koncertih ni »naših« in »drugih«.

Kolumna je bila prvo objavljena v Večeru.

Beri tudi Afganistan in Epidemična doktrina šoka