S protesti načeloma ne bi smelo biti nič narobe. Ustava zagotavlja svobodo izražanja, mirnega zbiranja in javnih zborovanj. Protesti, če se ne sprevržejo v nerede in če ne posegajo v druge ustavno zagotovljene svoboščine, seveda spadajo v to kategorijo. Tudi tisti, s katerimi se ne strinjamo.
V Sloveniji imamo kar pestro zgodovino protestov. V zadnjem letu pa jih je bilo že toliko, da jih tudi najbolj vesten opazovalec najbrž ne bi znal prešteti. Čeprav različni po vsebini, organizatorjih, številu udeležencev, krajih in še čem, imajo eno skupno točko – protestira se proti trenutni oblasti. Kljub temu pa je potrebno glede te skupne točke ločiti različne vrste protestov.
Protesti proti vladi Janeza Janše
Še pred imenovanjem vlade se je lanskega februarja na shodu pod imenom Proti koaliciji sovraštva v Ljubljani zbralo več kot 1.000 protestnikov, da bi izrazili nasprotovanje osnovanju nove vladne koalicije. Od lanskega 19. marca naprej so pod pretvezo epidemioloških ukrepov protesti v državi praktično prepovedani. Kljub prepovedi pa se je protestniška dejavnost pričela 23. aprila s prižiganjem sveč pred parlamentom, naslednji dan pa so se protestniki prvič na kolesih popeljali skozi središče Ljubljane. Do sredine oktobra, ko so se petkovi protesti uradno zaradi poslabšanja epidemije koronavirusne bolezni »začasno« prenehali, se je zvrstilo 26 petkovih (kolesarskih) protestov in kopica drugih inovativnih, kot npr. polaganje stopal iz papirja, risanja s kredo po tleh ali branje ustave.
V resnici so petkovi protesti enostavno izgubili naboj. K temu je uspešno pripomogla tudi represija policije, ki je selektivno kaznovala točno določen krog ljudi – ljudi, ki so izražali protivladna gesla.
Protesti proti vladnim ukrepom
Proti vladi in njenim ukrepom ne protestirajo le ljudje zbrani okoli petkovih kolesarjev. Če za njih lahko rečemo, da so del političnega boja, le-ta namreč v demokratičnih državah ne poteka zgolj znotraj strankarskega življenja, ampak vključuje tudi civilno družbo, pa za druge protestnike tega ne moremo v popolnosti trditi.
Posamezne skupine ljudi protestirajo zgolj proti točno določenim vladnim epidemiološkim ukrepom. Sem lahko štejemo taksiste na Obali, starše v Zasavju in dijake v Mariboru. Naštel sem le tri v medijih najbolj izpostavljene skupine. Bilo jih je seveda več in ne zgolj v naštetih krajih. Značilnost teh skupin je v bistvu zastopanje parcialnih interesov. Vsaka skupina protestira le zaradi lastne prizadetosti z ukrepi, kot skupina pa ne kaže solidarnosti z drugimi skupinami. Takšne ločene skupine oblast seveda lažje nadzira. S hitrim in množičnim kaznovanjem in oz. ali s sprostitvijo nekaterih ukrepov pa tudi hitro nevtralizira.
Protesti teoretikov zarot
Že hitro po razglasitvi pandemije so zacvetele teorije zarot, ki pa se znotraj protestniškega gibanja precej časa niso uspele razviti. Še konec lanskega oktobra sem v razmišljanju z naslovom Brez maske, švedski način in občutek krivde zapisal, da bi bil David Icke v Ljubljani izžvižgan, če bi mu sploh uspelo priti do mikrofona.
Razmere so se spremenile do te mere, da bi bil danes osrednji govornik tako v Ljubljani kot v Mariboru, če bi ga le uspeli pridobiti. David Vaughan Icke je nekdanji nogometaš in športni komentator in eden vplivnejših teoretikov zarot. Je avtor »teorije« o meddimenzionalni rasi reptilov in mnogih drugih, nekatere so tudi odkrito antisemitske. Bil je tudi govorec na nekaterih protestih v Londonu, katerih posnetke so navdušeno delili domači teoretiki zarot in protestniki, ki ne poznajo ozadja. Je kar precej citiran na Facebooku, tudi med Slovenci.
Zaradi pomanjkanja sape petkovih protestnikov in uspešne vladne nevtralizacije parcialnih skupin pa je v protestniškem vzdušju nastala luknja, ki so jo hitro zasedli, milo rečeno, sporni posamezniki. V zapisu Zakaj nas takšen protest mora skrbeti? sem razmišljal, da pozivanje zanikovalke virusa Anice Bidar k drugačni ustavni ureditvi, kot jih prakticiramo v Evropi in dobršnem delu demokratičnega sveta, najbrž ni nekaj, kar bi si želeli. Za t.i. tehničnega mandatarja ponuja nekdanjega poslanca in nekdanjega predsednika Državnega sveta Blaža Kavčiča, ki vidi epidemijo kot hibridni napad.
Piskrček je pristavil tudi pojoči major Ladislav Troha in njegovo gibanje Ozaveščeni prebivalci Slovenije. Pozeba pred nekaj dnevi je po zanj napad na sadno drevje. Suša in toča sta del vojne proti nam. Zanimivo je, da ima Troha Bidarjevo za lažnivko.
Med pobudniki, v resnici ne gre za klasične organizatorje, se najdejo tudi druge osebe, ki so v širni javnosti znane kot sporne. Med njimi najdemo tako nogometne navijače, nekdanje storilce kaznivih dejanj, vardiste in ljudi, ki iskreno verjamejo, da svet vodi pedofilska zveza s sedežem v kleti washingtonske picerije.
Nekatere skupne značilnosti protestov teoretikov zarot
Za razliko od protestov proti vladi Janeza Janše protesti teoretikov zarot niso izdelali kompleksnih zahtev. Smernice protestne ljudske skupščine so dobro dodelan program, s katerim se lahko strinjamo ali pa tudi ne. Vseeno pa moramo priznati, da gre za jasno izražene in artikulirane zahteve. Med teoretiki zarot je najdlje prišla prav Bidarjeva s svojo zahtevo po tehnični vladi. Njen problem sicer je, da v zameno ponuja neke vrste diktaturo. Večina preostalih, ne pa vsi, to je potrebno poudariti, vidijo v vsem veliko zaroto. Pa naj si bo pedofilske kabale, depopulacije prebivalstva, zasipavanja s strupi, zastrupljanju z maskami in še in še.
Ti protestniki ne protestirajo proti Janševi vladi, ampak proti epidemiološkim ukrepom te vlade. Če bi bila na oblasti kakšna druga vlada, bi ravno tako protestirali proti njenim ukrepom. Nasprotno pa v primeru, če Janševa vlada (ali katerakoli druga) ne bi uvedla teh ukrepov, recimo po švedskem modelu, ne bi protestirali. Z drugimi besedami, protestirajo proti ukrepom in ne proti vladi.
Ker za razliko od protestnikov proti vladi govorijo s populističnim besednjakom in izražajo enostavna gesla (npr. maske dol), uspejo pridobiti tudi ljudi, ki sicer ne verjamejo v teorije zarot, jih pa motijo določeni ukrepi.
V pomanjkanju družabnega življenja je nekaterim ljudem postalo druženje na protestih celo oblika družbene interakcije. O nekaterih posameznikih bi lahko celo govorili, da so jim protesti postali trenutni smisel življenja. Vsaj tako lahko sodimo po njihovih zapisih na družbenih omrežjih. Za nekatere so protesti v resnici preživljanje prostega časa in morda tudi zabava.
Odnos vlade do protestov
Nikjer na svetu protesti, pa naj so bili še tako množični, niso uspeli ukiniti ukrepov. Med političnimi elitami sveta vlada široko soglasje, da je virus nevaren in da je potrebno ukrepati. Zato bi tudi morebitna nova slovenska vlada del ukrepov vseeno izvajala. Z gotovostjo pa lahko predvidevamo, da bi nekatere nesmiselne in neživljenjske ukinila.
Oblast se protestov teoretikov zarot niti najmanj ne boji in upam si trditi, da jo niti ne motijo. Še več, dajejo jim povod za še večjo represijo in za vztrajanje pri neživljenjskih ukrepih. Ker so protesti proti Janševi vladi opešali in zvodeneli na umetniške prireditve (danes npr. bo izveden spletni koncert), ki jih spremlja malce več kot peščica ljudi, ji civilna družba pravzaprav v tem trenutku ne predstavlja nikakršne nevarnosti. Ker pa je dobršen del prebivalcev okupiran z maskami, cepljenjem, testiranjem in ostalim, lahko v miru počne to, kar je njen osnovni namen – spreminjanje ustroja države v korist radikalne tranzicijske desnice in interesnim skupinam. Spreminja se zakonodaja o javnem redu in miru, spreminja se seznam razmer, v katerih se lahko uvede obvezno služenje vojaškega roka in še mnogo tega.
Kaj je narobe s protesti? Protesti proti trenutni vladi so izgubili naboj. Sicer kontinuirano petkovo dejavnost niti ne moremo več imenovati protesti, bolj bi ji pristajal izraz umetniško izražanje. Glede protestov parcialnih skupin se je vlada že naučila, kako jih hitro nevtralizirati in posledično jih praktično ni več. Protesti teoretikov zarot pa vladi zgolj koristijo za utrjevanje države nadzora in kaznovanja, pa še pozornost dobršnega dela populacije preusmerjajo stran od sistemskih problemov.
Beri tudi Predlog zakona o varstvu javnega reda in miru in Predlog novele zakona o vojaški dolžnosti namesto 37.a člena?