Vojaške in policijske sile so monopolizacija nasilja s strani države. Vojaške sile se ukvarjajo z zunanjo varnostjo države skozi prizmo oborožene grožnje in vojne, policija pa z uveljavljanjem zakonov skrbi za notranjo varnost. Jasna razmejitev med politiko in vojsko je ena najpomembnejših značilnosti moderne nacionalne države, zato je dihotomija med oboroženima formacijama države samoumevna. Nezmožnost oblasti za jasno razmejitev obeh je pokazatelj povečane državne represivnosti in pomanjkanja demokracije. Tipičen primer je severnoirski konflikt.
Policista oz. miličnika pri rednem delu zlepa ni bilo moč videti z gumijevko, največkrat so jih imeli v vozilih za primere intervencij in pri varovanju nogometnih tekem.
Če pogledamo starejše fotografije in filme, lahko opazimo, da so bile policije nekoč že po videzu drugačne kot danes. Včasih so bili policisti (miličniki v Jugoslaviji) oblečeni v uniforme, ki so se zgolj po barvi in oznakah razlikovale od civilnih oblek. Nosili so kravate, na glavah so imeli posebne kape (šapke). Obuti so bili v čevlje, s katerimi bi lahko tudi zaplesali. Danes takšne uniforme vidimo le še na policijskih šefih in ob svečanih dogodkih. Pištola je bila bolj zunanji znak oblasti kot pa orožje, namenjeno uporabi. V Sloveniji so uporabljali tudi 40 cm dolgo gumijevko, s katero ob pravilni uporabi resnih poškodb ni bilo moč povzročiti. Policista oz. miličnika pri rednem delu zlepa ni bilo moč videti z gumijevko, največkrat so jih imeli v vozilih za primere intervencij in pri varovanju nogometnih tekem.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je pričel proces militarizacije policije. Leta 1981 so v ZDA sprejeli Zakon o vojaškem sodelovanju s civilnimi organi pregona, ki je dovoljeval oboroženim silam asistirati tako domače kot tuje policijske sile pri specialnih operacijah, notranjih nemirih, proti terorizmu, eksplozivih in podobnem. Policijam so dali dostop do vojaških baz in vojaškega orožja. Predsednik Reagan je močno promoviral zakon v svoji vojni proti drogam. Leta 1987 je prišlo v Hollywoodu do spopada losangeleške policije in bančnima roparjema, ki sta bila med drugim oborožena s kalašnikovima z bobnastimi magazini, v katere gre bistveno več nabojev (75-100) kot v standardne magazine in oblečena v zaščitne obleke iz aramidnega sintetičnega vlakna. Policisti so bili oboroženi s pištolami in šibrovkami, ki storilcema niso mogli do živega. Le-ta sta v 44 minutah izstrelila več kot 1.100 nabojev ter poškodovala 20 policistov in civilistov, preden so ju policijski specialci uspeli ustreliti. Posledično so v ZDA med oborožitev policijskih patrulj uvedli tudi jurišne puške, ki so jih pred tem uporabljali le v vojaških silah in policijskih specialnih enotah.
Od leta 1997 je več kot 8.200 lokalnih policij prejelo vojaško opremo v vrednosti več kot 7,4 milijarde dolarjev.
Militarizacija policije je eskalirala leta 1990 pod starejšim Bushem in se razširila pod Clintonom. S programom 1033, prvenstveno namenjen boju proti drogam, je prišlo do ekscesno velike predaje vojaške opreme policijam po celotni ZDA. Od leta 1997 je več kot 8.200 lokalnih policij prejelo vojaško opremo v vrednosti več kot 7,4 milijarde dolarjev. Ko so se Američani začeli umikati iz Iraka, je prišlo do viška opreme, ki so jo predali policijam. Zgolj leta 2013 za 449 milijonov dolarjev. Kot se žaba počasi kuha in je skuhana, ne da bi to opazila, tako je bila militarizacija ameriške policije, kot je zapisal Ryan Grim v Huffington Postu, eden najbolj neopaznih procesov današnjega časa. Leta 2014 je smrt temnopoltega Michaela Browna v Fergusonu vzpodbudila množične proteste in nemire. Lokalna policija je nastopila z vojaško opremo in taktiko ter povzročila kritiko medijev in politikov. Senator Rand Paul je izjavil, da so prizori bolj spominjali na vojno kot policijsko akcijo. Zadeva je postala tako kritična, da so začeli protestirati tako na levi kot desni strani političnega spektra. Oglasila se ni zgolj Ameriška unija za državljanske svoboščine (ACLU), ampak tudi neoliberalni Cato inštitut. Leta 2015 je Obama postavil nekatere omejitve za program, Trump pa ga je obnovil in danes z namenom, da se prikaže kot predsednik zakona in reda, vodi svojo vojno proti mestom, kjer so na oblasti demokrati. Po celotni ZDA potekajo protesti »Black lives matter« in marsikje so se že umirili. Tudi v Portlandu, mestu s pestro zgodovino vsakršnih možnih protestov. Trump pa je tja poslal 114 pripadnikov štirih zveznih agencij, z namenom varovanja zveznih stavb. V maskirnih uniformah in brez ustreznih oznak so z nasilnim pristopom povzročili še silovitejše proteste kot prej.
Peter Kraska iz Univerze Vzhodni Kentucky pravi, da je militarizacija policije proces, v katerem ta vedno bolj črpa iz načel militarizma in vojaških modelov. V vseh državah in v vseh obdobjih zgodovine je treba militarizacijo policije razumeti kot določeno stopnjo ali obseg militarizacije države. Trditev, da je policija ni militarizirana, je preprosto napačna. Za uveljavljanje državnih predpisov skozi sistem prisile namreč mora do določene stopnje biti militarizirana. Stopnjo militarizacije lahko gledamo skozi štiri indikatorje – materialni (v katerega spadajo oprema in tehnologija), kulturni (v katere spadajo uporaba borilnih veščin, videz in vrednote), organizacijski in operativni.
Ameriške policijske sile danes tako uporabljajo vojaška orožja, opremo, uniforme in vozila, celo vojaške taktike. Policijski šefi in policisti so vse z veseljem sprejeli. Morda obstaja celo nekakšna policijska naklonjenost do vojaškega razmišljanja, saj so se in se še upirajo demilitarizaciji in omejitvam. Dejstvo je, da so spremembe vplivale na zunanjo podobo policistov in na njihovo dojemanje samih sebe. Postali so agresivnejši in nasilnejši, pri ljudeh pa vzbujajo nelagodje in strah.
Militarizirana oprema ljudem daje občutek, kot da so okupacijska sila in ne del skupnosti, ki jih ščiti in jim služi.
Barack Obama
Ker v Evropi radi nekritično posnemamo ameriške pogruntavščine, smo, ne sicer v enakem obsegu, priča militarizaciji policije tudi pri nas. Če smo se navadili, da so naši policisti pri varovanju nogometnih tekem oblečeni kot robocopi in je bilo to samoumevno ob protestih leta 2012, pa ni niti najmanj razumljivo, da imajo enak pristop ob letošnjih, ki so kot pojem miroljubnosti in mirnih protestov lahko vzor celemu svetu. Kako prav ima Ryan Grim, pove to, da je bilo sprva nekaj negodovanja in kritike, zgolj po nekaj tednih pa je to že običajno. Prav v času omejitev zaradi covid-19 so policisti množično pričeli nositi zaščitne telovnike. Obama je rekel, da lahko militarizirana oprema ljudem daje občutek, kot da so okupacijska sila in ne del skupnosti, ki jih ščiti in jim služi.
Vojska in policija morata služiti drugačnim namenom. Vojska ščiti »nas« pred »njimi«, policija pa je del »nas«. Ko pa policisti pričnejo razmišljati kot vojaki ali če se delovanje obeh sil pomeša, se ta koncepcija spremeni. Ameriški revolucionarji so dojeli, da vojaki na ulicah prinašajo konflikte in tiranijo. Zato se je v demokratičnih državah prizadevalo, da so vojaške sile čim bolj oddaljene od policijskih nalog. Pri nas pa se skuša sprožiti tudi večjo militarizacijo družbe. 37.a člen Zakona o obrambi, ki ga je pod pritiskom opozicije in pod njenim vplivom radikalno spremenjenega javnega mnenja uzakonila Cerarjeva vlada, podeljuje izjemna policijska pooblastila vojski. Čeprav prvenstveno namenjena varovanju državne meje, določba omogoča zlorabe, tudi v notranjosti. Odločba ustavnega sodišča jasno pove, da so konkretne varnostne razmere tiste, ki določijo tako področje kot tudi območje delovanja vojske. Čeprav politiki zagotavljajo, da bi vojska delovala le ob meji, je v obrazložitvi vladnega sklepa navedeno, da lahko ta pooblastila izvaja tudi drugje, kjer se izvajajo aktivnosti, ki so povezane z nezakonitimi prehodi beguncev oziroma migrantov in jih našteje – sprejemni in nastanitveni centri, centri za tujce, migracijske poti, prevozi beguncev oziroma migrantov. Poleg Kopra, Izole in letališč so tako navedene tudi migracijske poti, kar so praktično vse pomembnejše ceste. Člen tudi določa, da vojska o uporabi pooblastil obvesti policijo. Da v praksi niti tega ne stori, smo zvedeli ob nedavnem incidentu na italijanski meji. Če otroku podariš kredo, se ne čudi, ko popiše zidove.
Kolumna je bila prvo objavljena v Večeru.
