Majhni koraki testa demokracije

Adolf Hitler je 30. januarja 1933 postal nemški kancler. NSDAP (nacistična stranka) je na predhodnih dvojih volitvah sicer zmagala, vendar vlade ni mogla sestaviti. Po odstopu kanclerja Kurta von Schleicherja pa se je oblikovala koalicija med NSDAP, DNVP (protestantska Nemška nacionalna ljudska stranka) in nekdanjim kanclerjem Franzom von Papenom. Imenovanje za kanclerja je Hitler že od vsega začetka pogojeval s sprejetjem zakona o posebnih pooblastilih vlade. Sprejetje tega zakona je bila tudi prva točka prve seje vlade. Še pred sprejetjem pa je bil konec februarja sprejet odlok z zaščiti ljudi in države, s katerim so bile omejene nekatere človekove in politične pravice.

V začetku marca so bile izvedene nove volitve, v katerih je NSDAP dosegla neverjetnih 43,9 % odstotka. Ponovno je bila oblikovana koalicija s konservativnimi DNPV. Naslednji dan je bila prepovedana komunistična stranka, 21. marca pa so sprejeli akt zlonamernih praks, s katerim so prepovedali vsako kritiko vlade. Isti dan so odprli prvo koncentracijsko taborišče Dachau, kamor so sprva na »prevzgojo« pošiljali politične nasprotnike – komuniste, socialdemokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Dne 23. marca so sprejeli ključni zakon o posebnih pooblastilih. Dvotretjinsko večino je v zameno za konkordat s Svetim sedežem zagotovila katoliška Nemška stranka centra. Z zakonom je parlament svoje pristojnosti predal vladi. To je bil začetek tretjega rajha. Junija so bili prepovedani socialni demokrati in celo koalicijska DNPV, večina njihovih ministrov je sicer prestopila v NSDAP, katoliška Stranka centra pa je razpadla. Proces totalizarizacije nemške politike se je zaključil sredi julija s sprejetjem zakona, ki je prepovedoval ustanavljanje novih strank.

Živimo v iluziji, da je totalitarizem mogoč le z državnim udarom.

Problem našega poznavanja zgodovine je v tem, da nas v šolah učijo predvsem imena in letnice. Zelo malo, skoraj nič nam ne povedo o ozadjih. Vsi vemo, kdaj se je začela druga svetovna vojna, pojma pa nimamo, kako je Hitler prišel na oblast. Živimo v iluziji, da je totalitarizem mogoč le z državnim udarom. Pri tem pogosto pozabljamo, kot pravi Hannah Arendt, da totalitarna gibanja uporabljajo in zlorabljajo demokratične svoboščine z namenom njihovega ukinjanja.

Za uvedbo totalitarizma brez coup d’etat sta potrebni kriza in ustrezna zakonodaja. Weirmarska republika (Nemčija) je imela kar dve – versajske reparacije in veliko depresijo. Nam zadošča le ena – koronavirus. Omejitve svoboščin niso zgolj domena Orbana, čeprav je on šel najdlje. V informacijski blokadi, v kateri kljub poplavi informacij živimo, nam je ušlo, da v Azerbajdžanu lahko dom zapustiš le, če ti to s SMS-om dovolijo oblasti, zapirajo pa vse, ki kritizirajo vladno politiko. V Kambodži, Mjanmaru, Egiptu in na Tajskem cenzurirajo medije in družbena omrežja, Kitajska je tako ali tako posebna zgodba. V Čilu je vojska na ulicah, v Indiji pa morajo ljudje za dokaz, da so v karanteni, pošiljati selfije. Hrvati so potrebovali posebne dovolilnice za zapuščanje domov, o policijski uri v Srbiji pa tu in tam celo kaj slišimo.

Letošnjega 30. marca je madžarski parlament sprejel zakonodajo o izrednih razmerah, s katero so izredne razmere ob pandemiji covida-19 podaljšali za nedoločen čas. S tem se je parlament praktično odpovedal svojim pristojnostim, premier pa bo lahko nedoločen čas vladal neomejeno. Madžarska vlada lahko odslej odloča z odloki, za kar ne potrebuje potrditve parlamenta. Nova zakonodaja predvideva zapor za tiste, ki bi širili lažne novice, ki bi vznemirjale javnost ali preprečevale ukrepanje oblasti. Kaj so lažne novice, pa tako ali tako ve le tisti, ki sodi. Ne pozabimo, da si je Orban že zdavnaj podredil tako redna kot ustavno sodišče.

Kot kaže je za nas 37.a člen Zakona o obrambi tisto, kar je bil zakon o izjemnih pooblastilih za Nemčijo.

Kot kaže je za nas 37.a člen Zakona o obrambi tisto, kar je bil zakon o izjemnih pooblastilih za Nemčijo. Neverjetno je, kako se oblast trudi, da bi dobila potrebno dvotretjinsko večino za aktivacijo izrednih pooblastil vojski. Čeprav je bilo že večkrat argumentirano dokazano, da vojska za delovanje ob meji ne potrebuje teh pooblastil, oblast ne odneha. Za aktivacijo si vedno znova izmišlja nove in nove razloge. Že zgolj ustvarjanje novih razlogov bi moralo v nas prebuditi sum, ampak kot kaže še kako velja misel Arendtove, da, ko totalitarna gibanja obstajajo v svetu, ki je sam po sebi netolitaren, so se prisiljena zateči k temu, kar navadno obravnavamo kot propagando. In ja, smo pod totalno propagando za aktivacijo 37.a člena. Določeni mediji so nas konec marca pričeli bombardirati z novicami o migrantih. Ko se je izkazalo, da je število nezakonitih prehodov meje pravzaprav drastično upadlo, Turčija je namreč »pospravila« migrante z meje z Grčijo v taborišča, države na balkanski poti pa so ekstremno poostrile nadzor na svojih mejah, se je pojavila novica, da migranti prenašajo virus. Ta diskurz je kaj hitro uplahnil, ko je Mednarodna organizacija za migracije povedala, da med migranti v Bosni in Hercegovini ni okuženih. Sledila je nekajdnevna ofenziva, kako da so policisti obremenjeni. A tu jih je policija, ki je ne glede na zahteve politike dolžna na novinarska vprašanja odgovarjati z resničnimi podatki, postavila na laž, ko je povedala, da se ljudje zavedajo nevarnosti in praviloma odgovorno upoštevajo navodila pristojnih organov. Navedla je tudi, da je manj kriminala, manj je prometnih nesreč in mrtvih na cestah, manj je prekrškov, celo nasilja v družini je manj. Zatem so prepovedali gibanje ljudi med občinami in ekstremno povečali policijski nadzor. Pri tem so navedli, da bodo zaradi tega nadzora, ki v resnici ni prinesel blazno velikega števila ugotovljenih kršitev, umaknili policijo z meje, kar da je dobršen razlog za aktivacijo 37.a člena. Spet je bila policija tista, ki je to trditev postavila na laž, s tem, ko je javnosti pojasnila, da policistov – nadzornikov državne meje ne morejo prestaviti v notranjost, ker niso izšolani za takšno delo. Ko je zmanjkalo vseh izgovorov, so vpregli predsednika države, ki bi izredna pooblastila očitno podelil na zalogo: »Ne vemo, kako se bodo dogodki razvijali v prihodnje. Lahko pa pričakujemo, da bosta zdravstveni krizi sledili gospodarska in socialna kriza.«

To je nevarno razmišljanje. Uporaba vojske v zakonodaji ni sporna, konec koncev je na meji že od jeseni 2015. Podeliti izredna pooblastila vojski zaradi pričakovanj gospodarske in socialne krize pa nima nikakršne povezave s tem, čemu bi naj bila ta pooblastila namenjena. Te besede med vrsticami v resnici povedo, kaj je cilj aktivacije 37.a člena. Obvladovalo se bo nas, prebivalce Slovenije. Vlada je v obrazložitvi sklepa o aktiviranju 37.a člena zapisala, da lahko vojska izvaja pooblastila na meji in ob njej, kjer so osebe, za katere obstaja sum, da so nezakonito prestopile državno mejo zalotene, in drugje, kjer se izvajajo aktivnosti, ki so povezane z nezakonitimi prehodi beguncev oziroma migrantov. Omenila je tudi migracijske poti in prevoze beguncev oziroma migrantov. V nekaterih medijih so se že pričele pojavljati »novice« o navalu migrantov na Ljubljano, kar je verjetno naslednja stopnja pritiska na aktivacijo 37.a člena. V povezavi z obrazložitvijo sklepa vlade si ni težko predstavljati, da bi lahko vojska izvajala izjemna pooblastila tudi v Ljubljani, konec koncev gre za migracijsko pot.

Večji smisel je vedno, vsaj zgodovina tako pravi, partikularni cilj voditelja, ne pa tudi nas.

Orbanova Madžarska je bila preizkus za EU, ki pa je ni bila sposobna ustaviti niti sankcionirati. Zaradi pomanjkanja zgodovinskih dejstev se enostavno ne zavedamo, kaj majhni koraki ukinjanja demokracije v iskanju večjega smisla pravzaprav pomenijo. Večji smisel je vedno, vsaj zgodovina tako pravi, partikularni cilj voditelja, ne pa tudi nas. A mi, zaradi različnih vzrokov, naj si bodo to kot v primeru centristov v weirmarski Nemčiji, ki so videli le konkordat, neki ozki interesi ali zaslepljenost z vodjo, strah ali pa zgolj nevednost ali brezbrižnost, dopuščamo, da naša družba ne bo več tista, za katero smo se leta 1991 borili.

Kolumna je bila prvo objavljena v Večeru.