Enajstega novembra (listopada) praznujemo Martinovo, ki ima vlogo jesenskega pusta. Zanimivo je, da ima sam sv. Martin s tem bolj malo opraviti. Tudi Martinovo je primer, ko je Cerkev postavila god priljubljenega svetnika v čas, ko so ljudje praznovali predkrščanski praznik. Sv. Martin pa je tako moral prevzeti nekatere poganske običaje, ki jih cerkvi nikakor ni uspelo zatreti.
Kdo je bil sv. Martin?
Cerkveno izročilo pravi, da se je sv. Martin rodil okoli leta 316 v Savariji (današnji Sombotel ali Szombathely na Madžarskem) v vojaški družini, na kar nakazuje tudi njegovo ime. Njegovo latinsko ime Martinus namreč pomeni »mali Mars«. Ime je torej dobil po rimskem bogu vojne, pa tudi pomladi in plodnosti. Družina se je kmalu preselila v Ticinum (danes Pavia v Italiji), kjer je že kot deček postal kristjan. Tudi sam je vstopil v vojaško službo, po nekaj letih pa odšel v galski Limonium (današnji Poitiers v Franciji), kjer ga je škof sv. Hilarij posvetil v mašnika. Tudi kasneje je deloval v Poitiersu in tam ustanovil prvi samostan na francoskih tleh, kmalu zatem pa je bil izvoljen za škofa v mestu Turonensis (današnji Tours v Franciji).
Umrl je leta 397 in bil po tradiciji pokopan na enajstega novembra, ki je postal njegov god. Pod vplivom frankovske države se je čaščenje sv. Martina hitro razširilo po Evropi in tudi v naše kraje. Danes je v Sloveniji sv. Martinu posvečenih kar 83 cerkva in kapel, od tega 43 župnijskih.
Okoli sv. Martina se je spletlo več legend. Najbolj znani sta o sv. Martinu kot vojaku, ki kot vojak z mečem reže svoj plašč in ga polovico daje beraču, ter o tem, kako se je skril med gosi, ko so ga prišli iskati, da bi postal škof v Toursu, česar si ni želel. To sta tudi dve najbolj znani upodobitvi sv. Martina v cerkvah – sv. Martin na konju, ki z mečem reže svoj plašč in sv. Martin v družbi gosi.
Pogansko izročilo
Obhajanje goda sv. Martina pa se je navezalo na mnogo starejšo pogansko tradicijo. V času Martinovega so ljudje praznovali jesenski praznik konca letine, s čimer so bile združene zahvalne pojedine. Med različnimi narodi je bilo ob takšnih pojedinah običajno tudi darovanje vina bogovom in nazdravljanje. Zanimivo je tudi, da se pri mnogih narodih sv. Martina povezuje z volkovi – bil naj bi zavetnik pred njimi in njihov gospodar. Sledovi te tradicije so opazni tudi pri Slovencih. Tudi to kaže na starejše poganske običaje.
Sv. Martin je tako očitno stopil na mesto danes neznanega poganskega božanstva in prevzel velik del njegove dediščine. Misijonarji so ob pokristjanjevanju namreč ohranjali nekdanja sveta mesta in templje, le malike so uničevali in nadomeščali z oltarji. Cerkve so pogosto tudi postavljali na starih svetih krajih. Zato je razumljivo, da so ljudje mnoge lastnosti starih bogov prenesli na nove krščanske svetnike in zavetnike cerkva.
Šege in navade ob Martinovem
Ker Martinovo pade v stari čas zahvale za letino, je Cerkev uvedla posebno zahvalno nedeljo, ki se marsikje obhaja v začetku novembra, neposredno pred Martinovim. V nedeljo pred sv. Martinom ali na samo Martinovo je bila tako običajna posebna pojedina, katere značilnost je goska (lahko tudi kokoš, raca ali puran) kot posebna obredna jed. Cerkvena tradicija to navezuje na legendo o goseh, vendar gre očitno za spomin na daritveno žival v nekdanjih poganskih obredih.
V starih časih so bili znani tudi Martinovi sejmi, ki so bili značilni predvsem za kraje, kjer je bil krajevni zavetnik sv. Martin. Na Martinovo so potekali tudi razni iniciacijski obredi (npr. sprejemanje novih članov v fantovsko družbo), bil pa je to tudi primeren dan za poroko. Martinovo je bil tudi dan, ko so se zaključevali letni posli. To je bil dan, ko so se poravnavale najemnine in druge dajatve, izplačevali hišni posli in pastirji ter polagali računi, kar pa je bila spet priložnost za pojedino. Mnoga ta pravna opravila so odšla v pozabo z odpravo podložništva leta 1848.
Sv. Martin in vino
V modernem slovenskem spominu pa je Martinovo najbolj tesno povezano z blagoslovom novega vina. Martinovo pač sovpada s časom, ko vino dozori, zato se je razvila vrsta običajev, ki so se navezovali na novo vino. Vse skupaj je rodilo legendo o sv. Martinu, ki je vodo spremenil v vino kakor Kristus v Kani galilejski.
V naših krajih je bilo Martinovo obveljalo kot rok, ko se mošt spremeni v vino, na to pa se je navezala tudi pokušnja (z ocenjevanjem) novega vina (in seveda pojedina). K tej pokušnji vina se je pogosto povabilo duhovnika, da je vino blagoslovil, iz česar se je v kasnejšem času rodila tradicija vinskega krsta.
Izumljanje novih tradicij
Predvsem po drugi svetovni vojni se je slovenska družba močno spremenila. Zato so stari običaji potrebovali nove vsebine. Kar je pripeljalo do izumljanja novih tradicij, ki bi se navezovale na stare. Zato je tudi Martinovo doživelo novodobne interpretacije in dobilo novo vsebino.
Praznovanje Martinovega se je raztegnilo na celoten Martinov teden in je zajelo obe soboti in nedelji okoli Martinovega. Za praznovanje Martinovega se značilne prireditve zabaviščnega tipa, katerih osrednji del je krst mošta. Temu se pogosto pridružijo še razni sprevodi z vinom povezanih druščin, vinskih kraljic itd. Prireditev poteka predvsem na dan sv. Martina čez cel dan in se zaključi v poznih večernih urah. Te novodobne tradicije so značilne predvsem za vzhodne dele Slovenije in imajo za ljudi velik pomen.
Martinovo v času covid-19 epidemije
Žal je epidemija covid-19, ki je prizadela toliko drugih delov družbenega življenja, močno okrnila tudi praznovanje Martinovega. V odsotnosti širšega druženja in praznovanja, bo letošnje Martinovo potekalo bolj v družinskem krogu. Zagotovo pa ne bo izostala pojedina in poizkušanje vina. In ob tem je prav, da se zavedamo tudi širšega konteksta tega praznovanja.