Cenjene novinarke, spoštovani novinarji!
Med mojimi FB prijatelji vas je precej, zato vas ne bom poimensko tagiral. Vem pa, da kljub temu, da sicer mojih objav ne všečkate prav pogosto, jih pa kar pogosto berete. Zato sem prepričan, da bo tudi ta prišla do vas.
V internatu, v katerem sem bival srednješolska leta, je vsak letnik dobil Dnevnik, Delo, Večer in Mladino. Do Večera sem težko prišel, ker so ga Štajerci takoj maznili. Dnevnik pa je šel z Ljubljančani. Delov format najstnikom ni bil povšeči, Mladina pa je bila pretežko branje za ta leta. Tako sta mi praviloma ostala ta časopisa in z njima sem se pravzaprav začel oblikovati kot osebnost. Morda je malce pripomoglo tudi to, da sem bil urednik šolskega glasila. Ker pa je glasilo izšlo le enkrat letno, ne bi polagal upe v to trditev. Kakorkoli, danes praviloma namenim najmanj dve uri prebiranju vseh mogočih novic. Tudi tistih medijev, ki si težko zaslužijo to ime. Res pa je, da zanemarjam televizije in radie. Sem pač človek tiskane besede. Skratka, brez prebiranja vaših zapisov bi moral temeljito spremeniti svoje življenje.
Ta oblast nas v skladu s teorijo Naomi Klein tako hitropotezno bombardira z vsem mogočim, da je sistematično in analitično sledenje onemogočeno. Da se povprečnemu homo politicusu ne zmeša od prevelike doze informacij, dezinformacij, fejkov in laži, se mora hočeš-nočeš odločiti, s katerimi temami se bo ukvarjal. Z vsemi se pač ne more. Sam sem se ogromno angažiral glede 37.a člena in verjemite, da se bom ponovno tisti hip, ko bo oblast spet začela rožljati s to temo. In zagotovo se bo. Ampak ta zapis ni namenjen temu členu.
Novinarke, novinarji. Pogosto sem zadovoljen z vašimi zapisi, včasih pa tudi ne. Zdi se mi, da nekatere teme napihnete, druge pa zanemarite. Ampak to je zgolj subjektivna ocena pristranskega konzumenta vaših besed. V karieri sem imel tudi slabe trenutke z vami, vendar je bilo dobrih neprimerno več. Kdaj pa kdaj, sicer redko, pa vendar, so stekle tudi hude besede. Ampak to je bilo v žaru borbe, kot bi rekli. Večinoma pa sem zadovoljen z vami, praktično z vsemi se tikam in z veseljem vrnem klic.
Novo medijsko zakonodajo sem le bežno preletel. Bolj sem se zanašal na vaše ugotovitve. Kar pa sem sam ugotovil in upam si trditi, da sem to zapisal prvi, je to, o čemer danes piše necenzurirano.si, da bomo praktično vsi skozi nek famozni sklad financirali strankarsko televizijo. Že ob tem me je spreletel srh. Vi pa ste v zadnjih petih dnevih do obisti analizirali predlog nove zakonodaje in lahko se le strinjam z vami. Za to obstaja le ena sama samcata primerna beseda – grozota! Zato vas v vaših prizadevanjih seveda podpiram. Če bi vedel za današnji protest, bi prestavil sestanke in zmenek s sestro ter zajahal motor in se vam pridružil. A to bi bila zgolj ena simbolna oseba več v Ljubljani. Brez kakršnegakoli učinka.
Najbrž smo se že naučili, da tako protesti kot peticije pravzaprav ničesar ne spremenijo. Če imajo protesti še morebiti kakšne potencial, saj mobilizirajo javno mnenje in tu in tam celo nekaj dosežejo, pa so peticije, zlasti tiste spletne, popoln strel v temo. Ne glede na vse proteste in peticije, bo parlamentarni glasovalni stroj potrdil to zakonodajo. Mogoče bo sprejet kakšen kozmetični popravek, ampak niti na to se ne bi zanašal. Predsednica ene izmed koalicijskih strank skorajda na vsaki tiskovni konferenci grozi, da če bo ideoloških tem, karkoli že to pač je, preveč, se njena stranka tega več ne bo šla. Pa smo vsak dan priča najmanj eni novi ideološki temi. Tako da na zdrav razum ljudi, ki so ta pojem zakopali, ni prav modro računati.
Medijska zakonodaja bo sprejeta. Nima se smisla slepeti, da ne bo. Edina možna uspešna pot, da se prepreči ta katastrofa, je pravna pot. Prišel je čas za nov referendum. Trenutna oblast je zaradi svojih parcialnih interesov sprožila največ referendumov v naši zgodovini. Ampak ta bi bil, za razliko od marsikaterega v preteklosti, upravičen. Vi, drage novinarke in novinarji, ste, čeprav se tega morda ne zavedate najbolj, preko svojih stanovskih organizacij in tudi sicer, ena najbolj organiziranih družbenih skupin v državi. Imate znanje, imate informacije in poznate ljudi. Zato se ne zadovoljite zgolj s svojimi članki, peticijami in protesti. Mladina je bila sposobna spisati kazensko ovadbo. Sprožite referendumsko iniciativo! Državljan K je uspel, sicer z nesebično pomočjo trenutnih oblastnikov, pa vendar. Če je uspel on, ne vidim razloga, da ne bi tudi vi.
Ampak za uspeh je potrebno pričeti garati že danes! Zgolj pisati tekste ne bo dovolj, potrebno se bo bistveno bolj aktivirati. Tudi zbrati potrebne podpise za razpis referenduma ne bo dovolj, potrebno bo animirati volivce, da bodo prišli na volitve. Sicer bo zgolj še en v seriji propadlih referendumov o RTV. Časa ni na pretek, a ga je dovolj. Vrhovni oblastnik je izvrsten strateg. Če uporabim šahovsko terminologijo, on ne razmišlja eno, dve potezi naprej, ampak precej več potez. Enako je z referendumom. Danes pričnite načrtovati, kako pritegniti volivke in volivke, da bodo na referendumu obkrožili NE novi medijski zakonodaji! Tega ste sposobni. Če si to drznete, pa je drugo vprašanje. Jaz vas pri tem podpiram in verjamem, da tudi precej državljank in državljanov. Verjetno več kot si znamo predstavljati.
Lep pozdrav, Bartolo
