Vidni predstavnik največje vladne stranke nas je pred dnevi znova osrečil s čivkom, v katerem se zavzema za odstop Slovenije od Istanbulske konvencije in Marakeške deklaracije. Tokrat si oglejmo prvo.
Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima je trenutno najobsežnejši in najmočnejši ukrep za boj proti nasilju nad ženskami in v družini. Slovenija jo je ratificirala leta 2012 in je zato del našega pravnega reda. Konvencija poziva k sprejetju ukrepov za boj proti vsem vrstam nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Pomeni eno izmed civilizacijskih pridobitev, ki se postopoma in mukoma gradijo vse od razsvetljenstva.
Z nekaterimi družbenimi vlogami in stereotipi se utrjujejo neželene in škodljive prakse, zaradi česar nasilje nad ženskami in nasilje v družini ostaja sprejemljivo. Zato je izkoreninjenje predsodkov, običajev, tradicij in vseh drugih praks, ki temeljijo na ideji o manjvrednosti žensk ali na stereotipnih vlogah žensk in moških, predstavljeno kot splošna dolžnost za preprečevanje nasilja. Razumevanje vpliva, ki jih imajo tovrstni predsodki, običaji in navade, vladam omogoča pristop k nasilju v luči »razumevanja družbenega spola«, kot to predvideva konvencija.
»Spol« po konvenciji pomeni družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške.
Prav to dikcijo uporabljajo nasprotniki konvencije kot ultimativni dokaz, zakaj je potrebno odstopiti od konvencije. Konvencija bi naj po tem »dokazu« hinavsko in skrito uvajala t.i. teorijo spolov (sicer teorija zarote, a o tem kdaj drugič). Problem je pravzaprav v prevodu. Angleški izvirnik uporablja besedi gender in sex. Sex opisuje biološko razliko med spoloma, se pravi moškim in žensko, dočim gender definira vlogo moškega in ženske v družbi. Ker v slovenščini nimamo ustreznega sinonima za besedo gender, jo prevajamo kot spol. Izvirnik tako v 3(C) členu uporabi besedo gender, ne pa besede sex, v slovenski verziji pa se za obe besedi, se pravi dva različna pojma, uporablja enoten prevod – spol.
V členu 4(3) konvencija zahteva, da se zagotovijo ukrepi za zaščito pravic žrtev brez diskriminacije na podlagi 21 kriterijev. V angleškem izvirniku pa je zapisano malce drugače. Le-ta uporabi 22 kriterijev, vključi namreč oba pojma, tako sex kot gender, se pravi družbeno vlogo spola in spol kot biološko danost. No, nasprotnikov ne moti zgolj gender, moti jih tudi prepoved diskriminacije na podlagi spolne identitete, kar naj bi pomenilo prikrito orodje za dosego ciljev homo-lezbičnega-bi-trans-queer seksualnega lobija, karkoli bi že naj to bilo.
Konvencija je seveda trn v peti samozvanim zaščitnikom (konservativne) morale, krščanskih vrednot in judovsko-krščanske tradicije Evrope. V resnici pa gre za nekakšno rekonkvisto, za preoblikovanje družbe v skladu z idejami zadrte ultra konservativne manjšine moških in peščice žensk, ki pa so izjemno glasni in neverjetno vztrajni, del njih pa je sedaj na oblasti. Vloga ženske je doma, za štedilnikom! Ali kot je zapisano v Pismu Efežanom, ki ga pripisujejo Ignaciju Antiohijskemu:
Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.
(Ef 5,22-24).
Je pa seveda več kot pomenljivo, da Poljska, kot ugotavlja Forum za demokracijo, prepoznava v Sloveniji zvestega partnerja, pripravljenega podpreti idejo odstopa od Istanbulske konvencije. Če bi to dopustili, ministrstvi za delo in pravosodje k sreči potrebe po tem ne vidita, bo naslednji korak prepoved splava. In kot bi mignil, se bomo zbudili z veroukom v šolah. Cerkev je čakala več kot 50 let, da je dobila nazaj fevdalno lastnino, ki ji zaradi pridobitev francoske revolucije ne pripada, zraven pa še lastnino, ki je nikdar ni imela, zato lahko čaka še dalje. Ta boj ne bo nikdar končan.
Vprašanja in odgovore (FAO) o Istanbulski konvenciji najdete na tej povezavi.
