Slovenija ima politika, s katerim smo se prisiljeni ukvarjati že več kot tri desetletja in ki v državo konstantno vnaša nemir, nasprotja, razdor in delitve. Država potrebuje dolgočasno politiko.
Izgubljeno desetletje
Maribor je pred zadnjimi lokalnimi volitvami doživel izgubljeno desetletje. Mesto se je vse preveč ukvarjalo s slabimi odločitvami, škandali in sumi korupcije ter kaznivimi dejanji dveh moških in njunih ekip. Franc Kangler in Andrej Fištravec sta vsak s svojo politiko razdvajala prebivalce in v mesto vnašala nemir, medtem ko je občina nazadovala, pešal je razvoj, širila se je apatija, dobri kadri pa so bežali. Oba sta imela več nasprotnikov in celo sovražnikov kot podpornikov svojih politik. To spiralo drvenja navzdol je uspel prekiniti šele kandidat, okoli katerega se je, kot sem decembra 2018 komentiral v Večeru, skoncentrirala večina volilnega telesa, ker je predvidevala, da bo sposoben premagati to norost.
Na ravni države imamo zgolj eno takšno osebo, s katero pa smo se prisiljeni ukvarjati že več kot tri desetletja. Janez Janša je politik, ki v državo konstantno vnaša nemir, nasprotja, razdor in delitve. Čeprav so tako on kot njegovi privrženci na vse možne načine skušali kot antipod vključiti nekdanjega predsednika republike Milana Kučana, jim je v to uspelo prepričati le svoje najzvestejše sledilce. Na ravni države tako nimamo dveh nasprotnih taborov, ampak en tabor proti vsem ostalim.
Podpora
Ta tabor je v izraziti manjšini, predstavlja približno četrtino volilnega telesa. Po anketi Ninamedije za Večer in Dnevnik znaša januarska podpora strankama SDS in NSi skupaj 24,8 %. Ker pa je izvolitev predsednika vlade, za razliko od županov, ki so voljeni neposredno in za izvolitev potrebujejo več kot 50 % podporo volivcev, odvisna od dogovorov med strankami v parlamentu, lahko postane predsednik vlade tudi oseba, ki ima večinsko nasprotovanje med volivci.
Tako Zoran Jankovič leta 2011 kljub zmagi PS ni postal predsednik vlade, ampak je to postal Janša. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Janši kot predsedniku vlade takrat nasprotovalo več ljudi, kot ga je podpiralo, vendar zaradi razmerij med političnimi strankami v DZ na imenovanje to ni imelo nikakršnega vpliva.
Še izrazitejše je to nasprotovanje vidno danes. Zaradi preloma predvolilne obljube in izdaje svojih volivcev, ki so jo izvedli poslanci stranke DeSUS in interesne skupine SMC, je predsednik vlade moški, ki mu nasprotuje resnično velika večina prebivalcev. Pri tem je več kot pomenljivo, da mu ne nasprotujejo zaradi lastnih političnih prepričanj, kot npr. v Nemčiji kanclerki Angeli Merkel nasprotujejo volivci Zelenih, temveč zaradi njegovega značaja in njegovih dejanj.
Široka fronta odpora
Oseba, ki je s svojo politiko v slabem letu dni opravljanja funkcije uspela proti sebi ustvariti široko fronto svetovnonazorsko, politično, socialno, eksistenčno, kulturno, prostorsko in izobrazbeno tako različnih ljudi, kot smo priče vsak dan, ne more uspešno voditi države k napredku. Oseba, ki ji nasprotujejo akademiki iz Ljubljane, Anica Bidar, bajkeri iz Trbovelj, učiteljice iz Kopra, proticepilci in antimaskerji, opozicija, Marko Potrč, dijaki iz Celja, mariborski protestniki še iz časa t.i. vstaj, kulturniki, Zlatko, osnovnošolci iz Nove Gorice, gibanje MAO (Mladinska aktivistična organizacija), Marija hobotnica, kolumnisti v večini resnih medijev (celo v Reporterju in občasno v Financah), da petkovih kolesarjev po vsej državi niti ne omenjamo in nepregledne množice kavč analitikov, pač nima več političnega kapitala za vodenje države.
Seveda ne smemo pozabiti nenehne vojne proti vsem, najsi bodi to politični svetovalec »najšibkejšega predsednika v zgodovini ZDA«, uglednim tujim diplomatom in akademikom, svetovnim medijem (The New York Times, The Guardian, Politico, Der Spiegel…), evropskim poslancem ali pa domačim novinarjem in medijem, kulturnikom, nevladnim organizacijam, opoziciji, akademikom in univerzam, protestnikom in praktično proti vsem, ki brezpogojno ne podpirajo vladarjevih odločitev.
V državi vre
Večkrat sem zapisal, da v državi vre. Nezadovoljstvo se veča. Zasedba skorajda vseh sistemskih položajev v družbi in tudi precej tistih manj pomembnih s svojimi “strokovnjaki”, nekonsistentni in nesmiselni protikoronski ukrepi ter nerazumljivo visoke globe, ki jih policisti množično izrekajo, ustvarjajo eksplozivno mešanico.
Upor po državi se nezadržno širi. Ustaviti ga najbrž ni več možno. Večja policijska represija ga bo kvečjemu še bolj podžgala. Kako se bo vse skupaj končalo, je težko napovedati. Neizpodbitno dejstvo pa je, da se lahko skupina, ki jo podpira zgolj kakšna četrtina prebivalstva, oblasti oklepa le zaradi pravil igre, ki omogočajo, da lahko upravlja državo, četudi ji večina nasprotuje.
Danes je mariborska politika glede na preteklost skorajda dolgočasna. Škandalov in sumov korupcije praktično ni. Seveda vse odločitve niso povšeči vsem, a to je sestavni del demokracije. Vse odločitve tudi niso sprejete v najboljši demokratični maniri, kar je žal trend marsikje v državi. Stanje je še daleč od idealnega, a vendar je viden občuten napredek glede na nekaj preteklih mandatov. Maribor postaja normalno mesto. Če si župan Aleksander Saša Arsenovič ne bo privoščil res kakšne velike neumnosti, bo čez dve leti najbrž brez problemov ponovil mandat.
SDS ima trdno in disciplinirano volilno bazo in s priveskom NSi še vedno lahko računa do vsaj četrtine volilnih glasov. Vendar je njuna politika vedno prepletena s škandali, sumi korupcije in kaznivimi dejanji. Diskreditacije, ponarejanja dejstev, spreminjanje zgodovine, drvenje v neliberalno demokracijo, avtoritarizem, rasizem, šovinizem in še marsikaj ves čas spremljajo to druščino. Takšna politika na oblasti, pa tudi kot močna opozicija, je garant za slabo prihodnost države. S takšno politiko naša država nima možnosti postati normalna evropska država. Zatorej lahko kritično trdimo, da potrebujemo dolgočasno politiko, vsaj takšno kot je trenutna v Mariboru.
Beri tudi Kratkovidna policijska stavka, Zakaj nas takšen protest mora skrbeti? in Je to še demokracija?
