Četrta veja oblasti ali sedma sila sta danes izraza, ki v najširšem smislu slikovito izražata vpliv in vlogo množičnih medijev na javnost in preko javnosti na politiko neke države. V ožjem smislu pa se pod tema pojmoma razume ideal medijev, da služijo kot svojevrsten korektiv delovanja oblasti. Četrta veja oblasti pomeni tudi, da so mediji neodvisni od oblasti. V ZDA se ta izraz včasih uporablja tudi za Vrhovno sodišče.
“Ljubljanski policisti so med spremljanjem zbiranja ljudi na javnem kraju neposredno zaznali transparente z vsebino, ki je lahko sporna tako z vidika izražanja grožnje, javnega spodbujanje sovraštva, razžalitve in podobno.«
Večer: Dva protestnika že vabljena na zaslišanje
Policija je tu navedla tri kazniva dejanja – grožnjo po 135. členu KZ-1, javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen) in razžalitev (158. člen).
Pred razmišljanjem o tem pojavu si oglejmo opise teh kaznivih dejanj:
- Grožnja: »Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.« Obstaja še kvalificirana oblika, ki pa tu ne pride v poštev. Pregon se začne na predlog.
- Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Obstajajo sicer še kvalificirane oblike, ki pa tu niso pomembne. Pregon se prične po uradni dolžnosti.
- Razžalitev: »Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.« Obstaja kvalificirana oblika, ki pa je pomembna: »Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.« Pregon se začne na zasebno tožbo.
»V zadevah ki se nanašajo na izpostavljene napise in plakate in o katerih je bilo do sedaj že odločeno, je pristojna tožilka kazenske ovadbe zavrgla iz razloga, ker je ocenila, da naznanjeno kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.«
Siol: Tožilstvo: Pozivi k umoru Janše niso spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti
Imam majhen problem z dojemanjem policijskega dela v tem primeru. Pa gremo po vrsti. Le eno izmed treh naštetih se preganja po uradni dolžnosti. Vendar sodba Višjega sodišča v Ljubljani (VSL sodba II Kp 65803/2012) pravi naslednje: »Kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je le tisto dejanje, ki je storjeno na tak način, da lahko glede na konkretne okoliščine ogrozi ali moti javni red in mir.« Čeprav policija v izjavi omenja kaznivo dejanje spodbujanje sovraštva, se kot kaže zaveda, da je sodna praksa že zdavnaj ugotovila, da pri konkretnem zapisu na transparentu (in podobnih) ne gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Z besedami dr. Katarine Bergant, vodje tožilstva:
Pa vendar policija, najbrž po nareku politike, še naprej procesira protestnike. Po zapisanem je namreč v teh primerih neposredno sama ugotovila razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog oškodovanca. O zaznavi je seznanila oškodovanca, ki je predlog za pregon tudi podal. Kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, je v tem primeru grožnja po 135. členu KZ-1. In tu nastane nov problem.
Pri kaznivih dejanjih, ki se pa preganjajo na predlog, policija po moje nima pravice zaseči predmetov na zalogo, za primer, da bi oškodovanec morebiti podal predlog. In na zalogo legitimirati morebitne storilce. V primeru zasebne tožbe pa mora tožnik sam priskrbeti dokaze. Ali z besedami Darka Simoniča, vodje Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru:
»Predlog oškodovanca je procesna predpostavka, da policija in tožilstvo sploh lahko pričneta predkazenski postopek.«
Še huje. Če procesne predpostavke ni, bi se morebiti lahko celo pogovarjali o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka. Nekako namreč dvomim, da je oškodovanec gledal skozi okno, zaznal transparent in pohitel na najbližjo policijsko postajo ter podal predlog oz. na sodišče vložit zasebno tožbo. Pa saj policija sama navaja, da je ona zaznala znake kaznivih dejanj.
Sicer pa če pogledamo sodno prakso, težko vidimo znake kaznivega dejanja grožnje. Vrhovno sodišče (Sodba VSK II Kp 54545/2011): »Grožnja v smislu 135. člena KZ-1 mora biti objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca. Zgolj dejstvo, da se je oškodovanec zaradi grožnje prestrašil in počutil ogroženega za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne zadostuje.« Iz grožnje bi se moralo sklepati, da je ta grožnja resna in predvsem, da pomeni grožnjo z napadom na življenje ali telo. Pri transparentu tega enostavno ne vidim.
Ima pa vsak, ki se čuti oškodovanega, seveda pravico podati predlog za pregon. Nima pa policija pravice izvajati naloge v predkazenskem postopku še preden je predlog podan. Tudi zasege predmetov. Tudi ugotavljanje identitete. Sicer pa ne poznam primerov, da bi policija sama obveščala morebitne oškodovance o morebitnem kaznivem dejanju, ki se preganja na predlog. Ali z njihovimi besedami: »O zaznavi je bil seznanjen oškodovanec, ki je predlog za pregon tudi podal.« In: »Policija je identiteto oseb ugotavljala skladno z določili zakona o nalogah in pooblastilih policije neposredno na kraju.«
Če sklenemo, vrstni red je naslednji:
- policija je zaznala domnevno kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog;
- zasegla je predmete in ugotovila identiteto protestnikov;
- nato je obvestila morebitnega oškodovanca;
- ta je po obvestilu podal predlog za pregon.
Hja, res manjka procesna predpostavka.
Še nekaj malega o razžalitvi. 168. člen KZ-1 določa, da se začne na zasebno tožbo, pri tem pa omenja nekaj oškodovancev, ki lahko pričnejo pregon s predlogom. A med temi ni funkcionarjev vlade, saj je za njih eksplicitno navedeno, da se pregon prične na zasebno tožbo. In pri zasebni tožbi policija nima nikakršnih pristojnosti, zato mi je nerazumljivo, da omenja kaznivo dejanje razžalitve v svojih navedbah.
