Kolumna prejšnji teden v Večeru v obliki javnega pisma poslancu in kasneje poobjavljena tudi na Kritično je imela kar nekaj zanimivih odzivov. Eden zanimivejših je od komentatorke, ki zgolj v treh povedih prikaže trenutno občutje v dobršnem delu volilnega telesa. Gre za globoke občutke razočaranja in nemoči ob dejanjih poslank in poslancev, ki so jih volili. Njihovih potez ne morejo občutiti drugače kot izdajo. Kar nenazadnje prepričljivo kažejo tudi ankete, ki SMC skorajda ne zaznavajo več.
No, danes se je nagovorjeni poslanec Branislav Rajić – Bane odzval z javnim pismom v Večeru. Z njegovimi besedami enostavno ni moč polemizirati in tega tudi ne nameravam. Ne bom se spustil v brezplodno debato, saj sem v kolumni zapisal praktično vse.
Je pa zanimivo in še kako povedno, da se je poslanec poslužil trenutno najbolj vroče besede – pritisk. Javno pismo bi naj bilo po njegovem očiten in nedopusten pritisk na poslanca. S to trditvijo je žal pokazal, da svoje funkcije ne razume popolnoma. Poslanci so po ustavi predstavniki vsega ljudstva in volivci imamo pravico od njih marsikaj zahtevati. Te zahteve, če seveda niso nezakonite, lahko imenujemo tudi pritiski. To ni niti najmanj sporno in ne sme biti sporno!
Pritiskati namreč med drugim pomeni izražati zahtevo, da kdo kaj naredi. Označiti javno pismo državljana za nedovoljen pritisk na poslanca pa je skrajno zavrženo dejanje, ki poslance dviguje med bogove, katerih kritika ni možna niti dovoljena. Takšno razmišljanje, kjer je vloga državljanov zreducirana zgolj na obiske volišč vsake štiri leta, v vmesnem času pa naj bodo ponižni in tihi, je značilna za neliberalne demokracije.
Neliberalna demokracija, kamor nas oblastne stranke pospešeno vodijo, je sistem upravljanja države, v kateri se izvajajo volitve, vendar državljani zaradi pomanjkanja državljanskih svoboščin niso več seznanjeni z dejavnostmi tistih, ki izvajajo resnično oblast, in nanjo nimajo nikakršnega vpliva ali pa imajo zelo omejen vpliv.
Zanimivo in hkrati zame presenetljivo je, da je poslanec izvedel klasičen manever, ki je tako značilen za dobro organizirano skupino ljudi, kateri se je pridružil. Ni še popolnoma ponotranjil njihovih metod, vendar ima zadržkov kot kaže vedno manj. Tistega, ki prinaša neprijetno sporočilo, se očrni in diskreditira. Ne bomo se pogovarjali o lastni izdaji volivcev, ampak o ozadju osebe, ki je na to opozorila. Qualis rex, talis grex*.
*Kakšen kralj, takšna čreda
Beri tudi Dragi Bane! (pismo poslancu) in Je to še demokracija?