Ko so Niña, Pinta in Santa María oktobra 1492 pristale na otoku, ki so ga kasneje poimenovali Hispaniola, so Španci, ki so prihajali iz dežele nasilja, revščine, zahrbtnosti in nestrpnosti, naleteli na prijazne domačine – ljudstvo Taino, ki so ga izbrisali iz zgodovine. Evropo so pestile epidemije. Lakota in vojne so bile del življenja. Obcestni jarki v mestih so bili stranišča, drobovina živali se je puščala na ulicah. Trupla revežev so odlagali v velike jame, ki so jih zasipali šele, ko so bile polne. Večina ljudi si v življenju ni privoščila kopeli, skorajda vsi so bili iznakaženi zaradi koz, gnili zobje so bili nekaj normalnega. Nasilje je bilo del vsakdana, grmade so gorele vsak dan. V tistem času je po vsej Evropi približno polovica otrok umrla, preden so bili stari 10 let. Mnoge so prodali v suženjstvo.
»Vse po vrsti sem pridobil tako, da sem jih razglasil za last Njihovih Visočanstev in razobesil kraljevsko zastavo. In nihče ni imel nič proti.«
Na celinski Ameriki pa so obstajale razvite civilizacije, z velemesti in ogromnimi stavbami, ki so premogle nekaj, po čemer so hlepeli bogati – zlato in srebro. Prišleki niso trgovali. Prišli so osvajat, ropat in zasužnjevat. Trgovec s sužnji Krištof Kolumb je domov sporočil: »Vse po vrsti sem pridobil tako, da sem jih razglasil za last Njihovih Visočanstev in razobesil kraljevsko zastavo. In nihče ni imel nič proti.« Te besede je v španščini izrekel ljudem, ki ga niso razumeli. Zaradi nekakšnega sprevrženega pravnega čuta so morali konkvistadorji, ko so naleteli na domačine, le-tem prebrati requerimiento, deklaracijo, s katero so jih poučili o krščanski resnici in nujnosti, da nemudoma prisežejo zvestobo papežu in španski kroni. Če so odklonili prisego ali so se obotavljali, se je izjava nadaljevala z branjem pravice Špancev do zasužnjenja domačinov in kolonizacije njihove zemlje: »Zbrali bomo vas, vaše žene in otroke in vas zasužnjili. Kot sužnje vas bomo prodali in z vami razpolagali, kakor bosta ukazali Njuni Veličanstvi.« Deklaracija, ki jo je leta 1513 izdal Kastiljski svet, vladajoči organ pod prvim španskim kraljem Ferdinanom II., je bila sestavljena na podlagi bule Dum Diversas papeža Nikolaja V., ki je trgovini s sužnji dala pravno legitimacijo.
Ker so zavojevalci tudi sistematično uničevali kulturo, je težko oceniti število žrtev. Veljajo ocene, da je predkolumbovsko prebivalstvo, brez Severne Amerike, štelo med 65 in 90 milijoni. David E. Stannard, avtor knjige Ameriški holokavst, ocenjuje, da je v manj kot osemdesetih letih upadlo na 3,3 do 4,5 milijonov. Največ sicer zaradi bolezni, vendar krutost zavojevalcev ni kaj dosti zaostajala. Takšna smrtnost pa je predstavljala velik ekonomski problem za gospodarstvo, ki je temeljilo na suženjski delovni sili. A hitro se je našla rešitev – afriška trgovina s sužnji. Pričeli so jo Portugalci, ki so jih izrinili Holandci, njih pa Britanci. Liverpool ni znan le po nogometu in Beatlih. Bil je tudi vodilno evropsko pristanišče za trgovino s sužnji, dokler je leta 1807 Britanija ni prepovedala.
Trgovina z ljudmi ni bil nov pojav. S propadom Rima je sicer opešala, a že v 12. stoletju so v Sredozemlju, na Cipru in Siciliji s suženjskim delom gojili sladkorni trs in rudarili. Sužnje so poznali na Škotskem in Irskem. Kristjani so zasužnjevali muslimane in obratno, dobršen del beneškega gospodarstva je bil odvisen od trgovine s sužnji. Britanske ameriške kolonije so poznale pogodbeno služnost, v kateri je bila ena stranka za določen čas v oblasti druge stranke, kar se v praksi ni razlikovalo od suženjstva. Kot pravi Eric R. Wolf, je bilo suženjstvo takrat še barvno slepo. Vendar so afriški sužnji imeli prednost. Odrezani od svojega zaledja in vidno drugačni od belih kolonistov, ter načrtno etnično pomešani, niso imeli možnosti upora ali pobega.
Problem je nastal z razsvetljenstvom in francosko revolucijo. Gesla Liberté, égalité, fraternité (svoboda, enakost, bratstvo) so pomenila politični problem za kolonizacijo in imperializem. Da so vsi ljudje rojeni enaki in da imajo enake možnosti, so temnopolti sužnji v nekaterih kolonijah dojemali preveč resno. V francoski koloniji Saint-Domingue je leta 1791 prišlo do upora sužnjev, ki je po 12 letih vojne pripeljal do edine ustanovitve mednarodne priznane države nekdanjih sužnjev – Haiti.
Prvi temnopolti ljudje v Severni Ameriki so prišli v Jamestown v Virginijo leta 1619, vendar ni jasno, kakšen je bil njihov status. Vsekakor sodi prvi dokumentirani primer ločevanja na podlagi rase v leto 1640. Temnopolti John Punch, ki je bil v razmerju pogodbene služnosti, je skupaj z dvema belopoltima pogodbenikoma pobegnil. Svet guvernerja Virginije ga je obsodil na doživljenjsko suženjstvo, belopoltima so prisodili podaljšanje služnosti. Primer velja za eno prvih pravnih distinkcij med Evropejci in Afričani v kolonijah. Razdelitev človeških skupin v rase je bilo politično dejanje, ki je dajalo pravno legitimnost kolonizacijam in suženjstvu. Pojem rase je pripomogel k vzpostavitvi hierarhije med »civiliziranimi narodi« in »divjaki« ter družbene stratifikacije. Do ameriške revolucije leta 1775 je bilo suženjstvo že institucionalizirano kot rasni kastni sistem (v Latinski Ameriki je obstajal od začetkov kolonizacije). Ukinjeno pa je bilo šele koncem secesijske vojne leta 1865, vendar se je nadaljevalo pod drugim imenom. Ukinitev suženjstva je notranje konflikte zaostrila in takoj po secesijski vojni se je pričela rasna segregacija. Praktično vse šole in univerze na Jugu so bile ločene po rasah in le peščica v severnih državah je sprejemala tudi temnopolte. Ko Rosa Parks leta 1955 v avtobusu ni hotela odstopiti prostor belopoltim potnikom, je dala zagon gibanju za človekove pravice, ki je svoj vrhunec doživelo v »I have a dream« govoru Martina Luther Kinga jr. leta 1963. Šele naslednjo leto je bil sprejet Akt o človekovih pravicah, ki je prepovedal diskriminacijo zaradi rase, barve, religije, spola ali nacionalnosti.
Hannah Arendt ugotavlja, da so zaradi koncepcije enakosti odnosi med ljudmi težavni, saj imamo opraviti z naravnimi razlikami. Danes rasizem na nezavedni ravni prejemamo preko množične kulture, kar dodatno otežuje naše dojemanje enakosti. Glasbene skupine so praviloma rasno segregirane. Stripovski in filmski super heroji so, z nekaj izjemami, vsi belopolti. Težko bo film prikazoval ljubezensko zgodbo med človekoma različnih polti. Oseba, ki se bo v filmu tako togo držala pravil, da bi to resno ogrozilo srečen konec, bo nesorazmerno pogosto temnopolta. V množični kulturi se še nekako skušajo držati politične korektnosti, teh zavor pa v pornografiji ni, saj so pogovori o njej tabu v javnem diskurzu in v zasebni sferi. Če pornografija večinoma temelji na razkazovanju moške moči in degradaciji ženske, je v primeru mešanih parov ta odnos še dodatno obtežen z rasizmom. V primeru belopoltega moškega se je težko izogniti dojemanju rasne nadmoči nad temnopoltno žensko. Obratno pa odnos s svetlopoltno žensko daje vtis trofeje za temnopoltnega moškega. Rasizem je ostal globoko v nas.
Svetlana Slapšak v moderni rasizem poleg koncepta rase prišteva tudi rasizem proti ljudem druge vere, druge spolne usmerjenosti in drugačnih političnih prepričanj. Med seboj se stapljajo, vsak služi za stigmatizacijo česa drugega. Govorimo o rasizmu brez rase, ki ga je do absurdnosti razvil že nacizem proti Judom in Slovanom, tudi Slovencem. Danes ga lahko doživljamo proti muslimanom, Rusom, čefurjem, migrantom, namišljenim komunistom, gejem itd. V pornografiji je izrazito usmerjen proti Vzhodnoevropejcem. V hollywoodskih filmih je sovražnik prepogosto pripadnik tiste nacije ali religije, proti kateri je v času produkcije usmerjena ameriška politika. Jean-Jacques Rousseau je dejal, da se človek rodi svoboden, a je vsepovsod vkovan v verige. Rasizem je ena od naših verig.
Kolumna je bila prvo objavljena v Večeru.
