Ameriško-izraelska vojna proti Iranu se je brez vojne napovedi pričela 13. junija z izraelskim napadom na Iran. Dejstva kažejo, da so ZDA globoko vpletena v to vojno.
Ameriški predsednik Donald Trump je poznal podrobnosti vojaške operacije, saj so ZDA sodelovale pri načrtovanju in izvedbi napada. Izraelska nomenklatura je imela jasno ameriško zeleno luč za izvedbo napada. Ameriški državni sekretar Marco Rubio je povedal, da je ameriška vlada nudila Izraelcem natančne obveščevalne podatke.
Zgolj tri dni pred napadom so ZDA poslale okoli 300 Hellfire izstrelkov (45-kilogramski precizni izstrelki zrak-zemlja) Izraelu, z vednostjo, da jih bo le-ta uporabil za napad na Iran. Takoj po napadu pa so se ZDA neposredno vmešale. Ameriška letala, rušilci in kopenska zračna obramba so zavzele pozicije še pred iranskimi povračilnimi ukrepi in ameriške oborožene sile so sodelovale pri sestreljevanju iranskih dronov in izstrelkov.
Visoki izraelski častnik je priznal, da se brez ameriške podpore Izrael ne bi mogel bojevati v Gazi več kot nekaj mesecev. Seveda to enako velja za vse njegove naslednje vojne – v Libanonu, Siriji in sedaj proti Iranu.
V ZDA se zunanja politika pretežno oblikuje na osi vlada, think-tanki in univerze. Ljudje, ki sooblikujejo zunanjo politiko, kolobarijo med temi institucijami (razvpita Victoria Nuland se je npr. po izstopu iz Bidnove administracije umaknila na Univerzo Columbia, tam najdemo tudi Hillary Clinton). Predsednik jo bolj ali manj izvršuje, seveda pa ji daje svoj ton.
Tako je leta 2009 šest avtorjev v okviru think-tanka The Brookings Institute izdala publikacijo s pomenljivim naslovom Which path to persia? Options for a New American Strategy toward Iran. Čisto vsi avtorji so kolobarili med ameriško vladno administracijo, univerzami in think-tanki. Publikacija na dobrih 150-ih straneh podrobne opiše vse možne opcije proti Iranu, vključno z vojaško opcijo, menjavo oblasti, barvno revolucijo in vojaškim udarom. Še posebej zanimivo je peto poglavje z naslovom Leave it to Bibi: allowing or encouraging an israeli Military strike. Poglavje natančno opisuje točno to, kar se sedaj dogaja:
The United states would encourage – and perhaps even assist – the Israelis in conducting the strikes themselves, in the expectation that both international criticism and Iranian retaliation would be deflected away from the United states and onto israel.
Potrebno se je zavedati, da ne gre za vojno, v katero bi Izrael potegnil ZDA. Le-te so globoko vpletene. Za boljše razumevanje pa je potrebno poznati razloge za vojno. Kateri so cilji ameriško-izraelske vojne proti Iranu?
Ameriška hegemonija
Najočitnejši je seveda ohraniti ameriško hegemonijo na Bližnjem vzhodu. Vrniti se moramo v leto 1992, ko je bila ustvarjena t.i. Wolfowitzova doktrina, ki jo je sestavil tedanji obrambni podsekretar Paul Wolfowitz. ZDA morajo preprečiti vzpon katerekoli druge velesile, ki bi lahko ogrozila ameriško hegemonijo:
The third goal is to preclude any hostile power from dominating a region critical to our interests, and also thereby to strengthen the barriers against the re-emergence of a global threat to the interests of the U.S. and our allies.
Posebej poudarjene regije v doktrini so Vzhodna Azija, Bližnji Vzhod/Perzijski zaliv in Latinska Amerika. Prvi dve regiji sta trenutno glavni tarči ZDA, zlasti pod sedanjo ameriško administracijo. Če pogledamo geografski položaj Izraela na zemljevidu, vidimo, da je njegova pozicija geopolitično in logistično strateška na Bližnjem vzhodu za kontrolo le-tega. ZDA že desetletja uporabljajo Izrael za destabilizacijo neodvisnih držav v regiji.
Bližnji vzhod ima največje rezerve nafte in plina na svetu. ZDA so sicer največje proizvajalke obojega, zato nafte in plina iz regije ne potrebujejo. Njihove privatne korporacije bi seveda z veseljem privatizirale in izkoriščale nahajališča v regiji, ki pa jih večinoma upravljajo državne korporacije iz regije. ZDA bolj skrbi stabilnost cen nafte in plina, zlasti po naftnem embargu leta 1973, ko so cene poletele v nebo. Zato je potrebno preprečevati kartelno združevanje držav OPEC-a, Rusije in Venezuele.
Uničenje antikolonialnih odporov, še posebej Osi upora
Tri najpomembnejše ožine, skozi katere poteka prevoz nafte, se nahajajo v tej regiji – Hormuška ožina, Bab-el-Mandeb ali Vrata žalosti in Sueški kanal. 21 % vse nafte potuje skozi Hormuško ožino, 9 % pa skozi Bab-el-Mandeb in Suez. Z imperialnega stališča je seveda razumljivo, da nadzira te prehode. Iran ima namreč možnost zapreti Hormuško ožino, Bab-el-Mandeb pa je ob Jemnu.
Os upora je politični izraz, ki se nanaša na neuradno vojaško zavezništvo med Iranom, Hamasom v Gazi, Hezbolahom v Libanonu, Ansaralahom (Hutijci) v Jemnu, iraškimi uporniki in do nedavnega Sirijo. Zahodna propaganda vse skupine dosledno imenuje teroristi in iranski posredniki, a to ne drži. Hamas in Hezbolah sta posledica izraelske okupacije Palestine in Libanona, Ansaralah pa upor radikalnemu vahabitskemu islamu Savdske Arabije.
Sirija pod Asadoma je bila sekularna država, ki je zavračala normalizacijo odnosov z Izraelom in je podpirala protikolonialne skupine. Leta 2011 so ZDA začele vojno v Siriji z namenom zamenjave oblasti, kar ji je lani tudi uspelo. CIA je leta z milijardami dolarjev financirala t.i. uporniške skupine, ki so kasneje postale ISIS in Al Kajda. Danes Sirijo vodi nekdanji poveljnik Al Kajde v Siriji, s katerim Zahod nima zadržkov sodelovati, saj poslušno izvaja ameriške ukaze. Izrael lahko sedaj uporablja sirijsko ozemlje za napade na Izrael.
Izrael je oslabil Hamas in Hezbolah, ZDA pa Irak. Z oslabitvijo osi odpora bo možno dokončati kolonizacijo Palestine. Trump je že jasno povedal, kakšen je načrt za Gazo. Nasilje nad prebivalci Zahodnega brega pa poteka v senci ostalih vojn.
Zamenjava ali vsaj oslabitev iranskih revolucionarnih oblasti
Leta 1951 je iranski demokratično izvoljen predsednik vlade Mohamad Mosadek nacionaliziral angleško naftno družbo (danes BP). Naslednje leto sta britanski MI6 in CIA organizirala državni udar, v katerem so odstranili Mosadeka, in na oblast montirala avtokratskega šaha Rezo Pahlavija. Nafta se je vrnila v »prave« roke. Leta 1979 je v Iranu prišlo do revolucije, v kateri so sodelovale različne frakcije. Na koncu so oblast prevzele ajatole pod vodstvom Ruholaha Homeninia. Nadzor nad nafto je ponovno prešel v iranske roke.
To je bil čas hladne vojne in revolucionarnih protikolonialnih vrenj ne samo v regiji, ampak po celotnem Tretjem svetu, kot so takrat imenovali Globalni jug. Bilo je veliko marksističnih, socialističnih, komunističnih in nacionalnih vrenj in uporov. Iran je bil del teh vrenj. ZDA so bile krute vojne proti tem uporom, spomnimo se le Vietnama. Ko so premagale levičarske upore, je prišel na vrsto arabski nacionalizem. Leta 2011 so ubili libijskega voditelja Omarja Gadafija. Libija je bila takrat najbolj moderna in napredna afriška država. Danes arabskega nacionalizma ni več. Nadomestil ga je islamski nacionalizem, ki pa ga ne smemo enačiti z islamskim radikalizmom tipa Al Kajda ali ISIS. Nacionalizem in upor se je po zatrtju levičarskih gibanj in gibanj arabskega nacionalizma skoncentriral okoli religije. Iran je ena zadnjih utrdb protikolonializma, zato je trn v peti ZDA.
Leta 2007 je nekdanji ameriški general in poveljnik Nata Wesley Clark razkril načrt iz leta 2001 za zamenjavo vlad sedmih držav, kjer imajo ZDA namen zamenjati vlade: Irak, Sirija, Libanon, Somalija, Sudan in Iran. Edini na spisku, ki je še ostal, je Iran. Sedaj je na vrsti.
Uničenje iranskih nuklearnih zmogljivosti
Iranski nuklearni program se je pričel že v 50′ letih prejšnjega stoletja z ameriško podporo, še pod šahom. Po revoluciji 1979 so ga ZDA pričele blokirati. Irak je v vojni ciljal tudi iransko nuklearno infrastrukturo. Leta 1999 je Iran pričel izvajati projekt razvoja nuklearnega orožja AMAD, ki pa ga je leta 2003 ukinil. 2013 je bil podpisan sporazum JCPOA, katerega je Iran spoštoval, ZDA pa so pod Trumpom leta 2018 od njega odstopile. V novih pogajanjih, ki so potekale praktično do vojne, so ZDA od Irana zahtevale, naj se popolnoma odpove bogatenju urana (kar je po mednarodnem pravu dovoljeno) in naj se odpove raketni tehnologiji (kar nima zveze z nuklearnim programom, bi pa razorožilo Iran in ga prepustilo na nemilost kakršnemkoli napadu). Namen je uničiti energijsko neodvisnost Irana. Danes so vsi iranski pogajalci mrtvi.
Prestrašiti druge države v regiji, ki bi hotele dedolarizirati svoje ekonomije
Iran je ena večjih držav, ki teži k dedolarizaciji. Iran prodaja vedno več nafte in plina Kitajski za juane in ne dolarje. Obema državama to omogoča, da se izogneta nezakonitim Zahodnim sankcijam. ZDA se bojijo, da bi Iranu sledile druge države Perzijskega zaliva. Celo Savdska Arabija se dogovarja s Kitajsko o prodaji nafte za juan.
Richard Nixon je leta 1971 ukinil vezavo dolarja na zlato. Leta 1974 je nastal petrodolar. Finančni minister pod Nixonom William Simon je dosegel dogovor s Savdsko Arabijo. Dogovor je bil preprost. ZDA bodo kupovale nafto od Savdske Arabije v dolarjih in nudile kraljevini vojaško pomoč in opremo. V zameno bodo Savdijci vlagali milijarde petrodolarjev v ameriške državne obveznice in tako financirali ameriško porabo. S tem je dolar postal svetovna rezervna valuta, saj se je povečalo svetovno povpraševanje po dolarjih.
Cilj vojne proti Iranu je tako tudi opozorilo državam regije, kaj se jim lahko zgodi, če bodo skušale biti preveč samostojne in neodvisne, če bodo preveč sodelovale z Rusijo in Kitajsko.
Destabilizacija BRICS-a, Šangajske organizacije za sodelovanje (SCO), razdeliti Globalni jug, ovirati multilaterizem, razdreti partnerstvo Iran-Rusija-Kitajska in izolacija Kitajske
Iran ima dobre odnose z državami Globalnega juga, podpira protikolonialna gibanja, je polnopravni član BRICS-a in SCO ter partner Rusije in Kitajske. Članstvo Irana v BRICS-u omogoča izogibanje nezakonitim Zahodnim sankcijam, povečuje njegovo mehko moč in krepi odnose z Rusijo in Kitajsko kot treh glavnih arhitektov novega svetovnega reda multipolarizma. S tem neposredno kljubuje ameriški hegemoniji. SCO je bolj varnostna organizacija, originalno usmerjena proti rastočemu radikalizmu v Evroaziji. SCO je strogo obsodil izraelski napad na Iran.
Jedro BRICS-a, SCO in multipolarnega sveta so Rusija, Kitajska in Iran. Leta 1997 je Zbigniew Brzezinski v svoji vplivni knjigi The grand Chessboard izrazil zaskrbljenost nad koalicijo med Kitajsko, Rusijo in Iranom, ki ne bi bila ideološka povezava. Nekaj, kar se ZDA trudijo razbiti. Zato NATO vodi posredniško vojno v Ukrajini proti Rusiji.
“You never want Russia and China uniting. We uniteted them. It’s a shame. The stupidity of what they done. I’m going to have to un-unite them, and I think I can do that.”
Donald Trump, oktober 2024, v intervjuju Tuckerju Carlsonu
Iran niti ni glavna tarča. Glavna tarča je Kitajska. Cilj je osamiti Kitajsko tako, da se zamenjajo oblasti v vseh njenih večjih zaveznikih ali da se te države vsaj destalibilizirajo. Geopolitični analitik Brian Berletic je že večkrat jasno izpostavil, da ZDA uporabljajo Izrael (enako kot Ukrajino, Tajvan in Filipine) da bi dosegle svoj globalni cilj preprečevanja multipolarizma in uničenja ključnih držav za nadaljnjo izolacijo, obkolitev in zadrževanja Rusije in Kitajske. Šef Palantira, ena najmočnejših korporacij, pogodbenic ameriških oboroženih sil in CIE, Alex Karp, je leta 2024 izjavil, da pričakuje vojno proti Rusiji, Kitajski in Iranu.
Vojna proti Iranu ni zgolj vojna proti Iranu. Gre za klasični divide et impera ameriškega imperija v zatonu, ki obupno skuša obdržati svojo hegemonijo in unipolarizem ter preprečiti ekonomski protikolonializem Globalnega juga.
