Ali so karantene zakonito odrejene, je vprašanje, ki smo ga, ker smo pod konstantnim šokom, zanemarili. Gre za pomembno vprašanje, konec koncev se pogovarjamo o hudi omejitvi z ustavo varovane človekove pravice do svobode gibanja, zato se malce pozabavajmo s tem. Pred tem pa je potrebno razčisti pojma epidemija in karantena.
Epidemija
Epidemija nalezljive bolezni je pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje. Aprila sprejeti zakon o interventnih ukrepih je nekoliko spremenil pristojnost razglasitve epidemije, ki je bila pred tem v izključni pristojnosti ministra.
Epidemijo nalezljive bolezni ter okuženo ali ogroženo območje razglasi oziroma določi minister, pristojen za zdravje. Kadar je okuženo ali ogroženo območje celotno območje Republike Slovenije, epidemijo razglasi Vlada Republike Slovenije.
Četrti odstavek 7. člena Zakona o nalezljivih boleznih
Minister za zdravje prejšnje vlade je 12. marca z odredbo razglasil epidemijo nalezljive bolezni covid-19 za celotno območje države. Vlada pa je maja sprejela preklic epidemije, ki je pričel veljati konec meseca. Julija smo celo doživeli zmagovalni prelet Pilatusov in F-16.
Karantena
Kaj karantena je, konkretno določa Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Gre za ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje in določijo obvezni zdravstveni pregledi sicer zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za kugo, Ebolo, Lasso ali Marburgom Vse tri so virusno hemoragične mrzlice.
Karantena se lahko odredi tudi osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za nalezljivo boleznijo, kar covid-19 nedvomno je. Vendar pa ZNB eksplicitno določa, da je pogoj za odreditev karantene v primeru nalezljive bolezni, da zdravstveni minister ali vlada razglasi epidemijo, v času njegove kužnosti.
Karantena je ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje in določijo obvezni zdravstveni pregledi zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za kugo, virusno hemoragično mrzlico (Ebola, Lassa, Marburg) ali nalezljivo boleznijo, za katero je minister, pristojen za zdravje, ali Vlada Republike Slovenije na podlagi četrtega odstavka 7. člena tega zakona razglasila epidemijo, v času njegove kužnosti.
Karanteno odredi minister, pristojen za zdravje na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Zoper odločbo o odreditvi karantene ni pritožbe.
19. člen Zakona o nalezljivih boleznih
Pravni problem
Ministrstvo za zdravje v izdanih odločbah o karantenah uporablja za pravno podlago drugi odstavek 19. člena ZNB in podzakonske akte, izdane na podlagi tega zakona.
Problem, nemajhen in večplasten je, da čeprav smo kot kaže v t.i. drugem valu epidemije, da vlada epidemije (še) ni razglasila. Čeprav de facto najbrž je, pa de iure v Sloveniji ni epidemije. Odločbe o karanteni, ki se sklicujejo na drugi odstavek 19. člena ZNB, ne upoštevajo pa tudi prvega odstavka istega člena, zato nimajo nobene pravne osnove. Pogoj za odreditev karantene za covid-19 je namreč prav razglasitev epidemije. Seveda je ironično, da je takšno obliko 19. člena ZNB sprejela ta vlada.
Odločbe se sklicujejo tudi na Sklep o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri epidemiji covid-19, ki določa, da se pri epidemiji covid-19 uporabijo ukrepi, ki jih ZNB določa za kugo ali virusno hemoragično mrzlico. Seveda sklep nima zakonske moči in zato z njim ni mogoče spreminjati zakonskih določil. Zaradi tega tudi ni mogoče s sklepom vlade spremeniti pravila, da je izdajanje odločb o karanteni mogoče le v primeru razglasitve epidemije. Zanimivo je, da se je sklep pričel uporabljati 1. junija, se pravi dan po zakonskem koncu epidemije.
Izdajanje odločb o karanteni pa se kljub sporni pravni podlagi neovirano nadaljuje. Že junija je bilo izdanih 7.398 odločb, julija in prvi teden avgusta pa okoli 14.800. Žal podatka o tem, koliko jih je bilo izdanih kasneje, nimam. Vsekakor se pogovarjamo o velikih številkah.
Drug problem glede odrejanje karanten predstavlja Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije, na katerega se odločba o karanteni prav tako sklicuje. Kaže se v tem, da prvi odstavek 9. člena tega odloka določa odreditev karanten za osebe, ki prihajajo iz držav, ki niso epidemiološko varne. Prej za 14 dni in po novem za 10 dni.
Odlok je namreč izdan na podlagi 1. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, ki daje ministru za zdravje pooblastilo, da kadar z ukrepi, določeni z ZNB, ni mogoče preprečiti, da se v državo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav. Ta točka, pravzaprav celoten člen karantene sploh ne omenja. Določa dodatne ukrepe, ki se sprejmejo, če redni ukrep karantene ne zadošča. Naša vlada pa je na njegovi podlagi pravzaprav uvedla novo obliko karantene, ki jo je mogoče odrejati tudi brez razglasitve epidemije. Kar pa ni v skladu s sistematiko ZNB. Ukrepi po 1. odstavku 39. člena ZNB se namreč sprejmejo, kadar redni zakonski ukrepi (npr. karantena) ne zadoščajo. Če je že za redne ukrepe potrebno razglasiti epidemijo, potem je tem bolj (argumentum a fortiori a minori ad maius) potrebno razglasiti epidemijo za dodatne ukrepe po 1. odstavku 39. člena ZNB.
Ponovna razglasitev epidemije?
Zakaj vlada epidemije ni ponovno razglasila, ni znano. Možno da zaradi tistega majskega hvalisanja, da imamo najboljšo epidemiološko sliko v Evropi in julijskega preleta letal. Razglasitev epidemije bi najbrž v lastnih očeh videla kot neuspeh. Možno je tudi, da bi to imelo kakšen finančni učinek, ki ga vlada morebiti noče. Kakršenkoli že je razlog, ostaja pač dejstvo, da epidemija ni razglašena.
Zaključek
Zaključek ni obetaven. Pri karanteni gre za hud poseg v z ustavo zagotovljeno človekovo pravico do svobode gibanja, ki ga lahko brez slabe vesti primerjamo s hišnim zaporom. 32. člen ustave je jasen:
Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.
Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.
Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej.
Ni sporno, da ZNB vsebuje določbo, ki skladno z ustavo omejuje gibanje ljudi za preprečitev širjenje nalezljivih bolezni. Imenuje se karantena. Sporno tudi ni, da je covid-19 nalezljiva bolezen, ki se širi. Nedopustno pa je, da odrejanj karanten ni v skladu tako z zakonom kot z ustavo. Obrazložitev odločbe o karanteni se sklicuje tudi na predlog NIJZ, v katerem slednji ugotavlja, da je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) razglasila pojav novega koronavirusa kot globalno grožnjo javnemu zdravju. Seveda se je moč strinjati z navedbo, da je potrebno zaradi varovanja javnega zdravja izvajati ukrepe, ki bodo onemogočili širjenje virusa med prebivalstvom. Vendar za izdajanje odločb ni dovolj razglasitev SZO, njeni sklepi namreč nimajo nobene izvršne moči v našem pravnem redu. Tudi ni dovolj predlog NIJZ. Zakon je zelo jasen. Karantena se lahko odredi le pod pogojem, da vlada razglasi epidemijo.
Pri karanteni se pogovarjamo o oblastnem posegu v pravico do svobode gibanja. Svoboda gibanja je civilizacijska pridobitev, ki je varovana tako z mednarodnimi pogodbami kot z ustavo. Omeji se lahko le v izjemnih primerih, ki so natančno določeni z zakonom, ki opredeljuje tudi potrebne pogoje. V primeru odrejanja karanten pa manjka nujni zakonski pogoj – razglasitev epidemije. Morda je čas, da se s tem vprašanjem poigra ustavno sodišče?
Ne trdim, da odrejanje karanten ni potrebno. Najbrž je. Vendar morajo biti karantene zakonito odrejene. Brez razglasitve epidemije po mojem mnenju pač niso. Demokracija med drugim pomeni tudi spoštovanje pravil. Če pristanemo na kršitev pravil zaradi dobrih namenov, se moramo zavedati, da se bodo zaradi slabih namenov še toliko bolj kršila. Še posebej nas mora skrbeti, kadar se s kršenjem pravil posega v človekove pravice.
