Tiho nasilje v mikro okoljih

No means no, #metoo in slovenska različica #jaztudi ter številna društva in organizacije po vsem svetu že vrsto let opozarjajo na spolno nasilje in se borijo za zaščito žrtev ter primerno kazen za storilce. Eno najbolj sprevrženih dejanj – posilstvo – za večno spremeni življenje žrtve, saj grobo poseže v temelj človeškega dostojanstva, duševnega zdravja in pomeni trajno poškodbo fizičnega in psihičnega telesa prizadete osebe.

Zadnja zgodba na spletni strani #jaztudi je objavljena decembra 2021. Kampanja za redefinicijo posilstva iz »ne pomeni ne« v »da pomeni da« je končana. Vsa kampanja, tudi kot posledica primera Mia Skrbinac je zamrla, pod zavihkom »pomoč žrtvam« so navedene stare informacije o tem, kam naj žrtev pokliče. Nič več. Mnogo premalo za sistematično in načrtno izganjanje vseh oblik nasilja iz naše družbe.

Nasilje pa nima samo enega razvpitega, takoj prepoznavnega obraza. Mnogo je obrazov nasilja. Spolno nasilje je spretno zakamuflirano v ekonomsko, tiho nasilje, ki ima za posameznico (tudi za kakšnega posameznika, a ti še redkeje spregovorijo) hude posledice. Izrinjanje in nazadnje izgon iz sfere, ki ji omogoča preživetje – iz sfere dela. Gre za dejavnosti, spretno skrite in preoblečene v družbeno sprejemljive metode manipuliranja in pritiskanja na žrtev, dogajajo pa se v številnih »uglednih« institucijah, od univerze, medijskih hiš, nevladnih ustanov, podjetij z eno pisarno in velikih konglomeratov, kamor vsakodnevno prihajajo ljudje »za ljubi kruhek«.

Rušenje miru

Začne se z neko okoliščino, ki sprva zbode z nelagodnim občutkom, da pravila zate niso enaka kot za druge. Kmalu sledi jasen občutek nevarnosti, da se dogaja nekaj, kar ogroža tvoj mir. Vestno izpolnjevanje delovnih nalog, trud in spoštljiv odnos s sodelavci oz. nadrejenimi niso dovolj. Nekdo želi nekaj drugega. Sledijo posebne sankcije, izločanje žrtve iz skupine, norčevanje (sarkastične pripombe), izsiljevanja, grožnje, prikrivanje informacij, ki jih potrebuješ za dobro opravljeno delo, nenavadne delovne naloge, potvarjanje dejstev oz. tožarjenja o tem, da nečesa ne znaš ali ne želiš opraviti, drobna maščevanja, čudna preverjanja, ponižujoče naloge in grande finale – zmanjšanje ali odvzem finančnih pravic ter v skrajni konsekvenci zlom in umik žrtve ali ohranjanje razmerja mučitelja in žrtve. Neskončna lestev žalitev, poniževanj, preobračanja dejstev, izživljanja in kršenja temeljnih pravic.

Samo gledaš in odhajaš. Prizadet, a nedotaknjen v svojem bistvu. In nemočen spričo moči, ki jo takšni nevarni posamezniki in njihovi sodelavci posedujejo. Krog nasilja je vzpostavljen!

Nasilje ne preneha, vzdržuje ga strah

Za kaj gre? Osebnosti, ki to seveda niso, svojo željo po pozornosti in pomembnosti ter svoje potrebe poskušajo potešiti. Ker jim to ne uspe po naravni poti, se morajo poslužiti zvijač. Tako sami sebe podaljšujejo z imidžem besed, z grandiozno govorico, včasih z grandioznimi oblačili, grandioznimi grožnjami in z grandiozno satisfakcijo, ko uspejo v kot stisniti žrtev v svojem perfektno zgrajenem nasilju, ki mu nihče tako ne reče. Nihče nič ne upa, če že, izgubiš vse pristojnosti. Izgubiš zate pomembno mesto, priložnost. Izgubiš službo.

To nasilje je prikrito znotraj pisarn, znotraj podjetij, znotraj malih in velikih firm. Sega od nasilja od zgoraj navzdol (od predpostavljenih k zaposlenim, med zaposlenimi in ne le od moških k ženskam, podkrepljenih s seksualno konotacijo – če boš »prijazna«, si z nami, če nisi, si proti nam in te bomo eliminirali) in ni nič manj nevarno in uničujoče za podjetja, firme, tovarne, društva, mesta, države… kot pa tisto, ki ga gledamo v vsakodnevno v poročilih. Pravzaprav je prav TO tisto nasilje, iz katerega vse izvira. To je vseprisotno nasilje, ki manipulira z najbolj človeškim in ranljivim v nas – z dostojanstvom, spolno nedotakljivostjo in z ekonomskim preživetjem. To nasilje je kot pajkovka, po kateri udariš in iz nje zagomazi stotine majhnih pajkov. Ni konca. Nasilni dogodki nikoli ne zastarajo. Ker prikrito, zelo prikrito gradijo pajkovo mrežo nasilja med vsemi, ki takšno osebo obdajajo.

Kako ubog, nesrečen, nesamozavesten in obupan je moški, ki svojo sposobnost lahko dokazuje le skozi gospodarski položaj.

^{Boštjan J. Turk}

Vzvod ohranjanja takšnega nasilja pa je STRAH. Strah pred razkritjem nasilneževe prazne, ničeve osebnosti, strah pred njegovo lastno izgubo službe (zato kot slabega in manj sposobnega poskuša prikazati nekoga drugega), strah pred tem, da bi se znašli v situaciji, ko je nekomu treba želeti dobro in mu pomagati.  Nasilje. Izživljanje preko seksualnih konotacij in preko najhujšega, kar ti lahko odvzamejo – dostojanstva in odvzema ekonomske neodvisnosti.

Strah, sram, minljivost

Tri stvari so problematične pri tovrstnem obnašanju: Da teh nasilnežev ni strah. Posledic. Ki so milo rečeno redke, saj nihče ne ukrepa. Da jih ni sram. Ker so usodno vplivali na potek življenja nekega človeka. In da se konec koncev ne zavedajo lastne minljivosti, ki je edini imperativ (ker moralnega pač nimajo), ki bi jih moral tako globoko prestrašiti in – imanentno le človeku – zbuditi željo živeti v svetu miru, enakosti in enakih možnosti. In odvzeti smiselnost vsemu zlu, ki, ko se človek enkrat v njem okopa, ne more biti več srečen.

Makiavelízem

Ali je bil Niccolò Machiavelli makiavelist? Pravilen odgovor je ne. Tisto, kar se po njem imenuje makiavelízem, so tehnike vladanja, ki jih je spoznal pri delu v firenški republiki, kjer je imel visoko funkcijo, in opisal v delu Vladar (Il principe, 1513). Vladar ni milosten, pošten in etičen, njegovi naravni vzgibi se morajo umakniti koristnosti v imenu višjega cilja – da pridobi in obdrži največjo možno moč pri vodenju države. Čeprav Machiavelli vladarju postavlja določene omejitve pri krutosti in nepravičnosti in je izpeljava o premišljeni rabi drugih človeških bitij kot golih sredstev le preenostavna, je zaključek jasen: nravna (humana, organska, človeška) načela se morajo povsem umakniti koristnosti.

Dovoljeno je torej vse, kar mu pomaga doseči cilj, tudi nasilje, tudi vojna. Vojna. Zakaj je to nevarno? Ker več ni skupnega imenovalca, kaj je prav in kaj narobe. Ker so porušeni prvi in zadnji braniki človeškega dostojanstva – njegovo lastno življenje, zdravje in preživitvene zmožnosti. Beseda vrednota je danes že dolgočasna, tako zelo je zlorabljena. Malodane vzbuja posmeh. Poslovili smo se od neke univerzalne pravičnosti ne glede na siceršnje neenakosti med nami. To povzroča motnje v družbenem sistemu, kar je že pripeljalo do groze, da se v proizvodih napredka in neenakosti vsi dušimo.

Kompenzacija

Naravni vzgib človeka je, da govori resnico. Da izraža topla čustva, da je radoveden, radosten, da izraža odkrito navdušenje nad nečim ali nekom, da pleše, da se veseli uspehov pri sebi in pri drugem, da je sočuten in da takoj začuti krivdo, ko naredi napako in željo po tem, da bi se opravičil, saj drugače ne more spati. Naravno je tudi, da ima potrebo po ugledu in spoštovanju (na četrtem mestu hierarhije potreb po Maslowu) in da uresničuje tudi najvišjo potrebo po samoaktualizaciji, to je, da postane to, kar lahko postane (najvišja, sedma potreba). To so naravni vzgibi.

In če teh potreb človek ne more zadovoljiti, bi pa še kako rad, da bi vsaj bilo videti, kot da jih, torej da govori resnico, da je zadovoljen z življenjem, da je pristen in uživa vse ugodnosti, ki iz tega izhajajo (naklonjenost, spoštovanje, zaupanje, fizično in psihično ugodje, psihična in socialna varnost, ugled, občudovanje), potem bo to bolečino in tesnobo moral nekako omiliti. Jo kompenzirati. In tako se bo tak človek že zgodaj zatekel v vse mogoče bližnjice in postal mojster laži, pretvarjanj, podtikanj, umazanih poslov, delal se bo ubogega (žrtev), občutil se bo kot naravno superiornega (izbranega), manipuliral bo z dejstvi, širil strah, obračal besede, izsiljeval naklonjenost, zahteval protiusluge, skratka, postal bo tiran ali tiranov oproda.

Tragedija poleg tega, da je le en tak posameznik dovolj, da v svoj omračeni um potegne še druge, je to, da nobena družba na svetu ne more zares prosperirati, če posamezniki v njej uporabljajo sredstva, kako čim prej uničiti in izriniti nekoga, ki ne zadovoljuje njegovih določenih potreb, to je, da se ga upošteva, da se ga vidi in sliši in se mu izkazuje ugodnosti, ki mu v resnici ne pripadajo po nobenih zaslugah.

Makijavelizem, patološki narcisizem in psihopatija

To je trojica osebnostnih lastnosti, ki se pogosto pojavlja skupaj in na to temo piše tudi direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo Boštjan J. Turk v članku z naslovom Moč, seks in frustracije. Tam zapiše: »Kako ubog, nesrečen, nesamozavesten in obupan je moški, ki svojo sposobnost lahko dokazuje le skozi gospodarski položaj.« Tak moški se lahko zateče k edinemu, kar ima – torej k svojemu telesu (k patološki obsedenosti s samim sabo – patološki narcisizem), k obsedeni privrženosti denarju, s katerim si bo kupil vredne stvari, da bo ob njih sam izpadel vreden, in izražal obsesivno težnjo po oblasti, ki bo poravnala duševne bolečine. Tak človek se bo počutil, da je center sveta in se požvižgal na druge. Naravno sobivanje z ljudmi se mu izmika.

Na Turka se v zadnjih letih preko svetovanja v nekaterih časopisih obračajo številni obupani posamezniki (večinoma so to ženske), ki jim svetuje, kaj v danih okoliščinah lahko naredijo:

»Mobing se najpogosteje pojavlja v slabo organiziranih delovnih okoljih, kjer običajno deluje nesposoben menedžment in kjer so najpogostejše žrtve mobinga v prvi vrsti izjemni posamezniki, ki izstopajo s svojo inteligenco, sposobnostjo, kreativnostjo in predanostjo delu. Zakon o javnih uslužbencih določa, da je prepovedano vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje javnega uslužbenca, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno in ponižujoče, sramotno ali žaljivo delovno okolje za osebo, ali žali njegovo dostojanstvo. Tisti, ki na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se lahko kaznuje z zaporom. Kako ukrepati? Delodajalca najprej pisno opozorite, naj vam neha groziti z mobingom. Če ne bo ravnal tako, lahko zahtevate sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Neodvisno od tega lahko podate tudi prijavo na inšpekcijo za sistem javnih uslužbencev. Če ima mobing tudi elemente kaznivega dejanja (in neredko je tako), pa lahko zoper delodajalca vložite tudi kazensko ovadbo.«

^{Povzeto po https://onaplus.delo.si/mobing-na-delovnem-mestu, članek ni več dosegljiv}

Javni forum

Predlagam, da se vzpostavi javni forum, kamor lahko kdorkoli, deležen katerekoli vrste nasilja, opiše svojo izkušnjo in nasilno osebo imenuje z imenom in priimkom. Brez sodišč. Da si bomo bolj na jasnem. Vampirji se vendarle bojijo dnevne svetlobe.

Primeri nasilja v mikro okoljih

Primer 1: Katera se bo slekla danes

»Katera se bo slekla danes, punce, doktor bo naredil pregled, gremo, majico dol, bo doktor pogledal pljuča«… S takšnimi in podobnimi uvodi je mlajši moški vsako jutro glasno naznanil svoj prihod v pisarno. Vidno zadovoljen se je naslajal nad nelagodjem žensk, ki smo njegovo besedno nasilje dolgo časa tolerirale v imenu tiste vrste sprejemljive »zajebancije« in pisarniškega »small talka« in ga celo (pre)dolgo pustile, ne da bi se sploh odzvale. Vendar ni nehal, tudi med delovnim procesom (ki zahteva tišino) je govoril in motil vse ostale. Vzporedno z vsakodnevno omalovažujočo retoriko do žensk je ta oseba tudi vojaško izpolnjevala ukaze nadrejenih, kar je med drugim pomenilo tudi ovajanje sodelavcev in ciljno izrinjanje iz sfere medsebojnega spoštovanja, zaupanja. Nekoč je vpričo vseh nas rekel, da bo svoji predpostavljeni razbil čeljust, meni pa, da me lahko doleti suspenz, ker nisem sodelovala pri agendi rušenja nekega lokalnega medija, ter da si veliko upam, ko se zaradi dolgotrajnih dolčegabaninih (šef je nosil majico z napisom te modne znamke) izmikanj v zvezi s plačilom za svoje delo nisem več pojavila na delovnem mestu. Da sem svojo zadnjo plačo morala izsilit s skrajnim ukrepom – z izvršbo – ni seveda nič nenavadnega. Lahko bi bilo še huje, saj mi je direktor vsaj na treh pogovorih »špricerhladno« zagotovil, da je konec, stečaj in naj se postavim v vrsto, mogoče bo ostalo kaj od stečajne mase. Za zgodbo sta se zanimala tudi dva novinarja, radijski in televizijski, dala sem intervju, vendar se noben ni odločil za objavo.

Primer 2: Želja biti občudovan

Spominjam se tudi nekdanjega sodelavca, ki je postal slabe volje vsakič, kadar sva se s sodelavko pogovarjali, šalili in imeli spontan in prijateljski odnos s katerim drugim moškim v pisarni. Začel je prekinjati konverzacijo, dodeljevati nemogoče naloge, postal je ukazovalen in agresiven. Na enem od javnih nastopov me je prosil, če mu pridržim telefon in ključe (kar sem zavrnila, saj gre za osebno lastnino, ki jo je lahko na varno spravil sam). Ob nekem dogodku, katerega del je bila tudi strežba, me je vsaj petdesetkrat poslal po led, čeprav ga je bilo dovolj in sem s tem motila dogodek. Nekoč nas je skupino ob šestih zjutraj naročil na sestanek za nek festival na neko povsem absurdno lokacijo izven matične hiše (obsceni kafič oz. pajzl), kamor ga ob dogovorjeni uri sploh ni bilo. Prikazal se je skoraj uro za tem in presenečeno izjavil, »o, vi ste res prišli«. V resnici sploh ni hotel sestanka, ki niti ni bil potreben, saj je bilo že vse dogovorjeno. Hotel je maltretirati vse in ob tem občutiti moč, ko bo skupina poslušala in sprejela njegov ukaz. Naravnega občudovanja pač ni doživel, saj je bil povsem povprečen, tečen in zapovrh zafrustriran tip, zato si je hotel podjarmiti ljudi, zato je izsiljeval. Narejeno prijazen in razumevajoč, v resnici pa zahrbten, nesramen in maščevalen. Izvedela sem še, da je ob koncu moje pogodbe za določen čas želel delodajalcu sporočiti, kako svojega dela nisem dobro opravila, čeprav je vmes norel od hvale, kaj vse da sem dobro postorila.

Primer 3: ena od pičk

Po nekaj mesecih projektnega dela je v kolektiv prišel nov sodelavec. Počasi mi je odvzemal naloge, za katere sem bila zadolžena, dokler ni nekega dne prišlo do skrajnosti, ko me je poklical oddelek za finance in mi sporočil, da je moja plača za skoraj polovico nižja. Ko sem to takoj sporočila direktorju (človeku, ki me je poklical na to delovno mesto in mi zagotovil omenjen znesek) mi je le-ta sporočil, da mu je producent rekel: »Kaj stari, si se obdal z nekimi pičkami…« Direktor se je ob tem smejal. Neposredno ni šlo za spolno nasilje, a čutila sem maščevalnost, ker seveda nisem bila ena od »pičk«, ki bi sledile agendi vodstva, se udeleževala zasebnih zabav in nasploh bila koketna z odločevalci. Naenkrat nič več ni pomembno. Odgovorni ne odreagira in me ne zaščiti, perverzna logika nasilneža, podkrepljena z osnovnim gradnikom kapitalizma »vzemi ali pusti, za tabo jih je vrsta«, uspe. Do konca projekta mi del plače izplačujejo deloma preko študentskih napotnic, ki si jih le s težavo uredim.

Primer 4: lepa obleka

Šef me kliče v pisarno in me povabi s seboj na poslovno srečanje. Naroči mi, naj imam oblečeno »lepo obleko«. Njegovo prošnjo zavrnem, poslovnega srečanja se ne udeležim. Vsa leta službovanja ne dobim plačanih dodatnih obveznosti izven rednega urnika, kasneje mi še enkrat prepove pridružitev na sindikalni izlet, kliče me tudi v pisarni in me opozori na moj »dober ugled«, ki si ga bom zapravila, če se bom družila z nekim starejšim sodelavcem, s katerim grem občasno na kavo.

Primer 5: oglasi se pri meni doma

Neko osebo na visoki poziciji prosim za priporočilo pri iskanju službe. Da nima moči, saj gre menda že proti »penziji«, reče, da so zdaj tam »drugi«. Zahvalim se in ob odhodu mi namigne, da se pa kdaj lahko oglasim pri njemu doma.

Beri tudi Cenzura je tu in Rusija, NATO in Ukrajina