Zadnje čase vse pogosteje slišim, da smo, oz. da je Slovenija v leru, če ne že kar v stagnaciji in celo na dobri poti v rikverc. In to zaradi nepopolne tranzicije. Ta izraz, tranzicija namreč, je sila primeren za manipuliranje, čeprav več ali manj pomeni le – prehod. Prehod iz enega v drugo, tudi iz t.i. socializma v kapitalizem. Za ta prehod nam nihče ni izdal potnega lista, nihče ni od nas zahteval kakšnih potrdil ali celo diplom. Bilo je tako enostavno, da bolj ne more biti. Zvečer smo šli spat kot delavci v združenem delu, naslednji dan pa smo se zbudili kot potencialni kapitalisti ali pa mezdni delavci. To je vsa kruta realnost tiste osamosvojitvene tranzicije, čeprav skrajna desnica ta termin danes uporablja za omalovaževanje političnih tekmecev, češ, vsi ste še vedno v tisti socialistični, če ne kar komunistični greznici. To je seveda težki populizem, tudi če odmislimo, da je skoraj celoten vrh skrajne desnice kotiral dokaj visoko na nekdanji partijski lestvici.
Tranzicija
Zato sem se zamislil nad dejansko tranzicijo, ki se je zares zgodila in ki sem jo omenil že zgoraj. Na prehod iz enega v drug družbeni sistem. Temu, da je šlo dobesedno za skok na glavo v vodo, ki je zaradi vznesenosti ob lastni državi in samostojnosti še videti ni bilo, bi lahko oporekal malokdo. Ja, če rečem, da smo zamižali in skočili, se ne bom veliko zmotil. V praksi pa je to pomenilo, da nas je del takratne politike dobesedno pital s parolami, ki so bile močno podobne tistim iz let po 1945 (kako demokratični in svobodni bomo, kako bo vse pluralno in odprto – open society, kako bo večstrankarstvo obogatilo naš prostor, ipd). Drugi del pa nas je z EPP-jem o Evropi kot Indiji Koromandiji vabil v poslovne priložnosti, v katerih bo vsak lahko obogatel.
Ko sem prej omenil, da smo šli spat kot solastniki družbene lastnine, zbudili pa smo se kot kapitalisti brez novcev ali pa kot mezdni delavci, sem mislil čisto resno. Na prste dveh rok lahko preštejemo v vsakem večjem mestu ljudi, ki so vedeli, kaj nas čaka, kako ravnati in kaj storiti, da se bodo sanje o zahodni družbi tisočerih priložnosti uresničile. Razen privatizacije in denacionalizacije, ki naj bi popravila krivice za nazaj, se takratna desnica sploh ni prizadevala, da bi narodu olajšala razumevanje novega družbenega sistema, ki jim je bil blago rečeno podtaknjen. Ker, roko na srce, na plebiscitu o tem ni bilo glasovanja. Ustavo pa so spisali tako rekoč v ilegali in jo potem z nekaj usklajevanja v takrat še skupščini, sprejeli kot kakšen spremenjen vozni red vlaka Simplon express.
Da bomo lažje razumeli vse takratne tegobe celotne populacije, vsaj njenega aktivnega dela, bom le-te razdelil na delavce, bodoče podjetnike-kapitaliste in politike.
Delavci
Velika večina prvih, torej delavcev, je bila sveto prepričana, da bodo v kapitalizmu delali toliko kot v socializmu, zaslužili pa vsaj dva, če ne kar trikrat več. Ker v kapitalizmu se bolje živi, kar poglejte si Nemčijo ali Švico. Ki jo je potem zlorabil kot obljubljeni cilj celo takratni predsednik vlade Alojz Peterle. A to ni bilo dojemanje samo nas Slovencev, pač pa vseh ex socialističnih družb.
Nekaj let po začetku te tranzicije, ko smo maja 2004 vstopili v EU, sem bil v nekem malem obmorskem mestecu med Zadrom in Šibenikom, kjer sem zjutraj na tržnici izbiral sadje. Fige so bile krasne, cena malo manj. In ko sem pojamral, da je pretirana, je ženička zamahnila z roko in dejala »Pa kaj se bunite vi, Slovenci, ki ste zdaj v EU in imate plače 3.000 evrov!«. Ostal sem brez komentarja, ker četudi bi ji razlagal, da plače ne moreš kot prečko pri skoku v višino dvigniti, bi bilo zaman. Pri nas je bilo tako vsaj do 2004 to še bolj občutno.
Spomnim se nekaterih zaposlenih, ki so trdili, da je dovolj, če so na delu prisotni, pa če so kaj naredi ali nič. »Štemplali« so se in to je bilo po njihovem mnenju dovolj. Ta »zapuščina« socializma je bila draga šola za marsikaterega podjetnika. So pa seveda izrabili vsako priložnost, da so zahtevali višjo plačo in se ob tem, kot Peterle, sklicevali na Švico. Ko sem enkrat nekoga vprašal, zakaj ne gre potem v Švico, kjer po njegovem tudi za brezdelje tečeta med in mleko, me je nahrulil, da njega pa že ne bo nihče nikamor podil ali pošiljal. Da on že ve, katere in kakšne so njegove pravice. Kar je držalo kot pribito. Ni pa skoraj nihče vedel, kakšne so naše dolžnosti oz. jih ni šmergal.
Da je potrebno dvigniti produktivnost, je bila zato mantra dolga leta, in je še danes. A malokdo je vsaj takrat, ko še ni bilo tehnološkega razmaha, to razumel tako, da bo tudi on sam moral v istem času več in bolje delati. Danes takšnih dinozavrov ne srečujemo več veliko, ampak so, obstajajo. Za delavce sta bila usodna še dva dogodka.
Certifikati
Eden je bil razdelitev lastninskih certifikatov, s katerim so obljubljali solastništvo v podjetju ali pa goro denarja, če bi ga prodal. Drugi je bil t.i. Jazbinškov zakon, ko si lahko za ceno dobro ohranjene kragujevške stoenke ali revozove enaindvajsetke kupil tudi do 100m2 veliko stanovanje. Oboje je bilo kot en tak lastniški balon, napihnjen do boga amena, ki je ljudem dal občutek, v kako fantastičen sistem so se zbudili. V resnici pa je bila ta zgodba sila podobni tisti kasnejši zgodbi iz Wall Streeta: »Mi vsi smo 99 %«. Torej reveži, ki so mislili, da so čez noč obogateli. Certifikati so izpuhteli tako kot podjetja, v katera so bili vloženi, stanovanja pa so prinesla večini samo dodatne stroške za vzdrževanje ali pa enkratno kupnino. Kako je torej tranzicijo preživela večina slovenskega življa?
Težko in še sami ne vedo točno kako, največkrat od danes na jutri. Tisti, ki so živeli in delali tudi še v prejšnjem sistemu, vam bodo znali reči, da je bilo takrat bolje, veliko lažje in bolj predvidljivo. Ne vse, veliko tega pa. Mlajši, ki socializma niso poznali in ki so kapitalizem pili z materinim mlekom, pa niso prepričani, da imajo vsaj vrabca v roki. Še manj pa, da jih čaka na strehi golob iz Švice. Žalostno pa je, da ne vidijo rešitev.
Podjetniki
Druga skupina, ki je po svoje obarvala našo tranzicijo, so takratni podjetniki. Veliki in mali. Mogoče bi bilo bolje, če bi dejal tisti z velikimi očmi in tisti, ki so trdno stali na zemlji. Slednji v večini niso padli z lufta ali se tega naučili čez noč, ampak so bili obrtniki, torej podjetniki, tudi že v prejšnjem sistemu. Ti so vedeli, da ni dovolj dobra ideja, da bo začel denar kar padati in se sam od sebe množiti. Če malce pogledamo statistiko, je tudi še danes vsaj tri četrtine uspešnih malih in srednjih podjetij ali močnih s.p.-jev zraslo prav iz družinskih obrti. Zakaj? Ker so znali in imeli izkušnje, pa nekaj tudi kapitala v sredstvih, delovnih in finančnih.
Druga vrsta podjetnikov je bila bolj kot danes vidnim pametnim vlagateljem in ustanoviteljem start-upov podobna tisti množici ljudi, ki vsako leto roma v Las Vegas in je prepričana, da bo tam z enim samim potegom ročice obogatela. Le karto si si moral kupiti za slovensko podjetniško Nevado, vse ostalo je ležalo pod puščavskim peskom, ki ga je preko priložnosti nanosil grdi socializem. In nekaj deset tisoče d.o.o.-jev je zraslo tako rekoč čez noč. Saj veste, že po Markoviču si za sedem jurjev lahko odprl podjetje in čez noč postal direktor, ne glede na dejavnost, ki si jo priglasil.
Nekateri so na sodišča pošiljali kar celoten šifrant dejavnosti. Sposobni kot so bili, so dejali, da nikoli ne veš, kdaj ti bo prav prišlo, če imaš kot dejavnost vpisano tudi pridobivanje urana. Ker večina teh idealistov ni imela ne denarja, ne znanja, ne idej, je bilo vse skupaj v nekajletnem zamiku bolj podobno novoletnim žurkam, ko so utripale in ugašale lučke in se je od ognjemetov za nekaj minut kar iskrilo. Da ne bi prišlo do popolnega kolapsa »trga podjetništva«, je poskrbela tudi zakonodaja, torej politika.
Z luknjami v zakonodaji je pustila t.i. by pass podjetja, ukinila je najprej SDK, potem pa še APP. To »podjetništvo« se je potem vleklo vsaj še dve desetletji. Največji efekt pa še vedno vidimo na straneh FURS-a, kjer objavljajo črne liste davčnih dolžnikov. Ker, nategovati davčno je bil nacionalni šport št. 1, še preden so na Trgu republike dvignili prvo slovensko zastavo.
Direktorji
Druga zgodba iz te serije je zgodba o direktorjih, ene so imenovali rdeči direktorji, druge pa propulzivne nosilce razvoja. Prvi so bili na črnih listah desnih strank, druge sta malikovali tako desna kot leva opcija. Prvi, ta rdeči, so s svojim znanjem in izkušnjami pomagali ob izgubi jugo trgov do preživetja marsikaterega podjetja. Drugi, ki naj bi bili nosilci razvoja, pa so že tedaj gledali bolj kot ne le na to, kako podjetje, ki so ga vodili, tudi čim prej olastniniti. V 99 % z bančnimi krediti, ki naj bi jih odplačalo staro podjetje, predvideno za stečaj.
Te zgodbe, plus tajkunska sramota, ki jo je omogočila in ji na široko odprla vrata z ustrezno zakonodajo prva povsem desna vlada 2004-08, so porušile tisto, kar so uspeli ohraniti rdeči direktorji, pa tudi tisto, kar se je prodajalo kar samo. Tako so propulzivni nosilci razvoja polnili spiske podjetij, ki so bankrotirala ali pa jih je pri življenju ohranjala država. Kot edino zdravilo so politiki izumili prodajo. Največkrat tujim lastnikom.
Ne vem, kje se je izgubil še v socializmu dobro sprejet in tudi uspešen institut sanacije, ki jo je nadomestila suhoparna pravniška poravnava. Sanatorji so bili namreč priznani gospodarstveniki, ki so dobili nalogo, da podjetja, ki so zašla v težave, s svojim znanjem rešijo. Od leta 1992 to pri nas ni bilo več zaželeno, veliko bolj elegantno je bilo podjetja pošiljati v stečaj in eni skupini posvečenih oseb, ki so imeli primerne papirje in zveze, omogočiti, da še danes živijo kot bubregi v loju. Imenujejo se stečajni upravitelji. Poznam nekoga, ki je stečaj fural leta dolgo, delal na tem sicer le eno uro na mesec, pri tem mastno zaslužil, delavci in upniki pa so se za poplačila svojih terjatev lahko obrisali pod nosom. Takšen je zakon, so komentirali pristojni za takšne zakonske natege.
Politika
No, in nazadnje pridemo do tranzicije politike. Torej do nekakšne spreobrnitve. Sprejetja druge vere. Politika ni nekaj statičnega, saj se mora odzivati na sprotna dogajanja in trende. Na vse, od gospodarstva do sociale in še česa. Po letu 1991 je bila danes t.i. leva politična opcija razdeljena na dva koncepta. Enega je zagovarjala LDS, drugega takratni prenovitelji oz. ZLSD, današnja SD.
Slednji so stavili na rdeče direktorje in velike sisteme, kar je bilo nekako logično, saj so v njih videli svojo zvesto volilno bazo. LDS je bila bolj liberalno usmerjena in je dobro vedela, da bo sčasoma moč iz velikih podjetij, kot so bila Gorenje, Krka, itd. prešla v roke bank in zavarovalnic. Tako smo bili vsaj tja do leta 2010 priča nategovanjem in protežiranjem enkrat enih, drugič drugih. Pri LDS npr. NLB, pri SD pa kakšen TEŠ 6.
Desnica se prva leta za gospodarstvo ni močno zagrela. Imela je vse premalo kadrov, ki bi vedeli in znali. Ko se je to vseeno zgodilo, pa se nam je zgodil mandat 2004-08 in obdobje najhujšega tajkunstva in elitizma. Se je pa desnica že od 1991 pametno spravila nad javni sektor, tako da ga od vrha pa do zadnjega stolčka v mikro občinah obvladuje v nulo. Čeprav se »glave« v teh sistemih in sistemčkih menjajo z volitvami ali drugače, desnica v javnem sektorju z obvladovanjem spodnjih sektorjev nadzira malone vse. Enkrat glasno, gromovniško, drugič tiho in čaka na nov čas glasnosti.
Izjema je bila SLS, ki je, po moje le zaradi Ivana Omana, nekaj let, tudi z dvema dobrima ministroma, vodila kmetijstvo. A se je potem utopila kot v žlici vode, ko so se njeni veljaki začeli pretepati kot sredi pregrete gostilniške debate, ko je bilo treba zasesti vodilne stolčke zemljiških in gozdnih skladov, agencij itd. Nazadnje so obupali in se poskusili v gospodarstvu in lokalni politiki ter začeli nagovarjati desno meščansko opcijo.
V razvojnem smislu politike same pa kakšnih velikih sprememb zares ni bilo. Ene stranke so šle, druge prišle, nekatere so stalnica, dve, tri na desni, ena na levi in to je vse, kar so stranke uspele iztržiti pri lastni tranziciji.
Slovenska demokratska stranka
A gremo od ene do druge. SDS se je iz stranke, ki si je še leta 1992 in tudi kasneje na vse kriplje prizadevala biti članica evropskih socialistov, prelevila v stranko skrajne desnice, ki je bolj kot vse drugo ponotranjila krščanstvo in nacionalizem. Tvegam ugotovitev, da je stranka, ki se je najbolj spremenila in se svetlobna leta odmaknila od tistega, kar so želeli njeni ustanovitelji, tudi t.i. očetje, kot je bil Jože Pučnik.
Nova Slovenija
SKD je postala NSi, z vmesno poroko z SLS. Od krščanske stranke je preko zmernega Andreja Bajuka prešla v stranko mladih neoliberalcev, ki danes podporo bolj iščejo v malih podjetnikih in na volilno bazo krščanskih vernikov ne računajo več toliko, kot je bilo to občutiti vse tja do leta 2008. A ta prehod ni bil naraven, pač pa izhod v sili, saj jim je SDS, preko uslug danih RKC, ukradla sponzorja, ki je prej na veliko podpiral večinoma samo to stranko. Kljub temu, da še vedno trdijo, da je Slovenija večinsko krščanska, pa tega rezultati NSi ne kažejo.
Slovenska ljudska stranka
SLS se vede kot nekakšen nedonošenček, ki mu mati oprosti vse. A se ta mati vse bolj spreminja v mačeho. Rada bi imela v svojih vrstah podjetnike tipa Boscarol, obenem pa svoje programe gradijo na politikah Antona Korošca, politika, ki je do leta 1939 imel veliko moč v Kraljevini Jugoslaviji, za svoj narod, za Slovence, pa storil bore malo. SLS se je odrekla svoji največji volilni bazi, kmetom na podeželju, ki jim je obrnila hrbet in jih prepustila trgu.
Slovenska nacionalna stranka
SNS je tranzitno najtrdnejša stranka, saj Zmago Jelinčič nima problemov, da tistega, ki ga je leta 1991 pljuval in mu grozil, danes objema in poljublja. Balašević bi dejal vetropil, a vetropil poganja veter, Zmaga pa…
Demokratična stranka upokojencev Slovenije
Pa DeSUS. Tudi če bi se imenovala JESUS, ne bi kaj dosti pomagalo. Iz Društva upokojencev Maribor – Center je nastalo eno široko lobistično združenje, ki ga je preko Antona Rousa in Pavla Brgleza potem nekaj let uspešno miril in krmaril večni Karel Erjavec. A ko je narod spoznal, da so njihove prioritete vse drugje kot pa pri skrbi za upokojence, se je konec stranke, ki se je že vsaj dvakrat pokazal na obzorju, pokazal kot dejstvo. Neizbežno dejstvo.
Socialni demokrati
Druga stranka, ki je napravila resno tranzicijo, torej temeljit preporod, je stranka SD. Iz partije nekdanjih komunistov so se preimenovali v socialiste in nekaj let, tja nekje do leta 2000, na tej poti tudi dokaj trmasto vztrajali. Potem se jim je zgodil Borut Pahor. Ki je po Blairovem modelu želel tudi pri nas uvesti t.i. tretjo pot. Ki bi imela en sam cilj – kapitalisti in delavci si bodo podali roke in postali največji prijatelji.
V resnici pa je Blairova politika nadaljevanje tistega, kar sta zastavila železna Lady Margaret Thatcher na stari celini in filmski Ronald Reagan na drugi strani luže. Ki sta sesula sindikate, uvedla spet mezdo, začela zmanjševati vpliv in moč srednjega razreda in kapital kovala v vse zvezde. Pahorju je pri podobni, čeprav milejši prenovi, torej tranziciji, držal štango Igor Lukšič, ki je v stranko pripeljal tudi mlado moč. Čas je pokazal, da to niso osebe, zavezane socialdemokratskim vrednotam, pač pa te vrednote uporabljajo zgolj kot ideološki PR, njihovo delovanje pa je že povsem neoliberalno in čisto thatcherjansko.
Pri teh otrocih SD tranzicije smo bili lahko priče, kako v nedeljo zjutraj na proslavi v Jelenovem žlebu prisotne nazivajo s tovarišice in tovariši, naslednji dan, v ponedeljek, pa podpišejo zakon, ki uzakonja prekariat in agencijske zaposlitve. Vse pisano kot ognjeni žig in ne le tatu na trdo kožo delavcev, pri katerih stranka še vedno računa na največ glasov.
Nujna pogostejša tranzicija strank
Vse druge stranke, mlajše od 10 let, bi težko stlačili v neko tranzicijo, čeprav je SMC primer, da je tudi v dveh ali treh letih možno iz finferja narediti drobiž, pa čeprav manjšega kovanca, kot je finfer, ni.
Izgovori SDS, da gre vse narobe, ker prave tranzicije sploh ni bilo, ker ni bilo temeljite lustracije, ker nagaja sodni sistem, predvsem njegov kadrovski del, ker da so mediji hujši kot na divjaka cepljeni vnuki agencije Tanjug in časopisa Komunist, je zgolj beden populizem, ki bi se ga sramoval in se mu v večjem delu odpovedal nemara tudi Donald Trump.
Kot rečeno, politika je živa materija. Zato bi morale stranke svojo lastno, notranjo tranzicijo, v vrednostnem in vsebinskem smislu, opravljati pogosteje. Kar pomeni, da bi se morale bolj živo prilagajati trenutnim potrebam družbe. Danes pa smo priče, da je vse več strank v skušnjavi, da bi one diktirale, kaj so potrebe družbe. Če je to realna sedanjost, nas ne čaka nič drugega, kot znanstveno-fantastična prihodnost. Bolj Orwellovska kot pa Vernovska.
Beri tudi Jugoslavija ni bila ena, Jugoslavij je bilo več