Pisalo se je leto 1958, ko je na zunanje površine Rudnika Trbovlje sredi dopoldneva zavozil starejši model črne Mercedesove limuzine. Miha Marinko, član CK ZKJ, je prišel med svoje. Med knape. In to zaradi istega razloga, kot v časih kralja Aleksandra in potem regenta Pavla. Zaradi štrajka. Le da je bil tokrat na drugi strani in štrajka ni organiziral, pač pa ga je prišel mirit. Miha Marinko je bil takrat v zadregi. Veliki zadregi.
Janez Janša, ki se je v anale naše zgodovine najprej vpisal kot mučenec v aferi JBTZ in od SDV preganjani disident, za katerega so množice dneve dolgo vztrajale na Roški cesti v Ljubljani, pa v torek, 28. septembra, ko je s svojo sanjsko ekipo prišel v Trbovlje, da končno osvoji še zadnjo, zanj vedno nedosegljivo lovoriko, sprva ni bil v zadregi.
Že dan prej je splezal na najvišji dimnik v Evropi in si s ptičje perspektive ogledal razpadajočo zapuščino TET (Termoelektrarne Trbovlje), ki mu jo je skupaj z Lojzetom Peterletom, ob zloglasnem referendumu o TET 3, uspelo malone upepeliti. Padec TET 3 je namreč pomenil zanj veliko zmago, s katero je na široko odprl vrata šoštanjskemu projektu TEŠ 6. Če bi takrat država dala poroštva za izgradnjo TET 3 v višini 200 mio €, projekta TEŠ 6, do sedaj vrednega več kot 1,5 milijarde €, nikoli ne bi bilo.
Ob tistem menda zmagoslavnem pogledu iz višine 365 metrov je manjkal le še Borut Pahor, da bi vzneseno dahnil »Kakšen fantastičen dan!«. Medtem, ko so člani njegove sanjske ekipe preigravali domače tretjeligaške igralce, si je on ogledal še nekaj front, ki jih je kot predsednik prejšnjih vlad uspešno porazil. Kot se za maršala Twita spodobi, se je v blindiranem avtu vozil mimo propadajočih industrijskih objektov, v katerih je od leta 1991, ko se je začela njegova era in do danes, delo izgubilo vsaj 10.000 Zasavk in Zasavčanov.
Največje in najdaljše Janševe bitke za Trbovlje so se bile okoli rudnika RTH. Janša je tjakaj, kot vrhunski strateg, že leta 2004 instaliral svoje oficirje, ki so potrpežljivo opravljali svoje poslanstvo. Če je v Drnovškovem zakonu o dolgoročnem zapiranju RTH še pisalo, da mora regija od tega nekaj tudi imeti, če ne drugega pa vsaj nova delovna mesta, je Janša to obrnil na glavo. Vsa zapiralna dela je moral financirati RTH sam. Z odprodajo premoženja in z masovnimi nasilnimi upokojitvami in odpuščanji. Zadnjega generala, ki je kot petokolonaš bil boje z rudarji, Janeza Žlaka, nekdaj dobrega srednjega napadalca NK Rudar, je prav zaradi teh golov iz ofsajda letos postavil na čelo SDH, rekoč: »Če je znal utišat’ knape, bo znal pa še levake!«. In, ko je potem Janša zrl v zabetonirane vhode v nekdaj največji rudnik rjavega premoga daleč naokoli, si je mislil, da je s tem, ko so ugasnile tudi zadnje naglavne rudarske svetilke v rovih, ugasnil tudi uporniški duh trboveljskih knapov. Pa se je zmotil. In takrat je nastopil čas za zadrego.
Najprej njegove varnostne službe in še vsaj 200 policistov, ki so bili razporejeni okoli hrama kulture, ponosa Trboveljčanov, ki se ne imenuje zastonj Delavski Dom Trbovlje. Tam, kjer so množice sredi 60-tih let bučno pozdravljale in vzklikale »rudarski Srečno« maršalu Titu, se je namreč zbrala več stoglava množica domačinov. Šefi varnosti so iz minute v minuto dobivali nove informacije o še več demonstrantih, ki so v Trbovlje prihajali tudi iz Zagorja ob Savi in Hrastnika. Podobno kot leta 1924, ko so se rudarji in delavci iz Zasavja uprli nacionalistom iz Orjune, ki so v upornih Trbovljah želeli razviti svoj prapor. Tudi Janša ga je želel. In to ne samo enega. V okviru obiska vlade v regiji Zasavje so v dva dni strnili toliko dogodkov, kot da gre za strateški forum v Davosu in ne na Bledu, kaj šele v Zasavju, v vukojebini sredi Slovenije, v tem infrastrukturnem slepem črevesu, za katerega je prav Janša leta 2000 na shodu SDS v trboveljskem Domu Svobode dejal, da ga bodo izrezali iz rdečega drobovja njegove domovine.
Vendar so ta srečanja, rokovanja, prisrčni objemi in največ trije obiskovalci Janševih »vrhunskih« dogodkov, nazadnje pokazali, da je šlo za zunanji blišč in da se vsa beda v resnici skriva v tistem, kar so Janša in ministri v Zasavje »prinesli«. Eden od tamkajšnjih direktorjev je dejal, da je bilo huje, kot pri Danajcih, da toliko danih obljub Zasavju ni bilo danih v sedemdesetih letih. Na vsakem koraku so Janša in njegovi ministri gostiteljem mahali z milijonskimi zneski in zagotavljali, da bodo že naslednji dan vneseni v proračunske dokumente za leti 2022 in 2023. Vsaj pameten človek ve, da je to nekaj podobnega, kot bi nekdo mahal z loterijsko srečko, še preden bi se začelo žrebanje in trdil, da je glavni dobitek že njegov.
Ura je kazala že krepko čez 18.30, ko naj bi se predsednik vlade v DDT srečal najprej z županjo Trbovelj, Jasno Gabrič, potem pa odprl še javno tribuno v gledališki dvorani DDT, ki sprejme nekaj več kot 500 obiskovalcev. A v DDT jih takrat ni bilo več kot 50. Tudi Janše ni bilo. Je pa zunaj že stala preko tisočglava množica, ki je glasno terjala njegov odstop. V mestu, kjer kletvica mat’kurba pomeni malone isto kot dober dan, so zahtevo po odstopu spremljali tudi vzkliki lopovi, banda pokvarjena ipd.
A to je bilo ob številčnosti protestnikov dovolj, da si varnostniki Janše niso upali pripeljati v DDT na glavni vhod, ki je bil, kot se za sprejem velikega »državnika« spodobi, bogato okrašen s cvetjem in policisti. To socrealistično podobo je kazil le poster na vratih DDT za najnovejši film o Jamesu Bondu. In rahlo zmedeni in tudi preplašeni obrazi večinoma nesrečnih gostiteljev iz vrst lokalne politike, ki so postajali po avli DDT in z grozo zrli v ogromno, postindustrijsko podobo skupine IRWIN, ki je nastala iz trboveljskega Laibacha. Prizori kot iz filmov velikega Tarkovskega, pospremljenimi z avtohtonimi vzkliki od zunaj, v stilu »Mat’kurba, prid’ če upaš, pa puvej du kdaj boš še sraje delu!« Čakajočim na Janšo v avli, več ali manj je šlo le za člane vlade in njihove ožje sodelavce ter najvidnejše zasavske funkcionarje SDS, je bilo v tistih trenutkih žal, da so sploh tam. Verjetno tudi Janši.
In potem se je odvil en tak road movie triler na štengih, kot Trboveljčani pravijo stopniščem. Iz policijskih vrst je med protestnike namreč pricurljala vest, da je on, glavni krivec za množico pred DDT v Trbovljah, že v dvorani. Zbrani so se začeli spraševati, kje za vraga je prišel v dvorano. A mnogi ne vedo, da ima DDT več vhodov, celo podzemne rove. In mož, ki se ima za velikega vojskovodjo in ki je sam samcat, kar iz rovov pod CD v Ljubljani, dobesedno golorok premagal celo JLA , se je obkrožen z vsaj 200 policisti specialci skrivaj splazil v notranjost doma, ki so ga leta 1956 s svojimi rokami in žulji zgradili rudarji z udarniškim delom. Poučeni pravijo, da se je »priplazil« po rovu, ki vodi mimo spodnjih toalet trboveljskega hrama kulture. Med množico so se potem slišali tudi vzkliki kot »Tito včasih na velika vrata, Twito čez s’kret na mala vrata!« Posmeh? Neprimerno? Odvisno od zornega kota.
Kakorkoli že, veliki vodja je na lastni koži občutil, da ugasle jamske svetilke še ne pomenijo, da je ugasnil tudi uporniški duh Trboveljčank in Trboveljčanov.
Da Janšev ugled in podoba velikega zmagovalca s tem fiaskom, ki mu je bila zaradi objav na omrežjih priča celotna Slovenija, ne bi bil okrnjen ali celo umazan, so poskušali poskrbeti kar domači, lokalni novinarji in Janševi zagovorniki. Tako sta dopisnica Dela iz Zasavja, Polona Malovrh, in Marko Planinc s svojim portalom Savus, že ob 19.13, ko se protest še dobro začel ni, že objavila vest, da v Trbovljah pred DDT po zraku frčijo granitne kocke, da je bila množica izgrednikov pijana in nasilna. Kar sta videla le omenjena novinarja in kar je takoj demantiralo na tisoče meščanov po omrežjih.
Portal ZON.si pa je objavil tudi posnetke s protesta, kjer je povsem jasno videti, da so granitne kocke zares bile. A da so ostale trdno tlakovane v tleh na prostoru pred DDT. Prispevku v Delu in Savus se je na Facebook omrežju pridružilo še nekaj znanih oseb iz zasavske politike, med drugim se je nad dogajanji zgražal nekdanji Jelinčičev poslanec SNS Bogdan Barovič, tudi bivši župan Trbovelj, ki je najprej z Lenonovo skladbo na FB pozival k miru in strpnosti, potem pa kritike nič kaj lenonovsko ozmerjal, ko so mu očitali, da ga ni bilo med sokrajani na protestih. Označil jih je za nestrpne nasilneže, ki da ne prenesejo sposobnih voditeljev. Še posebej ga je zmotil zapis na FB: »Samo v razmislek. Kučan se je po Trbovljah sprehajal po tržnici. Twito se je v NAŠ dom kulture splazil skozi zadnja vrata mimo stranišč.«, kjer je v replikah nič kaj mirovniško »obračunal« z vsemi drugače mislečimi. A podobno kot Janša je potem pod težo argumentov utihnil in se umaknil nazaj v varen pokoj.
Je pa še pred tem Janšev jurišnik, zadolžen za zavzetje Javnega zavoda RTV Slovenija, nekdanji strojevodja, sindikalist in poslanec prvega sklica parlamenta, Slavko Kmetič, nekaj časa dogajanja opazoval izpred cerkve nasproti DDT, ko pa je število protestnikov preseglo 1000, pa se je opremljen s posnetki dogajanja počasi umaknil na varno. Zakaj ni bil povabljen na »javno tribuno«, ni znal pojasniti niti avtorju tega zapisa, a očitno je razlog v zamudi vlaka, ki ga vozi Kmetič na relaciji Trstenjakova, kjer je sedež SDS, in Kolodvorska, kje domuje RTV.
Tudi minister Aleš Hojs je bil v svojih izjavah presenetljivo previden, saj je ob prihodu pred DDT za prej omenjeni portal ZON.si izjavil »Spoštujem vse, ki protestirajo, saj vendarle živimo v demokraciji,« dodal pa še, da upa da bodo protesti potekali brez nasilja in uničevanja. Biserov, svinj, mevž in lenuhov se je tokrat, nemara tudi zaradi zgoščenosti dogajanj na manjšem prostoru in ob huronskem vzklikanju protestnic in protestnikov, raje vzdržal.
Organizatorji protesta, ki želijo zaradi znanih razmer v državi ostati anonimni, pravijo, da je bil namen protesta dosežen. Janša in celotna vlada je na lastni koži občutila, da v Zasavju niso zaželeni. Da celotno Zasavje kot eno zavrača njihovo politiko izključevanja, deljenja, žaljenja in poniževanja. Da je tamkajšnjim ljudem dovolj rušenja vseh demokratičnih standardov in kršenja ustave in zakonov. In da v mestu, kjer živi 17.000 ljudi, 1.500 ljudi pomeni podobno število, kot bi se v Ljubljani na protestu zbralo vsaj 30.000 protestnikov.
Poučeni vedo povedati, da je obstajal tudi dokument in sicer »Nepreklicna odstopna izjava predsednika vlade Janeza Janše«, ki bi jo moral premier zgolj podpisati. Pa je seveda ni, ker mu je ni bilo moč predati. Na javno tribuno v gledališki dvorani DDT v Trbovljah, kamor je pretekle dni Zasavke in Zasavčane vabila vlada sama, namreč razen izbrancev ni smel nihče. Tako da je v gledališki dvorani, kjer je na vrtljivem odru sedela zgrevana in preplašena vlada, dogajanje spremljalo le nekaj deset domačinov, ki so se pomešali med vsaj sto vladnih uslužbencev.
Spopad z Orjuno leta 1924 se je končal krvavo, tudi s smrtnimi žrtvami. Včeraj je bila »žrtev« ena sama. Janez Janša. Njegov že tretji pohod na Zasavje se je v velikem finalu končal klavrno in s porazom, ki ga bo težko prebolel. Na osebni ravni seveda.
Miho Marinka so ob protestu leta 1958, potem ko je spregovoril knapovskim ženskam, iz govorniškega odra na »Ajnzerju« pred vhodom v rudnik, pregnale kletvice rudarskih žensk in menda ozka, jamska sekira za sekanje lesa, ki naj bi predrla zvočnik, iz katerega je odmevalo njegovo jecljanje. Iz kraja »zločina« je pobegnil skozi okno glavnega rudarskega inženirja in se prestrašen odpeljal v Ljubljano. Po raportu Edvardu Kardelju v Beograd, je Kardelj sprva menda zahteval, da v Trbovlje pošljejo tanke in vojsko iz Celja in Ljubljane, a so bili politiki v Ljubljani, sploh zasavska struja, dovolj pametni, da so ta jezni medklic glavnega ideologa KPJ enostavno preslišali. Trbovlje so dobile zaradi tistega štrajka 1958 črno piko, kar jih je stalo marsikakšnega razvojnega cikla, dokler je še obstajalo plansko gospodarstvo.
Potem pa so prišli Janša in njemu podobni. Zasavje je Janši že bilo trn v peti, od tega zadnjega obiska pa mu bo še vse kaj drugega. Nekaj pa je gotovo. V Zasavje ga, glede na doživeto, ne bo kmalu na spregled. Strah ima pač velike oči.
Beri tudi Jeza v družbi povzroča polarizacijo in Izvršna oblast, odlok, protest in zadržanost opozicije
