Biti Slovenec ni enostavno. Veliko enostavneje je biti domoljub. Še bolj pa eden od domoljubov osamosvojiteljev.
Če si zgolj prvo, torej en navaden, povprečen Slovenec ali bog ne daj Slovenka, ki redno hodi na volitve in vedno vstane, ko zadoni Prešernova Zdravljica, moraš vseeno hudičevo paziti, da niti pod razno ne zagovarjaš in simpatiziraš s čimerkoli, kar samo diši po levem, liberalnem oz. naprednem. Če te torej le rahlo zanese v levo, takoj tvegaš, da s svetlobno hitrostjo postaneš sovražnik Ivana Janeza Prvega in s tem tudi državni sovražnik. Zadrt komunist, kulturni marksist, zombi in del sodrge. Da pa si priznan domoljub, zadostuje že večkratno obešanje zastave, da na volitvah oddaš glas za Ivana Janeza Prvega, da obiščeš vsaj tri od koncerte Modrijanov ali Prifarcev in da pridno ter vestno blokiraš vse prijatelje, tudi tiste iz ranega otroštva, če si le drznejo na Facebooku ali Twiterju z eno samo besedo kritizirati Ivana Janeza Prvega. Slednje je sploh domoljubno in državotvorno.
Najlažje pa je biti osamosvojitelj. Spodobi se, da si kot osamosvojitelj rojen pred letom 1990, to že. A ni pogoj, to lahko z neizmerno lahkoto nadomesti strankarska knjižica SDS, ki je pač prvi in osnovni pogoj za status pravovernega osamosvojitelja. Ob vsem ostalem, kar pritiče in pripada pravim domoljubom, morajo izbranci, kandidati za pravega osamosvojitelja, obiskovati še SDS-ove tabore v Lepeni in prebrati zbrana dela Ivana Janeza Prvega. Ne tako daleč nazaj so se morali udeleževati tudi protestov proti »krivosodju«.
Vsak kandidat za čim večjega osamosvojitelja mora biti tudi čim boljši pravljičar. Zakaj pravljičar? Da »se najde« v nizu sila zgoščenih dogodkov tistih usodnih desetih dneh vojne za Slovenijo in iz enega ali več utrinkov spiše ali spesni, kakor vam drago, svojo osamosvojitveno pravljico. In ko ima kandidat pripravljeno kolikor tolikor verjetno zgodbo svojega boja in nečloveških žrtev, danih za samostojno Slovenijo, ga Slavko Kmetič, nekdanji rezervni oficir iz od slovenskih fantov deset tisočkrat preklete Bileće sprejme v elitno družbo veteranov. Potem, ko si enkrat notri, pri Kmetičevih fajterjih za Slovenijo, si car osamosvojitve in tega ti nihče več ne more vzeti. Samo napreduješ. Še in še.
Vabljen si na vse slovesnosti, kjer je seveda tudi prezident Borut Pahor in vabljen si v »prave« medije in v zveličane oddaje. Vse s ciljem, da ljubemu slovenstvu priobčuješ edino resnico o osamosvojitvi. Ne glede na to, kako iz trte izvite so te zgode in prigode, ki so od sopotnikov nemalokrat postavljene tudi na laž, bolj se mediji grebejo zanje. Pritrkovalce teh zgod na rokah nosita Jože Možina in Rosvita Pesek, klanja se jim Igor Pirkovič in cel kup »novinarskih« zapisovalcev desnih bestsellerjev, ki dobivajo že večje razsežnosti kot pa Možinovi Pričevalci. Kar je logično. Bolj, kot je oddaljen čas, o katerem pričajo in manj kot je živih prič, bolj lahko lažejo in potvarjajo. Ja, zgodovina se ponavlja, vendar ne vedno v obliki, kot se je dejansko dogajala. Ker spomin pač (pre)hitro bledi.
A jaz se vseeno spomnim. Marsičesa. Tudi fantov, ki so takrat padli. Umrli. Nanje se ne spomni Kmetič, najbolj agilni v SDS veteranski zadrugi, ne veliki mojster Janez Janša, kaj šele Tone Krkovič ali Matej Tonin. Občasno Pahor pripravi sprejem za svojce padlih, če tudi on ni pozabil.
In nanje, na fante, ki jih ni več, se spomni največkrat še eno združenje veteranov te iste vojne, ki pa ga oblast Ivana Janeza Prvega prezira, njih člane ne vabi na državne slovesnosti in ceremonije, njihove prapore pa izključujejo iz defilejev izbranih osamosvojiteljev. Ti veterani so nekakšna Angela Vode sodobnega časa. Bili so, celo na pravi strani so bili, a jih ni. Ne več. Ker so menda skrenili s sprave poti. Retuširani so.
Tako je videti, kot da so tisti prej omenjeni fantje umrli zaman, ker tudi njih enostavno ni. Poznal sem enega, ki je nepokreten na postelji umiral nekaj let, le dober streljal od tam, kjer ga je junija 1991 zadelo. Razen nekaj domačih teritorialcev, se je Stanka Starihe redko kdo spomnil in ga, malone gnijočega v lastnem blatu, na njegovi propadajoči kmetiji vsaj obiskal in mu stisnil roko. Se z njim pogovoril. In takšnih Starihov je po naši osamosvojeni deželi veliko.
Na drugi strani nam te dni mediji spet ponujajo zbirko enih in istih obrazov ter portretov, kot že vseh trideset let. Kažejo nam portrete epopeje »velikih zmagovalcev«. V njih vsako leto bolj in podrobneje spoznavamo, da je Ivan Janez Prvi presegel tako nemškega generala Erwina Rommla kot sovjetskega Georgija Žukova, da je bil, vsaj kar se taktike tiče, tudi Tito za Ivana Janeza Prvega smrkavec. Da Igorju Bavčarju tudi George Patton ne seže do kolen, pa da bi se pred govorniškimi spretnostmi Jelka Kacina v nedra takratnega kralja skril sam Winston Churchill in da Krkoviča zaradi velike konspirativnosti niti opisati in primerjati ni mogoče. Mogoče bo biografijo o njem napisal njegov kopilot, sin Krkovič ml. Ki je skupaj z očetom v Zastavinem Yugo 45, vozeč častni krog okoli Kočevske reke, golorok in golobrad omogočil oboroževanje naše TO. Kakšne zgodbe, ljudje…
A se naši filmarji zanje sploh ne zmenijo. Kaj šele, da bi namesto Yula Brynnerja in Richarda Burtona iz Sutjeske in Neretve iz Hollywooda prihitela v Noriško prestolnico Jason Statham ali celo Brad Pitt. Si zamislite filmsko sceno, kakšnih pet minut dolg neprekinjen kader, ko v kleti Cankarjevega doma s pištolo in UZI-jem na mizi v kamero govorita najprej Nicolas Cage kot Ivan Janez Prvi in Robert Knepper kot Jelko Kacin? Ki bi ob tem prostodušno priznal, da ga prijatelji kličejo tudi »Jekleni Kaco«. Antološko, res. A k sreči tudi čista znanstvena fantastika.
Zato bi Ivan Janez Prvi in njegova klika za osamosvojitev največ storila, če bi enkrat samkrat zmogla pogum in dejala oz. priznala: »Bili smo tam, a brez vas nam ne bi uspelo. Ne brez vseh tistih fantov in mož, ki so mesec dni (in ne deset dni) dejansko spali s puško. Ničesar se ne bi zgodilo brez deklet, žena in mam, ki so s strahom poslušale Kacina, kako zmagujemo, a obenem gledale posnetke z avtoceste na Dolenskem, kjer so goreli tanki in šleperji, gledale pogorišče sredi Ljubljane z očrnelimi ostanki helikopterja Tonija Merlaka, ki je bil po pomoti sestreljen med prevažanjem kruha zaradi napake ali objestnosti vodstva TO. Zadrževale so dih, ko so videle sesut oddajnik na Kumu in slišale za žrtve raketiranja ter materinsko zmajevale z glavo, ko so poslušale besede zmedenih mladeničev v uniformah JLA, ki so jecljali, da se sploh ne želijo vojskovati. Da hočejo domov. In na drugi strani videle mrke poglede in hladne grožnje Blagoje Adžića, Veljka Kadijevića in Slobodana Miloševića. Vse to smo zmogli preseči zavoljo vseh vas. Hvala vam.«
Če bi Ivan Janez Prvi zmogel to, potem se tudi mi danes ne bi spraševali, zakaj Slovenija ni vsaj na pol, če že ne cela druga Švica. Zato je treba večkrat ponoviti, da smo tisto vojno dobili vsi Slovenci in vse Slovenke. In ne zgolj Janša, Bavčar, Krkovič, Peterle, Kmetič ali celo Grims in Mahnič.
Boj za osamosvojitev se je začel mnogo prej, kot prenosi iz Cankarjevega doma s Kacinom in Janšo pred kamerami. Z bojem so začeli že partizani med NOB, pa trboveljski knapi leta 1958, ki so užgali prvi štrajk v socializmu, pa Stane Kavčič s svojo liberalno vlado, en kup literatov, ki so si upali reči ali napisati, pa mladci na Radiu Študent, ki so videli daleč naprej. In to že desetletja let pred časom, ki ga zdaj štejemo po Ivanu Janezu Prvem. Bitko je bil tudi krog na čelu s pesnikom in akademikom Cirilom Zlobcem, ko se je le-ta odločno uprl skupnim programskim jedrom Dobrice Čosića. Koliko jih še ve, da nas je Matevž Krivic v pismih bralcev v Delu učil brati takratno ustavo SFRJ in nas spomnil, da je Edvard Kardelj med drugim spisal tudi člen o pravici do samoodločbe narodov?
Tektonske premike sta v 80-tih napravila skupina Laibach in NSK (Neue Slowenische Kunst), ki so morali celo v Ilegalo. Kdo bi narod osveščal pred letom 1990 namesto pogumnih, pronicljivih in včasih provokativnih novinarjev Mladine, ki so nosili glave naprodaj, revijo pa so naprej prebirali tožilci? Pa pesnik Tone Pavček, ko je bral Majniško deklaracijo in nekaj deset tisoč glava množica na Kongrescu, ki mu je vzklikala.
Veliko bitko za osamosvojitev smo dobili na plebiscitu, na katerem smo odločno rekli, da hočemo samostojno Slovenijo. Resnične osamosvojitvene boje, v katerih so bili udeleženi tisoči, sta dobili takratna Milica in TO, dobila sta jo tudi Milan Kučan in Janez Drnovšek, ki sta se pogajala z Beogradom in utrujala tako generale JLA kot srbsko vodstvo. Več vojne, kot kdorkoli od v vseh 30 letih najbolj izpostavljenih junakov osamosvojitve, so dobili mediji, v prvi vrsti RTV Slovenija. Njihove dopisniške mreže so bile po vsej Sloveniji, od Goričega do Pirana, tudi v Cankarjevem domu, še več pa jih je bilo s fanti na prvih bojnih linijah. Velike boje so dobivali novinarji, ki jih Ivan Janez Janša Prvi še danes zmerja z družbenopolitičnimi delavci. 24 ur na dan so delali v desku, pred kamero, v montaži, na porušenih oddajnikih in na eni strani prenašali vojno tako rekoč v živo, po drugi strani pa, s pravo izbiro sogovornikov, ki so pojasnjevali vse okoliščine tiste nesrečne vojne, narod tudi mirili. Vojno so dobili tudi neformalni diplomati, ki niso poznali nikogar iz današnje Mladike, t.j. zunanjega ministrstva, pa so po vsem svetu javnosti obveščali o agresiji na deželico pod Triglavom.
Takrat sem govoril s prijateljem iz San Diega (ZDA), ki me je poklical in vprašal »Who the fuck is Mjuša Sever?«. Mjuša je bila pred letom 1991 dolgoletna glavna producentka zunanjepolitične redakcije RTV Slovenija. Ob izbruhu vojne za Slovenijo je z možem v ljubljanskem hotelu Union vzpostavila dopisništvo za mrežo CNN. Na terasi hotela sta postavila mini link, ki je signal preko CNN satelita ponesel po celi zemeljski obli. Mjušina javljanja iz Ljubljane, ki so jo preletavala letala JLA, posnetke tankov na dolenjski avtocesti in obkoljenih vojašnic JLA ter gorečih mostov, hiš in ljudi v zakloniščih, je gledal cel svet. In se, kot moj prijatelj Bill iz San Diega, spraševal, kje za vraga je ta Slovenija in kdo za vraga je Mjuša Sever. Za Ivana Janeza Prvega ni vedel nihče. Tako kot danes skoraj nihče ne ve za tisoče oseb, ki so osamosvajale in branile Slovenijo. Skoraj nihče več jih ne omenja. Kot da so izbrisani ali retuširani.
Zato vam gre velikanska hvala vsaj tu. Brez vas in vseh nas se ne bi zgodilo nič!
Beri tudi Dovolj je! Prenehajte s tem!