37.a člen Zakona o obrambi, ki daje vojski pooblastilo za začasno omejevanje gibanja oseb in obvladovanje skupin in množic, je nevarna in sporna zadeva v našem pravnem sistemu. Zakaj? Ker vojska pač ni policija!
Pa si oglejmo razliko med policistom in vojakom. Poklicni standard po nacionalni poklicni kvalifikaciji zahteva za poklic policista VI stopnjo izobrazbe. Standard med drugim pravi, da policist samostojno vodi policijske postopke in je odgovoren za kakovostno opravljeno delo in delo drugih pri opravljanju skupne naloge. Komunicira s sodelavci, strankami, predstavniki organizacij, organov in civilne družbe v slovenskem in vsaj enem tujem jeziku. Obdeluje tajne in osebne podatke ter druge varovane podatke policije. Strokovno, zakonito in učinkovito izvaja policijska pooblastila ter spremlja razvoj stroke in prenaša znanje v delovno okolje. Poklicni standard za poklic vojaka zahteva nižjo, IV stopnjo izobrazbe. Vojak načrtuje, pripravi, izvede in kontrolira lastno delo in delo drugih. Komunicira s sodelavci in z okolico ter sodeluje v timih. Pri obeh poklicih standard našteva še druge kompetence, ki pa za to tematiko niso bistvene. Razlika je več kot očitna. Policist opravlja svoje delo samostojno, vojak ne. Policist komunicira z množico strank, vojaki le med seboj in z okolico.
Policist se odloča samostojno, vojak ne
Pa se ustavimo malce pri komunikaciji, konec koncev je to moje poklicno področje. Poklicni standard za policista v zvezi komunikacije vsebuje 19 alinej, za vojaka 10. Dve sta pri obeh enaki (zna pisno in ustno komunicirati, zna reševati konfliktne situacije). Zahteve glede komunikacije so za policista zelo kompleksne (npr. prilagaja svoj komunikacijski stil različnim sogovornikom in socialnim situacijam (empatija, disociiranost), tolerantno nastopa do različnih kategorij ljudi in spoštuje njihovo človeško dostojanstvo, pozna elemente govorice telesa, delež neverbalnih znakov v komunikacijskem procesu in pomembnost kontrole neverbalne komunikacije). Pri vojaku pa je šest vezanih na komuniciranje znotraj vojske, poleg dveh že omenjenih vsebuje tako le še dve dokaj splošni kompetenci (vzpostavlja in vzdržuje zvezo z nadrejenim in s sosedi, komunicira z okolico v domačem in tujem jeziku). Cilj komunikacije pri vojaku je seveda bistveno drugačen od tistega pri policistu – primarni cilj je koordinacija enote za izvedbo naloge.
Policist se mora na terenu samostojno odločati, vojak pač ne. Vojak uboga nadrejenega in ne razmišlja o zakonitosti ukaza. Niti o tem ne sme preveč razmišljati. Če to počne, je slab vojak. Vprašanje tudi je, ali bo pri svojem poznavanju pozitivne zakonodaje sploh vedel, kaj zakonit ukaz je? Policist pa mora, nasprotno, nezakonit ukaz zavrniti.
Policist pozna zakone, vojak pa pravila
Vojak je vedno del neke enote, desetine, voda, čete. Policist je večino delovnika sam ali pa s kolegom v patrulji, vojak praktično nikoli. Policist mora zelo dobro poznati pooblastila, katera mora, če tako zahteva situacija, nemudoma in brez omahovanja uporabiti. Pozna kopico zakonov, pristojnosti, pooblastila in kazni. Vojak pozna le osnovno vojaško zakonodajo in pravila službe. Za to, da lahko izvaja pooblastila, se mora policist izšolati in opraviti zahteven izpit, vojak ne. Policist ves čas dopolnjuje svoje široko znanje zakonodaje, vojak ne. Policist obdeluje osebne podatke, vojak ne. Policist izpolnjuje množico obrazcev, piše poročila različnim institucijam in sestavlja kazenske ovadbe. Saj ni potrebno navesti, da vojak ne? Seveda je razlika med vojakom in vojaškim policistom. Ti so organizirani v 17. bataljonu vojaške policije. O tem kasneje.
33. člen Zakona o nalogah in pooblastilih našteva 29 policijskih pooblastil, kopica drugih zakonov še dodatne (predvsem ZKP jih ima ogromno, tudi v Zakonu o pravilih cestnega prometa jih mrgoli npr. in še bi lahko našteval). 66. člen Zakona o obrambi našteva 7 pooblastil, ki jih pod pogoji, ki so predpisani za policijo, opravlja vojaška policija, ne pa tudi ostali pripadniki vojske. Nekaj malega pooblastil je najti tudi drugje (npr. Zakon o pravilih cestnega prometa). Za našo tematiko so zanimiva naslednja štiri pooblastila:
- opozarja ter ukazuje;
- ugotavlja identiteto, napoti, vabi, privede, pridrži, omeji gibanje ali odvzame prostost;
- opravlja varnostne in protiteroristične preglede, preglede prevoznih sredstev, prtljage ter objektov in njihovih okolišev, ki so posebnega pomena za obrambo;
- uporablja prisilna sredstva.
Seveda so predpisane omejitve. Ta pooblastila lahko vojaška policija uporablja le v objektih in okoliših, ki so posebnega pomena za obrambo, na območju tabora, če je enota ali zavod izven vojašnice, zoper vojaške osebe. Če prav razumem, ti pogoji ne rabijo biti kumulativno izpolnjeni.
V modernih demokracijah vojske ni v civilni sferi
Zelo natančen in razumljiv pa je 68. člen Zakona o obrambi. Ta je tako pomemben, da ga je potrebno citirati v celoti in potrebuje posebno razlago:
»Če vojaška policija v objektu ali okolišu, ki je posebnega pomena za obrambo, oziroma na območju tabora pri kaznivem dejanju ali nepooblaščenem zadrževanju zaloti civilno osebo, o tem obvesti policijo. Zoper tako osebo vojaška policija lahko uporabi le najnujnejše ukrepe in prisilna sredstva, da jo pridrži do prihoda policije oziroma uspešno odvrne napad na moštvo, osebe ali objekte in premoženje, ki jih varuje.«
Če sprejmemo tezo, da je državna meja okoliš, ki je posebnega pomena za obrambo in ne dvomim, da bi se velika večina ljudi strinjala s to tezo, potem ima vojaška policija celo pravico zoper osebo, ki bi se tam nepooblašečno zadrževala, uporabiti prisilna sredstva. Najbrž bi se tudi večina strinjala, da so osebe, ki nezakonito prestopijo državno mejo, prav takšne osebe. Če bi to bilo sporno, bi bilo dovolj sprejeti obvezno razlago zakona ali pa ta člen ustrezno novelirati.
Ampak ne, nekateri naši politiki hočejo na vsak način sporni 37.a člen.
Ni naključje, da je večino državnih udarov v zgodovini izvedla vojska ali pa je bila izvedena s pomočjo vojske. Prvi zabeležen coup d’état je bil izveden leta 876 pr.n.št., ko je izraelski vojaški poveljnik Zimri ubil kralja Elaha in se sam okronal. Lani je bil uspešen v Sudanu, dva sta bila neuspešna.
V modernih demokratičnih državah mora biti vojska čim dlje od civilne sfere. Ko se enkrat podelijo vojski pooblastila iz civilne sfere, jih je težko vzeti nazaj. Vojska ima pač, vsaj zgodovina tako kaže, tendence po oblasti. Še posebej v povezavi z brezkompromisnimi in oblasti željnimi politiki. Iz slabih zgodovinskih izkušenj so se moderne demokratične družbe naučile, da vojski nikakor ni zaupati.
Kaj je največja nevarnost 37.a člena?
37.a člen omogoča prav to nevarnost. Omogočiti začasno omejevanje gibanja oseb in obvladovanje skupin in množic ljudem, ki, z izjemo vojaških policistov, katerih število pa je znotraj vojske zanemarljivo, nimajo pojma o policijskih pooblastilih, je igranje z ognjem. 37.a člen namreč nikjer ne omenja, da lahko ta pooblastila izvajajo le vojaški policisti! Ko generali enkrat obvladujejo družbo, je šale konec. Zakon ne določa, kje lahko to pooblastilo uporabljajo, odločba US pa jasno pove, da konkretne varnostne razmere določijo tako področje kot tudi območje delovanja SV. Tudi področje! Se pravi dejavnost kot tako. Policija ima točno izdelane postopke, če policist prekorači pooblastila, vojska jih ima le za pooblastila vojaške policije. Vojska o uporabi pooblastil iz 37.a člena zgolj obvesti policijo. Ker pa policija nima pristojnosti nad vojsko, bo lahko le nemo opazovala, če (in ko) bo le-ta kršila zakon.
Pri tem pa je najbolj komično to, da lahko država po obstoječi zakonodaji brez kakršnihkoli zadržkov že sedaj uporabi vojsko. Tako kot jo je v času begunske krize. Tudi za varovanje državne meje. Le teh skrajno spornih pooblastil ne bo imela.
Če lahko že po sedanji zakonodaji pošljemo vojsko na mejo in ta je tam že pet let, zakaj še potrebuje izredna pooblastila?
Kolumna je bila objavljena tudi na necenzurirano.si.
