V razpravi o omejevanju vpisa na javne fakultete je potrebno zlajnano predstavo o »študiju zaradi službe« dopolniti z vrednoto izobraženega kritičnega človeka.
V javnosti kot del vladne argumentacije odmeva poenostavljena teorija o filozofih in menedžerjih, ki skuša utemeljiti omejevanje vpisa na javne fakultete. Teorija se glasi takole: »Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi politično kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik.«
Teorija
Teorija se je razvila tekom širše javne razprave o uporabnosti ali neuporabnosti družboslovnih fakultet. Govori se o trgu delovne sile prihodnosti, na katerem ne bo več prostora za družboslovce. Profili kot informatiki, zdravniki in strojniki naj bi bili v krasnem novem svetu še posebej zaželeni, saj naj bi bili kot delovna sila zelo uporabni za gospodarstvo. Na drugi strani naj bi se slabo pisalo filozofom, sociologom, pravnikom in drugim družboslovcem. Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije, digitalizacija, avtomatizacija in t.i. četrta industrijska revolucija bi naj prispevali k temu, da bo zaposljivost takšnih kadrov mizerna.
“Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik.”
Predsednik vlade Janez Janša na Facebooku, v spisu z naslovom Strateške odločitve o naši prihodnosti
Pustimo ob strani vprašanje, ali bo tehnologija v naslednjih letih (desetletjih) res lahko zamenjala dobrega pravnika ali novinarja. Namesto tega bi rada izpostavila, da je takšna javna razprava površinska, ker zgreši bistvo izobraževanja. Z linijo razprave »faks – služba« namreč spregledamo zelo pomemben cilj izobraževanja, kot je (bilo) zastavljeno na podlagi razsvetljenskih in reformatorskih idej. Stališče, da bi izobraževanje nujno moralo vzgajati (zgolj) dobre delavce, je zato zgrešeno. Celo nevarno. Naj razjasniva.
Ustvarjanje dobrih delavcev?
Ko se razpravlja o strukturi vpisnih mest, ne sme biti ključno zgolj vprašanje, katera izobrazba prinese dobro službo ali kateri faksi ugajajo povpraševanju na trgu dela. Naivno bi bilo seveda trditi, da trg delovne sile in visokošolsko izobraževanje nista povezana. Toda po drugi strani je popolnoma zgrešeno trditi, da se mora visokošolsko izobraževanje zgolj in samo prilagajati trgu delovne sile.
Razlog, zakaj ima celo naša ustava določbe o neodvisnosti visokošolskih izobraževalnih institucij, je namreč ta, da naloga visokošolskega izobraževanja ne bi smela biti zgolj ustvarjanje dobrih delavcev. Naloga visokošolskega izobraževanja bi morala biti predvsem ustvarjanje dobrih in pokončnih strokovnjakov, sposobnih podajanja konstruktivne kritike na izbranem strokovnem področju. Takšnih kritičnih strokovnjakov pa ne potrebujemo zgolj na področju naravoslovja, temveč tudi na področju družboslovja.
A morda bi tudi s poudarjanjem pomena kritično mislečih družboslovcev za delovanje družbe zgrešili bistvo. Kieran Egan, eden od najbolj prodornih sodobnih mislecev na področju izobraževanja, v Zgodovini pedagoške zmote govori o tako imenovani goljufiji, ki se dogaja s podrejanjem izobraževanja le utilitarnim ciljem. Prilagajanje visokošolskega izobraževanja zgolj delovnim mestom trivializira vse, kar nam izobrazba ima ponuditi. Zgodba o »neuporabnosti« humanističnih področij je ne samo škodljiva, temveč tudi izjemno nevarna.
Toksična ideja
Pod površjem se namreč skriva veliko bolj toksična ideja, da si oblast ne želi posameznikov, ki so sposobni svet videti večplastno in početi še kaj drugega kot zgolj prinašati dobiček. Razen seveda, če koristijo samo in zgolj njej. S tem se na raven neoliberalnega kapitalizma ne zvaja zgolj posameznih strok, temveč tudi vsakega posameznika, ki deluje v družbi. Tako pri snovanju strategije izobraževanja ni pomembna kvaliteta našega življenja, razvoj znanosti, dostopnost in kvaliteta medicine, negovanje in ustvarjanje umetnosti, ki naš obstoj na tem svetu osmišlja in izboljšuje ter negovanje večstranih temeljev naše zapuščine. Vse to je potisnjeno nekam v ozadje. Namesto tega štejejo zgolj potrebe trga.
Z obljubami, katera visokošolska izobrazba bo prinesla dobro delo, se na fakultete študentov ne vabi z obljubo pridobivanja strokovnosti, temveč v luči plezanja po neoliberalistični družbeni lestvici. Morda ravno tukaj tiči vzrok, zakaj diplomanti družbenih smeri pogosto ne ostanejo v svoji stroki in po zaključku izobraževanja, ko vstopijo na trg dela, zanimanje za stroko tudi izgubijo. Bržkone je povezana z veliko preveč enostransko in zgrešeno splošno sprejeto idejo, kaj posamezniku izobrazba prinaša in kaj mu obljublja. Prav zato bi bilo prav, da tudi v javni razpravi o omejevanju vpisa na javne fakultete zlajnano predstavo o »študiju zaradi službe« dopolnimo z vrednoto izobraženega kritičnega človeka na sebi. Pa naj bo to filozof ali strojnik.
Beri tudi Potrebujemo dolgočasno politiko
