Afganistan je zanimiva dežela. Tam naj bi živel in umrl Zaratustra, utemeljitelj zoroastrizma, ki je verjetno imela več neposrednega in posrednega vpliva na človeštvo kot katerakoli druga religija. Gorata dežela leži na križišču osrednje in vzhodne Azije. Več kot dvajset imperijev in kraljestev je zrastlo tam. Afganistan je bil pomemben del različnih kultur, od zoroastrizma, helenizma, hinduizma, budizma do islama.

Islam in velika igra

Islam je prišel v Afganistan leta 642 z arabskimi osvajanji in v petnajstih letih je bilo večino dežele že islamizirane, preostanek pa do prihoda Džingiskana. Kljub temu, da je Afganistan prečkala svilnata cesta, je zaradi nedostopnosti in nenehnih vojn večinoma ostal odrezan od svetovne ekonomije.

Leta 1830 se je pričela Velika igra med britanskim in ruskim imperijem. Britanija je strahovala, da bo Rusija napadla Indijo, Rusija pa se je bala britanske ekspanzije v osrednjo Azijo. Britanija je želela vzpostaviti nadzor nad Afganistanskim emiratom in ga narediti za protektorat ter tako ustaviti rusko ekspanzijo. Rezultat Velike igre so bile dve britansko-afganistanski vojni, dve britansko-sikhovski vojni in ruska aneksija Kanata Kokanda.

Prvi poskus modernizacije

Med I. svetovno vojno je bil Afganistan nevtralen, leta 1919 pa se je z invazijo Afganistancev na Britansko Indijo pričela tretja britansko-afganistanska vojna, s katero je Afganistan povrnil kontrolo nad svojo zunanjo politiko in pridobil britansko priznanje svoje neodvisnosti. Po vojni se je emir Amanullah Khan razglasil za kralja in emirat preimenoval v kraljevino. Po vzoru mladoturkov je pričel z modernizacijo države in odpravljati tradicionalno izolacijo države. Osnovnošolsko izobraževanje je postalo obvezno za vse, tudi deklice. Odpravljeno je bilo suženjstvo. Nekatere reforme, na primer odprava tradicionalne burke za ženske in odprtje več izobraževalnih šol, so hitro odtujile številne plemenske in verske voditelje, kar je leta 1928 pripeljalo do dveletne državljanske vojne. Kralj je abdiciral, do odprave kraljevine leta 1973 sta se zvrstila še dva kralja.

Kralj Zahir Shah, ki je kraljeval 40 let, je med II. svetovno vojno obdržal državo nevtralno in med hladno vojno ni pridružil nobenemu bloku. Ko je bil leta 1973 v Italiji, je general Daoud Khan izvedel držani udar in Afganistan je postal republika. Država je bila vodena avtoritativno. Opozicija se je zatirala, nemalokrat tudi z nasiljem. Z ustavo leta 1977 je postala enostrankarska. Khan je uresničil malo tistega, kar si je zastavil. Ekonomija ni dosegla realnega napredka in standard se ni dvignil.

Drugi poskus modernizacije

Leta 1978 je prišlo do vojaškega udara, v katerem je prišla do oblasti Ljudska demokratična partija Afganistana (LDPA). Nasprotno od današnjega prepričanja je Afganistan najboljše obdobje svoje moderne zgodovine doživel v času t.i. komunistične republike. Samir Amin pravi, da je šlo za režim modernističnega razsvetljenega absolutizma, ki je vrata šolskega sistema odprl otrokom obeh spolov. Bil je sovražnik mračnjaštva. Agrarna reforma, ki se je je lotil, je bila sklop ukrepov, s katerimi je nameraval zmanjšati tiransko oblast plemenskih voditeljev. Propaganda zahodnih medijev in političnega islama je ta poskus prikazovala kot komunistični in ateistični totalitarizem, ki da mu afganistansko ljudstvo nasprotuje.

LDPA se je lotila programa hitre posodobitve, osredotočenega na ločitev mošej in države, izkoreninjenje nepismenosti (ki je takrat znašala 90%), zemljiško reformo, emancipacijo žensk in odpravo fevdalnih praks. Tradicionalne prakse, ki so veljale za fevdalne (kot so oderuštvo, cena neveste in prisilna poroka) so bile prepovedane in zvišana je bila najnižja starost za poroko. Šeriatsko pravo je bilo odpravljeno, moške pa so spodbujali, naj si brijejo brade.

Imperialni protiudar

Ni presenetljivo, tako Amin, da so voditelje tega poskusa imeli za komuniste (sami se tako niso imenovali). V Afganistanu so vedeli, kaj so kljub avtokratskim praksam sistema dosegli narodi sovjetske Srednje Azije v primerjavi z nenehnimi socialnimi katastrofami britanske imperialistične uprave. Dobro so se zavedali, kako imperializem ovira vsak poskus modernizacije. Posebno ZDA so bile močne nasprotnice modernizatorjev, naj so bili komunisti ali ne. Prav one so mobilizirale mračnjaške sile političnega islama pakistanskega sloga (talibane) in vojaških poglavarjev (mudžahedinov, beri plemenskih voditeljev, ki jih je uspešno onemogočil komunistični režim). In prav one so jih izurile in oborožile.

Leta 1979 je prišlo do državljanske vojne, hkrati pa do spora znotraj dveh glavnih frakcij komunistov), pri katerem je sodelovala Sovjetska zveza (obračun Parčama s Halkom je imel seveda negativne posledice in je zmanjšal možnosti za uspeh modernističnega projekta). Konec leta pa je prišlo do invazije Sovjetske zveze. Vojna se je spremenila v proxy vojno med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Po sovjetskem umiku leta 1989 je LDPA dokazala, da se lahko mudžahedinom uspešno upira. Amin meni, da bi verjetno zmagala, če ne bi prišlo do pakistanske vojaške ofenzive v podporo talibanom in potem še ofenzive preurejenih sil vojaških poglavarjev, ki je povzročila še večji kaos.

Sovjetsko-afganistanska vojna je imela dramatične družbene učinke na Afganistan. Militarizacija družbe je privedla do tega, da so močno oborožena policija, zasebne varnostne službe, odkrito oborožene skupine civilne zaščite in druge podobne stvari v Afganistanu postale norma. Tradicionalna struktura oblasti se je preusmerila od duhovščine, starešin skupnosti, inteligence in vojske v korist mogočnih vojaških poveljnikov.

Leta 1992 je režim LDPA padel in po kreiranju nefunkcionalne oblastne koalicije je prišlo do nove državljanske vojne med različnimi frakcijami mudžahedinov, iz katerih so kot zmagovalci izšli talibani. Potem je prišel 11. september, ameriška invazija in zdaj smo tam, kjer pač smo.

Paštunizacija in paštunvali

Za razumevanje Afganistana se moramo zavedati procesa paštunizacije. Paštuni so največja etnična skupina v Afganistanu in druga največja v Pakistanu. Paštunizacija je proces kulturne ali jezikovne spremembe, v katerem se nekdo ali nekaj, kar ni paštunsko, prilagodi paštunskemu vplivu. Ljudje postanejo paštunizirani, ko se naselijo na območjih, kjer prevladujejo paštuni in sprejmejo paštunsko kulturo in jezik. Paštunizacija je posebna oblika kulturne asimilacije in že nekaj stoletij poteka v Afganistanu in Pakistanu.

Paštunvali je tradicionalen način življenja paštunskega ljudstva. Razlaga se kot pot Afganistancev ali življenjski kodeks. Čeprav mnogi prikazujejo paštunvali kot produkt islamskih načel, kodeks izvira iz predislamskih časov.

Paštuni na ozemlju Afganistana in Pakistana živijo že vsaj od prvega tisočletja pr. n. št. Večino časa je bila večina njihovega gorskega teritorija izven dosega centralnih oblasti. V takih razmerah se je oblikoval njihov življenjski kodeks. Trije primarni principi paštunvalija so melmastyā́ (gostoljubnost), nənawā́te (zaščita oseb, ki bežijo pred sovražniki. Tudi tistim, ki bežijo pred zakonom, je treba nuditi zavetje, dokler se stanje ne razčisti) in nyāw aw badál (pravica in maščevanje).

Talibani

O talibanih je bilo toliko napisanega, da se tu nima smisla ukvarjati z njimi. Vendar je za razumevanje potrebno dodati k razpravi nekaj misli. Ideologija talibanov, ki so večinoma seveda Paštuni, je mešanica sunitskega političnega islama, ki izvira iz deobandske tradicije in paštunvalija. Politični islam ne sklepa kompromisov. Njegov cilj je popolnoma obvladovati družbo. Pri tem pa kot družbo razume zgolj obredno izkazovanje pripadnosti islamu. Vse ostalo je manj pomembno.

Talibani niso organizirani centralistično, kot smo vajeni v večini političnih organizacijah pri nas. Zaradi zaostalosti dežele in nazadnjaškosti talibanov je takšna organizacija pravzaprav nemogoča. Pred ameriško invazijo leta 2001 so talibani de iure res obvladovali 85 % Afganistana, v resnici pa so bila območja pod njihovim neposrednim nadzorom večinoma večja mesta in avtoceste. Nadzor nad različnimi majhnimi mesti, vasmi in podeželjem pa so dejansko imeli plemenski kani in vojaški poveljniki.

Po porazu in umiku na podeželje talibani niso nadomestili plemenske poglavarje in vojaške poveljnike, ampak so z njimi sklepali zavezništva. Po 20 letih okupacije je bila afganistanska slika pravzaprav enaka, le z zamenjanimi vlogami. Afganistanska vlada, ZDA in NATO so obvladovali le večja mesta in cestne povezave, podeželje pa je ostalo »divji zahod«.

Pri vsesplošni institucionalni korupciji, kjer je dejanska državna oblast bila omejena ne večja mesta, na podeželju pa je ostala v rokah nekdanjih nosilcev moči, povezanih s talibani, hiter kolaps niti ni nepričakovan. Tudi hitre osvojitve mest niso takšno presenečenje. V teh mestih so vladali moški, ki so po potrebi bili guvernerji, po potrebi pa vojaški poveljniki, ki hitro menjajo strani.

Izostanek urbanizacije in industrializacije

V Afganistanu živi skoraj 40 milijonov ljudi, od tega več kot 71 % na ruralnem območju, skoraj 5 % pa je nomadov. Manj kot četrtina prebivalstva je urbanizirana. Kabul je edino mesto z več kot milijon prebivalcev in le štiri mesta imajo več prebivalcev kot Ljubljana.

Modernizacija podeželske plemenske družbe ni možna brez industrializacije in urbanizacije. Morda so ZDA in zavezniki veliko naredile za modernizacijo, kot nas prepričujejo, vendar se je ta omejila na peščico mest, kjer pa živi manjši del prebivalstva. Res je, da se je elektrifikacija podeželja povečala iz 28 % leta 2008 na 98 % deset let kasneje. Vendar elektrifikaciji ni sledila industrializacija in modernizacija kmetijstva.

Država peša tudi na področju telekomunikacij. Leta 2016 je bilo 22 milijonov naročnikov mobilne telefonije in zgolj 5 milijonov uporabnikov interneta. Največja afganistanska banka Afghanistan International Bank, edina banka z mednarodnimi transferji po vsem svetu, ima le 30 podružnic, ki so vse po vrsti v večjih mestih. V celem Afganistanu, in ne pozabimo, da gre za skoraj 40 milijonsko državo, ima manj kot 80 bankomatov. Kot če bi imela NLB v Sloveniji zgolj štiri bankomate.

Življenje na podeželju se ni spremenilo

Ne glede na dvajsetletno prisotnost okupacijskih sil se povprečnemu prebivalstvu podeželja življenje ni bistveno spremenilo. Odrezan od gospodarskih tokov je ustal ujetnik lokalnih plemenskih in vojaških poglavarjev, pod vplivom paštunvalija in političnega islama. Na periferiji kapitalizma seveda je podizvajalec, vendar zgolj z malo blagovno proizvodnjo. Odvisen je od plemenskih poglavarjev. Le-ti so naravno proti modernizaciji, saj jim ta jemlje moč in vpliv. Kani, plemenski poglavarji, zato seveda podpirajo sile, ki jim omogočajo obdržati svoje položaje. Z volitvami bi jih izgubili. Talibani pa jim, dokler se jim podrejajo, ne predstavljajo tolikšne nevarnosti.

Borci za svobodo?

Z oklepniki in bombami ni možno spremeniti miselnosti, značaja, običaje in navade nacije, ki se je gradila več kot tisoč let. Lahko pa je zamenjati režim. Ki seveda služi okupatorju. Borci proti zavojevalcu države so, ne glede na ideologijo, v naciji dojemani kot osvoboditelji izpod okupatorja in kolaborantske vlade, zato imajo med večino legitimnost in pravico prevzeti oblast.

Takšen je bil primer komunistov v Jugoslaviji, ki so se edini uprli okupaciji v drugi svetovni vojni (Slovenija je bila s svojo OF poseben primer), pa tudi drugod. Talibani ne morejo biti in tudi niso nobena izjema. Na Zahodu in zaradi njegovega vpliva na dojemanje stvarnosti tega ne razumemo, saj razumevanje neke nacije povzemamo iz lastnih izkušenj in razmišljanj ter želj in hotenj glede tega, kakšna bi naj bila njena prihodnost.

Amin, ki ni doživel umika okupatorskih sil iz Afganistana, je bil mnenja, da se ta problem lahko reši le z odhodom sil in prisilo vseh velesil, da nehajo financirati in oboroževati svoje zaveznike. Glede strahu talibanske diktature je zapisal, da je tuja navzočnost glavna opora diktature. Afganistansko ljudstvo se je v drugo smer podalo v času, ko se Zahod ni toliko vpletal v njegove zadeve. Civilizirani Zahod je namreč vedno raje imel mračnjaški despotizem kot razsvetljeni despotizem »komunistov«. Le-ta bistveno bolj ogroža njegove interese.

Beri tudi Janša, Iran, levica in kult in Jugoslavija ni bila ena, Jugoslavij je bilo več