Iran ima veličastno preteklost, ki jo biblijsko vzgojeni in evrocentrično izobraženi, ki zgodovino vidimo zgolj linearno na osi Grčija – Rim – krščanstvo – kapitalizem, ne poznamo dovolj. Iranska zgodovina je ena najstarejših na svetu. Najzgodnejše arheološke najdbe segajo v mlajši paleolotik. Neolitska nahajališča kažejo na poljedelsko dejavnost izpred okoli 6000 do 7000 let, starodavna iranska ljudstva pa so tja prispela v drugem tisočletju pred našim štetjem.
Perzija
Med koncem desetega in do poznega sedmega stoletja pred našim štetjem so bili pod dominacijo Asirskega imperija, ko so Medijci ustanovili svoje cesarstvo. Medijcem, ki veljajo za prednike današnjih Kurdov, pripisujejo nastanek Irana kot imperija in naroda. 550 pr. n. št. je Kir Veliki premagal Medijce in osnoval združeni imperij Medijcev in Perzijcev, pogosto označevan kot Ahemenidsko cesarstvo.
Čeprav je bila Perzija največji imperij, kar jih je svet videl do takrat, je prišla v naš spomin šele z vojnami z Grki. Bitka na Termopilah, ki jo Janez Janša neposrečeno primerjal s spopadom v Ormožu, se je zgodila leta 480 pr. n. št. Po Aleksandru Velikemu nam spet izgine iz spomina. Po njegovi smrti in razdelitvi njegove države, je Perzija pripadla Selevku I. Nikatorju, ki je ustanovil Selevkidsko cesarstvo, center helenizma.
Najdaljša vojna v zgodovini
247 pr. n. št. nastane mogočno Partsko cesarstvo, ki ga leta 226 nasledi Sasadinsko cesarstvo. Če poznamo skorajda vsakega rimskega cesarja in malodane vsako bitko, ki jo je Rim bil v Evropi, se nam niti sanja ne, kaj se je dogajalo v Perziji. Punske vojne s Kartagino, predvsem zaradi Hanibala poznamo, nič kaj dosti pa ne vemo o kar 682 let trajajočih rimsko-perzijskih vojnah. Začele so se leta 54 pr. n. št. med Rimsko republiko in Partskim cesarstvom in zaključile leta 628 med Bizancem in Sasadinskim cesarstvom.
Od najdaljše vojne v zgodovini je izčrpano cesarstvo postalo plen arabskih osvajalcev, ki je pomenila zaton ene najstarejših religij – zaratustrstvo. Iran je bil islamiziran, a nikoli arabiziran. Po treh arabskih kalifatih in samostojnih oz. delno samostojnih iranskih kraljevinah se je pričela oblikovati iranska identiteta. Iz tistega časa izhaja perzijski koledar s prestopnim letom, ki je z modifikacijami še danes v uporabi (prestopni Gregorijanski je nastal šele 500 let kasneje). V enajstem stoletju, ko se je v Iranu dogajala kulturna in znanstvena revolucija, so prišli Turki in mameluki, kasneje pa Džingiskanovi Mongoli, za njim pa Timurjevi.
Državni udar
Po Timurju je vladalo pet dinastij, prebivalci pa so se morali spreobrniti v imamski šiizem. Leta 1935 je Reza Shah Pahlavi spremenil ime države v Iran. Iran je med drugo svetovno vojno bil nevtralen in ker ni hotel izgnati Nemcev, so Britanci in Sovjeti izvedli invazijo. Šah je postal tedaj 21-letni Mohammad Reza Pahlavi. Leta 1951 je premier postal Mohamed Mosadek. Enormno popularen sekularni demokrat si je predstavljal vlogo šaha kot ceremonialnega vladarja, drznil pa si je nacionalizirati naftno industrijo in naftne rezerve. Britanija je organizirala naftni embargo, ki je državo pripeljal na rob bankrota in jo pahnil v politično nestabilnost. Le dve leti kasneje sta CIA in MI6 organizirali coup d’état, ki ga je šah podprl.
Šah je zavladal avtokratsko in sultanistično. Pričel je s t.i. belo revolucijo, ki je sicer modernizirala Iran, vendar je ob pomanjkanju demokratizacije povzročila nove napetosti. Prva naftna kriza leta 1973 je v državi povzročila inflacijo, razvnela pa se je korupcija. Sledila je recesija in velika nezaposlenost. Leta 1977 so se pričeli protesti, ki so naslednje leto ohromili državo. Januarja 1979 je šah zapustil državo, iz izgnanstva pa se je zmagovalno vrnil ajatola Ruholah Musavi Homeini.
Iranska revolucija
Napačen je dojem, da je šlo za islamsko revolucijo. Iranske opozicijske skupine lahko razvrstimo v tri kategorije – konstitucionaliste, ki so zagovarjali parlamentarno monarhijo, marksiste, ki so bili v glavnem organizirani v ilegali in kot gverila ter so v revoluciji odigrali pomembno vlogo in islamiste. Kot se v revolucijah običajno zgodi, je ena skupina preigrala preostale in iranska revolucija je postala islamska revolucija. Sledili sta epizodi z ameriškimi talci in iraško-iranska vojna in od takrat dalje je Perzija ponovno v naši zavesti. Čeprav Iran od leta 1826, ko se je začela zadnja rusko-perzijska vojna, ni začel nobene vojne, je praktično vsak dan v medijih omenjen kot ultimativni sovražnik. Ja, tudi islamisti so nacionalizirali nafto.
Vladavina ajatol seveda ni demokratična vladavina. Ima tudi zelo krvave roke. Pa vendar je o pokolu, ki ga je pred dnevi omenil Janša na virtualnem srečanju v organizaciji Narodnega sveta odpora v Iranu (NCRI), potrebno povedati kaj več. Leta 1988 je v času petih mesecev iranski režim ajatol izvedel eksekucije več tisoč političnih zapornikov. Poročilo Amnesty International govori o več kot 2.000 žrtvah, drugi viri pravijo celo o 30.000 žrtvah. Zaporniki, mnogi pred tem mučeni, ženske pa posiljene, so bili naloženi na viličarje v skupinah po šest in obešeni na gradbene žerjave v polurnih intervalih. Večina ubitih je bilo članov ali podpornikov Ljudske organizacije mudžahedinov Irana (MeK), a tudi drugih levih političnih skupin. Tudi komunistov. Revolucija žre svoje otroke.
Mujahedin-e-Khalq
Ljudska organizacija mudžahedinov Irana je politično militantna organizacija, ki so jo leta 1965 ustanovili levičarski študenti. Marksistično teorijo je kombinirala s šiitskim islamom in trdila, da ga ajatole napačno interpretirajo. V času iranske revolucije je že imela organizirane oborožene celice in je v revoluciji aktivno sodelovala. MeK in druge leve gverilske skupine so odigrale odločujočo vlogo v zadnji bitki revolucije. Prva oseba, ki je po revoluciji govorila na nacionalni TV, je bil oče treh padlih članov MeK. Čeprav je po revoluciji imela MeK velik ugled, se na volitvah leta 1980 ni uspela uvrstiti v parlament.
Homeini je zanikal njeno participacijo v revoluciji, zato je bil spopad neizbežen. MeK je pričela z demonstracijami in pričela groziti z oboroženim odporom. Na demonstracijah leto kasneje je prišlo do spopada z Iransko revolucionarno gardo, ki so se končale s 50 mrtvimi in 1.000 aretiranimi. Sledila je prepoved delovanja, nad organizacijo pa se je pričel teror. V manj kot pol leta je bilo mrtvih 2.655 oseb, od tega devet desetin članov MeK. Ta je napovedala vojno in pričela z atentati na vodilne klerike. MeK je odšla v izgnanstvo v Pariz, kjer je ustanovila NCRI. Leta 1986 je organizirala bazo v Iraku.
V iraško-iranski vojni je MeK sodelovala na iraški strani, ki jih je oborožil in izuril. Večina Irancev je to doživela kot izdajo, kar je uničilo njen ugled in vpliv v domovini. V tem kontekstu je potrebno razumeti eksekucije, ki so se pričele dobre tri mesece po pričetku vojne oz. mesec dni po operaciji Štirideset zvezd, v kateri je Irak s pomočjo MeK in z uporabo 530 avionov ter veliko živčnega plina ubil ali ranil okoli 3.500 Irancev.
Kult
Korporacija RAND, ameriški think thank, ki dela raziskave in analize za ameriške oborožene sile, je v študiji iz leta 2009 označila MeK za kult. Vodji, zakonca Masoud in Maryam Rajavi sta pričela s, tako jo imenujeta, ideološko revolucijo. Novi rekruti so podvrženi skoraj religiozni predanosti Rajavijema. Zahtevane so samoodpovedi, obvezna ločitev, celibat, prisilna ločitev od družine in prijateljev ter ločevanje spolov. Ker je zaradi povezanosti s Sadamom Huseinom organizacija utrpela pomanjkanje prostovoljcev, je pričela novačiti z lažnimi obljubami o zaposlitvi, zemlji, pomoči pri prošnjah za azil v zahodnih državah, celo s porokami. Rekruti morajo osebne dokumente dati v »hrambo«.
Člani so podvrženi dolgoletni indoktrinaciji in izolaciji. Human Rights Watch je poročala, da so člani, ki so izrazili željo, da bi zapustili organizacijo, bili podvrženi »sojenjem«, prisilnim priznanjem nelojalnostim in celo mučenjem. Te postopke so leta 2006 spremenili. Kljub temu pa člane pred odhodom še vedno dneve, včasih tudi tedne osamijo in jih spodbujajo, da si premislijo.
MeK skrbno neguje in lošči svojo podobo kot demokratična organizacija, ki se bori proti tiraniji v Iranu, tako sekularno kot versko. Pri tem so še posebej uspešni v ZDA in Evropi. Vendar so se mnogi načini njenega zbiranja sredstev izkazali za goljufije. Povezana je bila tudi z vrsto dejavnosti pranja denarja.
Ironija
Zato je seveda več kot ironično, da je Janša, ki v preteklosti ni kazal zanimanja ne za Iran ne za varstvo človekovih pravic, tako doma (izbrisani, Strojanovi, begunci…) kot v tujini (neprimerno čivkanje o Srebrenici) in ki že leta tuli mantro o že večkrat ovrženem pranju iranskega denarja v NLB, s svojim govorom nastopil prav na dogodku MeK. Še večja ironija je, da je podprl nekdaj marksistično organizacijo, danes kult, ki ima v svojem znaku še vedno rdečo zvezdo. Iz zornega kota Janševega antikomunizma in denunciranja leve politične misli pa je višek ironije, da so žrtve eksekucij bile iz levih političnih skupin, tudi komunisti.
Nastop, zaradi katerega je završalo v diplomatskih krogih EU, visoki predstavnik EU za zunanje zadeve Josep Borell je bil celo prisiljen izjaviti, da Janša ne predstavlja EU v zunanji politiki in da ni govoril v njenem imenu, najbrž ni plod njegovega prebujenega čuta za človekove pravice. Morda je opazil, da so vse ženske na dogodku nosile hijab, a ga to začuda ni motilo. Razlog je iskati drugje.
Razlog
Kot pravi Marko Lovec iz FDV, gre za povezavo z Izraelom in ameriško desnico. Cilj takšnih izjav po njegovem ni reševanje problemov na Bližnjem vzhodu, ampak ustvarjanje koristi Izraelu in nekaterim lobijem, ki si želijo zaostrovanja med Iranom in Zahodom. Njegove besede potrjuje tudi udeležba nekaterih vidnih gostov. Predvsem izstopa ameriški jastreb John Bolton, eden izmed arhitektov vojne v Iraku in zagovornik napada na Iran. Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.
Janša se seveda ni zadovoljil zgolj z nastopom. Njegov twitter račun je od takrat poln protiiranskih čivkov. Na le njemu svojevrsten način je eksekucije ljudi levih političnih skupin izpred dobrih tridesetih let v Iranu uspel povezati z današnjo opozicijo v Sloveniji. Temu je seveda sledila večina radikalne tranzicijske desnice. Provladni Siol je takoj objavil članek o novem iranskem predsedniku Ebrahimu Raisimu s pomenljivim naslovom Krvave roke islamskega skrajneža, ki je sodeloval v komisijah smrti. Nadgradil ga je »medij«, ki je običajno diplomatsko prakso poklica veleposlanika na zagovor opisal kot pritisk na slovensko veleposlanico, poizkus pridobiti od nje izjavo s strani novinarke ene največjih medijskih hiš v regiji Azija in Pacifik Islamic Republic of Iran Broadcasting pa nadlegovanje.
Jasno je, da je potrebno vsake eksekucije obsoditi. Vendar je imel Janša skoraj 33 let časa za obsodbo Irana. Če ne prej, bi se lahko oglasil leta 2017, ko je o tem govoril Svet OZN za človekove pravice. Ali pa leto kasneje, ko je Amnesty International pozval ZN, da izvede preiskavo. Kot predsednik majhne in v svetovnem merilu nepomembne države ter trenutno predsedujoč svetu EU pa bi moral skrbno izbirati svoje besede. Tako pa se gibljemo iz enega mednarodnega škandala v drugega. Začenši z najšibkejšim predsednikom v zgodovini ZDA. In kaže, da je zdaj na vrsti Kuba.
Beri tudi Dovolj je! Prenehajte s tem!