6. aprila 1941 so Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija napadle Kraljevino Jugoslavijo. V Ljubljani so predstavniki glavnih strank ustanovili Narodni svet, zavrnili pa so sodelovanje komunistov v njem. 10. aprila je Narodni svet razglasil prevzem oblasti v Dravski banovini. 11. aprila so Nemci in Italijani zasedli celotno ozemlje Slovenije. Italijani so vkorakali v Ljubljano, kjer jih je pozdravil predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen.
16. aprila so Nemci Prekmurje izročili Madžarski, na svojem ozemlju pa razpustili vsa slovenska društva. Dva dni kasneje je Heinrich Himmler v Mariboru podpisal smernice za izgon Slovencev. 26. aprila je Adolf Hitler obiskal Maribor, kjer se je zahvalil folksdojčerom (Volksdeutsche) za vse, kar so storili. Ukazal je ponemčenje Spodnje Štajerske.
Dogodek, ki sproži plaz
26. aprila (po drugih podatkih dan kasneje) se je zgodil takrat še nepomemben sestanek, ki pa je imel daljnosežne posledice. V Vidmarjevi vili v Ljubljani se je sestalo osem mož. Komuniste, ki so za sestanek dali pobudo, so zastopali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl. Delavsko krilo krščanskih socialistov je predstavljal Tone Fajfar, levo krilo telovadnega društva Sokol pa Josip Rus. V imenu kulturnikov so se sestanka udeležili Franc Šturm, Ferdo Kozjak in Josip Vidmar.
V preteklosti se je pripetilo ogromno dogodkov, ki se ob sami izvedbi niso zdeli pomembni, kasneje pa se je izkazalo, da so bili povod za pomembne zgodovinske procese. 10. maja 1773 je skupina protestnikov iz ohlapno organizirane skupine Sons of Liberty v Bostonu, Massachusetts, v znak protesta proti obdavčitvi iz treh ladij zmetala v morje več kot 40 ton čaja. Protestniki so se zavedali, da njihovo početje ni legalno, zato se jih je dobršen del maskiral v Indijance Mohawk. Niti predstavljati pa si niso mogli, da bo njihovo dejanje vzrok takšnih povračilnih ukrepov britanske krone, ki bodo že čez dve leti pripeljali do ameriške revolucije in ustanovitve Združenih držav Amerike. Stranski efekt pa je bil, da se je pitje čaja smatralo nepatriotsko, kar je rezultiralo k popularnosti kave.
Tudi napadalci na Bastiljo 14. julija 1789 niso imeli pojma, da bodo sprožili revolucijo. Prav tako se Gavrilo Princip in kompanjoni iz Mlade Bosne zagotovo v trenutku atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 niso zavedali, kaj bo njihovo dejanje pomenilo. Vendar to ne spremeni pomena njihovih dejanj in posledic za zgodovino, ki so jih ta dejanja imela.
Enako lahko trdimo za nastanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Morda celo drži, da je bi ta sestanek eden od sestankov, ki so jih takrat imele različne skupine, kot je z očitnim namenom relativizacije na »mediju« povedal Jože Možina. Vendar se od podobnih sestankov, če so ti v resnici bili, razlikuje po tem, da je bil začetek verjetno najbolj veličastnega procesa v slovenski zgodovini. Ustanovni sestanek OF je dejansko dobil pomen zaradi kasnejšega razvoja dogodkov.
Dejstva
Nesporno dejstvo je, da so se meščanske stranke odločile za kolaboracijo. 3. maja je bila Ljubljanska pokrajina priključena Kraljevini Italiji, predstavniki meščanskih strank pa so še isti dan obiskali visokega komisarja Emilia Graziolija, vdanostno izjavo so poslali tudi Benitu Mussoliniju. Dva dni kasneje je komisarja obiskalo tudi 105 slovenskih županov, ki so se zahvalili za ustanovitev Ljubljanske pokrajine in izrazili željo po vdanem sodelovanju. 27. maja je Mussolini imenoval sosvet (consulto) za Ljubljansko pokrajino. 8. junija so člani sosveta obiskali Mussolinija v Rimu. Z enominutnim molkom in rimskim pozdravom so izkazali čast na grobnicah italijanskih kraljev, pri spomeniku padlim fašistom in še na nekaterih drugih krajih.
Nesporno dejstvo je tudi, da pa nekateri niso kolaborilali, ampak so se odločili za oborožen upor. Drži, da so ustanovne skupine OF že leta 1940 občasno sodelovale med seboj, predvsem v okviru društva prijateljev Sovjetske zveze. Kar naj bi bilo po pisanju radikalne tranzicijske desnice nekaj negativnega. Pri tem pa ta namensko zanemarja, da je do ustanovitve društva prišlo po medsebojnem diplomatskem priznanju Kraljevine Jugoslavije in Sovjetske zveze. Komunisti so dejansko imeli velik intelektualni problem s svojo tezo o vojni dveh imperializmov, vendar imperializma niso razumeli zgolj kot zadnje faze kapitalizma, pač pa tudi kot politiko narodnega zatiranja, ki so jo Slovenci začutili že prve dni vojne na naših tleh.
Protiimperialistična fronta
Trditev radikalne tranzicijske desnice, da so pred 80-leti ustanovili Protiimperialistično fronto, ki naj bi se v OF preimenovala za nazaj in naj ne bi organizirala upora zaradi pakta Molotov – Ribbentrop, bi bila seveda smešna, če ne bi pomenila spreminjanja zgodovine in opravičevanja kolaboracije z okupatorjem. Božo Repe piše, da se je ime osvobodilna fronta (z malo začetnico) pojavilo na letaku CK KPS (Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije) že takoj po ustanovitvenem sestanku, medtem ko se je ime protiimperialistična fronta (prav tako z malo začetnico) prvič pojavilo v geslih 22. junija, to je na dan pričetka operacije Barbarossa oz. napada na Sovjetsko zvezo. Osvobodilna fronta, pisano z veliko začetnico kot ime organizacije, se je prvič pojavila 11. julija v Kidričevem članku.
Pričevanja udeležencev ustanovnega sestanka so različna, kar potrjujejo tezo, da se v resnici niso zavedali zgodovinskega pomena svojega dejanja. Najverjetneje se je v začetku imenovala OF, komunisti pa so jo in le oni (!) za nazaj imenovali protiimperialistična fronta (z malo začetnico, kar ni ime organizacije), v skladu s svojimi pogledi. Še ena malenkost je, ki potrjuje tezo o OF – na ustanovnem sestanku so razpravljali o oboroženem uporu. Takšne razprave seveda ne bi bilo, če bi držalo to, s čimer nas posiljuje radikalna tranzicijska desnica – da naj bi komunisti sodelovali s fašisti in nacisti.
Pet točk OF in razglas CK KPS
Osvobodilna fronta je sprva delovala bolj medlo, z ustanovnega sestanka ni bilo niti skupnega razglasa. Navzoči so se strinjali s petimi točkami, ki jih je v imenu CK KPS predlagal Boris Kidrič:
- Uspehi okupatorjeve demagogije so trenutni, na obzorju je množično vsenarodno gibanje.
- Slovenski narod bodo osvobodile njegove lastne sile.
- Ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasužnjenje, bodo postali opora tujim zavojevalcem.
- Sovjetska zveza je up in nada slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja.
- Z delom je potrebno začeti takoj.
Že iz teh točk je vidno, da ni bilo govora o sodelovanju z okupatorjem, v kar nas že precej let skuša prepričati radikalna tranzicijska desnica. Konec aprila pa je KPS sama izdala razglas, ki še bolj definira oborožen odpor. V njem je zapisano, da so Slovenci doživeli najhujšo nesrečo, ki lahko doleti narod, zato se morajo (tudi koroški in primorski) povezati v »narodno fronto proti imperialističnim okupatorjem in zatiralcem«. V razglasu so zapisana naslednja gesla:
- proti razkosanju in zasužnjenju Slovenije;
- za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda;
- za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov;
- za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov;
- proti imperialistični vojni;
- za pravico slehernega naroda do samoodločbe.
Bodimo pozorni na zadnjo točko – za pravico slehernega naroda do samoodločbe!
Volkmerjev prehod
29. aprila, le tri dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru, je skupina mladeničev med pol peto in peto uro zjutraj izvedla prvo uporniško akcijo proti okupatorju v Sloveniji. Jedro skupine so bili skojevci (SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije) Avgust Greif, Bojan Ilich in Ljubo Tarkuš. K akciji so pritegnili znance in prijatelje, ki so jim zaupali. V Volkmerjevem prehodu (po okupaciji je bil preimenovan v Brunn Gasse) so zažgali dve vozili nacistične civilne uprave in drzno napovedali boj.
Popoldne je bila v središču mesta racija, v kateri so Nemci ob pomoči okupatorju naklonjenih Mariborčanov aretirali okoli 100 mladeničev, tudi Ilicha. Šestdeset so jih odpeljali v meljsko vojašnico, kasneje pa še okrog 20 uglednih in premožnih slovenskih meščanov. Kljub pretepanju niso izvedeli ničesar.
Obeležitev obletnice
V današnjih medijih bomo zaman iskali kakršenkoli zapis o najpomembnejšemu dogodku v slovenski zgodovini, četudi se je zgodil pred natančno osemdesetimi leti. Dnevniki imajo na prvih straneh voščilo ob jutrišnjem prazniku s pripisom, da jutri ne izidejo. Ampak takšno voščilo imajo ob prav vsakem prazniku. Delova Sobotna priloga izpred dva dni se je spomnila kongresa Svete alianse, ki je pred 200 leti potekal v Ljubljani, na ustanovitev OF pa so novinarji kot kaže pozabili. To sicer ni nekaj novega, že precej let slovenski mediji molčijo ob Dnevu upora proti okupatorju. Prava ironija je, da vsako leto brez izjeme največji PR dnevu OF naredijo »mediji« radikalne tranzicijske desnice, ki skušajo zrelativizirati dogodek in na ta način spreminjati zgodovino.
Prava katastrofa je, da imen Boris Kidrič, Aleš Bebler, Boris Ziherl, Franc Šturm, Ferdo Kozjak, Josip Vidmar, Josip Rus in Tone Fajfar v teh dnevih ni omenil noben tiskani medij. V neki resni državi bi takšno okroglo obletnico tako pomembnega dogodka v svoji zgodovini obeležili ne samo s tako rekoč nujno proslavo, temveč tudi s simpoziji, okroglimi mizami, razstavami, marsikje s paradami… Ne pa pri nas.
Čast nam paradoksalno rešuje nemško veleposlaništvo, ki domuje v nekdanji Vidmarjevi vili. Tam sta danes predsednik republike Borut Pahor in veleposlanica Nemčije Natalie Kauther odkrila spominsko ploščo ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte in slovenskega upora proti fašizmu. No, udeležba predsednika republike na slovesnosti zagotavlja, da se bo o njej pisalo.
Jutri bo državna proslava na Mali gori. Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ni bila vključena v pripravo proslave. Strinjati se je moč z oceno, da je lokacija državne proslave verjetno podpora predlogu novega praznika, 13. maja, ki naj bi bil posvečen dogodkom na Mali gori. S tem pa gre za poskus izpodrivanja vloge OF v boju proti okupatorjem ter negiranjem pomena NOB.
Mala gora
Okoli Dneva OF in okoli 22. julija, ko so slovenske partizanske enote leta 1941 pričele z oboroženo vstajo, se v »medijih« in po spletu pojavljajo zapisi, ki skušajo organizacijo TIGR prikazati kot tisto, ki bi naj prva pričela oborožen boj z okupatorjem. Kar ne drži. Res je, da je TIGR prvi v Evropi pričel z uporom proti fašizmu, ni pa pričel oboroženega boja z okupatorjem. In spopad na Mali gori ni bilo dejanje upora.
Maja 1941 so se v Češarkovi koči na Mali gori nahajali Tigrovci Anton Majnik, Danilo Zelen in Ferdo Kravanja. 13. maja pred 80-imi leti so jih napadli italijanski karabinjerji in slovenski orožniki. Na žalost reinterpretotov zgodovine ni šlo za oboroženo akcijo Tigrovcev, temveč za napad orožnikov in karabinjerjev, ki so trojko Tigrovcev zalotili pri spanju, saj niso postavili straže. Zelen spopada ni preživel, preostala dva sta bila ujeta in sta, eden prej, drug kasneje, pobegnila in odšla v partizane.
Pomembnost dogodka
Danes je pravzaprav nepomembno, kaj so ustanovitelji OF takrat mislili in ali so se zavedali posledic svojih dejanj. Nepomembno je, ali so se že v samem začetku poimenovali OF ali pa so se tako poimenovali za nazaj. Pomembno je, kaj so njihova dejanja sprožila in kakšne posledice danes zaradi tega nosimo. Posledice pa so jasne. Brez OF bi ne bilo teka do Trsta in priključitve Primorske, meja bi potekala po Triglavu. Brez OF in KPS, ki je prva postavila temelje samostojnosti, bi ta bila težko dosegljiva, če sploh.
Prav je, da se tega dogodka spominjamo in ga nikdar ne pozabimo. Živela Osvobodilna fronta slovenskega naroda!
Beri tudi Priključitev Primorske