Pol ducata let živim dlje v Sloveniji kot sem živel v Jugoslaviji. Seveda so spomini izpred štirih desetletij in več selektivni in mestoma popačeni, pa vendar nimam v spominu, da bi ob trideseti obletnici konca druge svetovne vojne oblast zganjala takšno presijo in nas tako nadlegovala, kot to prične trenutna oblast ob trideseti obletnici osamosvojitve. Nekateri tega ne prenesemo več. Dovolj je! Prenehajte s tem!
Normalno in pričakovano je, da se ob okrogli obletnici nastanka države tega spomnimo in primerno obeležimo. Kar pa je iz tega naredila radikalna tranzicijska desnica, pa presega vse meje razumnega.
Kdaj je Slovenija postala samostojna?
Čeprav se je utrdilo prepričanje, da je Slovenija postala samostojna in neodvisna z dnem razglasitve in takrat tudi imamo državni praznik, to ne drži. 7. julija 1991 je bila namreč na Brionih sestanek med evropsko, jugoslovansko, hrvaško in slovensko delegacijo. Iz Slovenije so se sestanka udeležili predsednik predsedstva Milan Kučan, premier Lojze Peterle, zunanji minister Dimitrij Rupel, član jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek in predsednik slovenske skupščine France Bučar. Rezultat sestanka je bila Brionska deklaracija, ki je zagotovila prekinitev ognja in za tri mesece suspenzirala osamosvojitev. Nadzor nad mejnimi prehodi je prevzela slovenska milica, ki je delovala v skladu z zveznimi predpisi, carine pa so ostale zvezni prihodek in so se vplačevale na skupni račun.
Brionska deklaracija je eden najpomembnejših dokumentov v procesu osamosvajanja. Vendar si upam staviti, da bo znotraj množice »spominskih« dogodkov sicer omenjena, a kljub temu bolj ali manj spregledana. Pri njenem sprejetju pač niso sodelovali pravi ljudje, sploh pa jo je vodil danes za radikalno tranzicijsko desnico nasprotnik osamosvojitve par excellence.
Niso pa spregledani še tako nepomembni sestanki, če so na njih sodelovali pravi ljudje. Roman Kukovič je v razmišljanju z naslovom Who the fuck is Mjuša Sever? zapisal, da se je boj za osamosvojitev začel mnogo prej, kot s prenosi iz Cankarjevega doma s Kacinom in Janšo pred kamerami. Vendar tega ni moč zaznati ob poplavi »spominov«, ki smo jih deležni vsak dan, pogosto večkrat na dan.
Radikalni tranzicijski desnici ne zadošča več vsakodnevno nabijanje ene verzije dogodkov v svojih »medijih« in na družabnih medijih. Ne zadovolji se zgolj z organiziranjem lastnih slovesnosti, ki se jih praviloma udeležujejo le njihovi pripadniki. Ni jim dovolj spletna stran na uradnih vladni domeni. Ne, z alternativno verzijo zgodovine hočejo priti v prav vsak dom.
Stali smo in obstali
Prejšnji teden so nas tako osrečili s knjižico Stali smo in obstali. Šestindvajset stranska knjižica ima pod fotografijami tako drobno pisavo, da poleg očal potrebujem še povečevalno steklo, če želim prebrati napisano. Izdana je bila v 800.000 izvodih, kar pomeni, da jo je prejelo večino gospodinjstev v državi. Zadeva najbrž ni bila poceni. Avtorica je vidna članica SDS Andreja Valič Zver.
Spremne besede
Knjižica je zanimivo branje. Že izbor avtorjev spremnih besed je pomenljiv. Človek, ki bi pomislil, da bi prvo besedo imel v takšni knjižici predsednik republike, današnji ali takratni, bi seveda konkretno usekal mimo. Prvo besedo ima – kdo pa drug – Janez Janša. Vendar ne kot predsednik aktualne vlade. Ne! Prvo besedo v knjižici ima, kako nespodobno, minister za obrambo leta 1991.
Na drugem mestu je, ni mi sicer znano zakaj, Alojz Kovšca kot poveljnik enote TO (katere?) leta 1991. Šele tretji spregovori Peterle kot tedanji predsednik vlade, za njima pa Igor Bavčar in Rupel. Besed predsednika republike v knjižici ni. Nobenega.
Antikomunizem
Knjižico prežema antikomunizem in sovraštvo do leve politične miselnosti, vendar je oboje subtilno skrito med vrsticami. Začne se takoj po spremnih besedah z zapisom, da je Josip Broz – Tito z nasiljem utrdil diktaturo in nadaljuje, da je osemdeseta leta zaznamovala represija jugoslovanskih oblasti, pa tudi omejevanje gibanja, npr. prestopa meje. Edine omejitve gibanja, ki se jih spomnim, so sicer tiste izpred nekaj tednov.
V sestavku o krepitvi civilne družbe v Sloveniji je navedena le 57. številka Nove revije. Druge oblike civilne družbe so omenjene le kot nova družbena gibanja.
Zbor združenega dela
Skupščina Socialistične republike Slovenije je imela tri domove – družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. A knjižica obrne zgodovino tudi v tem primeru. Pravi, da so bile volitve zapletene in slabo nadzorovane, saj je vsa volilna telesa še vedno imenovala enopartijska oblast. To seveda drži, ampak vse stranke so imele opazovalce na voliščih in člane v volilnih komisijah. Knjižica pa se tu ne ustavi, saj problematizira zbor združenega dela. Tam naj ne bi bila upoštevana splošna volilna pravica, saj so delegate vanj lahko volili le zaposleni v podjetjih in ustanovah. No, v čem se to razlikuje od volitev v današnji državni svet? Pravico voliti v državni svet ima precej manj ljudi, kot jih je imelo leta 1990 pravico voliti v zbor združenega dela.
Veleizdaja
Seveda knjižica ne more mimo mantre o »veleizdaji« oz. »razorožitvi« TO. Igor Mekina je na portalu Insajder.com argumentirano ovrgel to mantro. 60 odstotkov orožja TO se je že tako ali tako nahajalo v objektih JLA. Mekina trdi, da zgodovinski viri kažejo, da je za TO tudi potem še vedno ostalo dovolj orožja za okoli 20.000 vojakov, kar je desetkrat več od števila rekrutov, ki jih je JLA poslala proti zunanjim mejam tedanje SFRJ.
Nadalje knjižica na več mestih omenja, da so osamosvojitvi nasprotovali številni strankarski prvaki in mnenjski voditelji levice. Aprila naj bi strahopetno odstopila podpredsednik vlade Jože Mencinger in minister za finance Marko Kranjec. To seveda ne drži. Odstopila sta zaradi spora o načinu privatizacije. Peterle je namreč marca, v času odsotnosti Mencingerja, v skupščino pripeljal Jeffreya Sachsa.
Šentilj
Naštevanje vseh laži, polresnic in netočnostih, predvsem pa izpuščenih dejstev, bi bilo celo za Kritično predolgo. Naj omenim le še tisto, ki je upravičeno vznemirila Jožefa Graha, tedanjega komandirja Postaje mejne milice Šentilj, ki je vodil miličniški del obrambe mejnega prehoda. V knjižici namreč piše: »TO je zavzela mejni prehod Šentilj«. Glede na to, da je mejni prehod Šentilj ostal ves čas v slovenskih rokah, ni imela TO kaj zavzemati. Je pa ga seveda uspešno, skupaj z milico, ubranila in z uporabo zaplenjenih tankov k predaji prisilila JLA.
Napuh
Če smo kot otroci prvo šolsko leto 29. novembra ponosno postali pionirji, so nam kasneje ene in iste partizanske proslave pričele presedati. Danes nam, vsaj nekaterim, bistveno bolj preseda nenehno in neustavljivo vcepljanje v glavo sicer pomembnega in zgodovinskega časa izpred treh desetletij in poveličevanja še tako mizernih in banalnih, pogosto tudi naključnih dogodkov. Siti smo teh laži in potvarjanj zgodovine.
Janša je celo primerjal Ormož s Termopilami, kjer je okoli 7.000 Grkov tri dni zadrževalo med 120.000 in 300.000 Perzijcev. Logično, da potem morajo slediti tudi ostali. Matej Tonin tako prevzetno trdi, da so nas osamosvojili krščanski demokrati. Boris Vezjak v tem vidi napuh. Ne smemo pa pozabiti, da je napuh (superbia) smrtni greh, ki pomeni za posameznika pogubo, če v njem vztraja in se ga ne pokesa. Kot takšnega ga je leta 590 prepoznal papež Gregor I. Poslanec SDS se na Facebooku hvali, da je kot najstnik (vročega junija oz. julija) teritorialcem nosil tople odeje. In še bi lahko nadaljevali. Ob vseh teh veličastnih dosežkih, ki jih ni moč primerjati z ničemer v človeški zgodovini, se v kot zatečejo celo grški bogovi.
Skupinski spomin
V Sloveniji je konec lanskega leta živelo 1.035.106 prebivalcev, starejših od 45 let. Ti so bili pred tridesetimi leti stari najmanj 15 let. Če k temu prištejemo še tiste, ki so bili takrat stari med 10 in 14 let, pridemo do številke 1.196.920. Seveda je med njimi kar nekaj takih, ki takrat niso živeli v Sloveniji, vendar po drugi strani nekateri zdaj živijo v tujini. Poenostavljeno lahko rečemo, da je kakšna polovica prebivalstva tiste dogodke doživela osebno in da na nek način goji spomin na njih.
Mekina pravi, da je zvezna vlada tiste dni angažirala 1990 pripadnikov JLA, okoli 400 zveznih miličnikov in okoli 270 carinikov. Vojakov je bilo v Sloveniji seveda več, vendar so bili v vojašnicah in v aktivnostih JLA neposredno niso sodelovali. Nasproti jim je stalo okoli 35.000 teritorialcev in slovenskih miličnikov. K tej številki lahko še prištejemo nekaj deset tisoč ljudi, ki so bili bodisi povezani s TO ali milico bodisi so bili naključno v bližini nekega konkretnega dogodka, ker se je npr. odvijal pred njihovo hišo.
Ker takrat še nismo poznali interneta, je večina prebivalstva dogajanje spremljala preko televizije, radia in časopisov, pa tudi govoric. Skratka, le majhen del prebivalstva je bil dejansko neposredno povezan z dogodki. Pa še ti večinoma le v enem ali največ dveh, treh. Primer – miličniki na mejnem prehodu Šentilj so sodelovali le v bojih za mejni prehod. Vojake, ki so se predali, je zajela druga enota. Vem, ker sem bil del te enote.
»Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost; kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost.«
George Orwell, 1984
Skupinski spomin je sestavljen iz posameznih spominov. Ker nihče ne more imeti celotnega spomina, je pomembno, kako je skupini predstavljen. Orwellovo misel bi morali imeti ves čas pred seboj. Sedanjost obvladuje radikalna tranzicijska desnica. Dokler je (še) na oblasti, mora, če hoče obvladovati prihodnost, prvo obvladovati preteklost. Zato je zanjo še kako pomembno, da spremeni naš skupinski spomin in ga usmeri tja, kjer bo lahko potem lagodno vladala. Podobno kot so komunisti vladali v Jugoslaviji na podlagi svoje zgodovinske zasluge, ker so organizirali in vodili upor proti okupatorju.
Kapital osamosvojitve
Za razliko od komunistov, ki so dejansko organizirali in vodili uspešen upor in postali del mednarodne koalicije, pa radikalna tranzicijska desnica v primeru slovenske osamosvojitve tega kapitala nima. V osamosvojitvi smo sodelovali skorajda vsi prebivalci Slovenije, tudi tisti, ki jih je oblast kasneje izbrisala iz registra stalnega prebivališča. Ker osamosvojitev zlorablja v boju za oblast, je iz spomina izpuščenih precej dogodkov, institucij in ljudi, nekateri pa so prikazani v negativni luči. Na čelu z »veleizdajalcem« Kučanom, katerega misel, da intimno ni bil za osamosvojitev, navajajo kot ultimativni dokaz, da je bil proti njej oz. celo, da je deloval proti njej. No, bodimo realni. Večina ljudi bi raje ostala v skupni državi, če bi to bilo možno in če bi se ta demokratično reformirala ter seveda, če ne bi bili pod nenehno propagando. Vendar to ni bilo možno.
Dovolj je!
Zato prenehajte s tem! Dovolj je bilo! Tragično namreč je, da se skorajda nihče ne spomni umrlih civilistov. Po tridesetih letih ne vemo niti natančnega števila, kaj šele, da bi poznali njihova imena. Ocene navajajo med 16 in 22 umrlih civilistov, od tega je bilo najmanj 10 tujcev. Na slovenski wikipediji je navedenih le šest slovenskih imen, imeni avstrijskih novinarjev ter turški in bolgarski vozniki. Tisti vozniki, ki so bili v kolonah na Medvedjeku in Štrihovcu, pa tudi desetletni deček. Že zaradi teh ljudi, ki jih le redkokdo omeni, je dovolj. Niso omenjeni v knjižici in ne bodo omenjeni v množici spominskih slovesnosti. Vlladni program obeležitve obletnice ima kar 60 strani, zato še enkrat – dovolj je!
Beri tudi Who the fuck is Mjuša Sever?
