No, pa smo doživeli nov protest, ki se je končal s preganjanjem po ljubljanskih ulicah. Zanimivo je, da na 73-ih petkovih protestih ni bilo izgredov. Le-to je bilo tokrat prisotno šele drugič in v obeh primerih kolesarji niso bili organizatorji. Razumljivo in pričakovano je oblast za nasilje popolnoma neutemeljeno obtožila opozicijo, ampak to je v bistvu sestavni del njene politične folklore, zaradi katere se v resnici le malokdo še vznemirja.
Odlok
Protest je bil organiziran zaradi neživljenjskega odloka, ki je praktično preko noči skorajda popolnoma onemogočil udejanjanje svojega jaza v skupnosti polovici populacije. Blizu mene živi moški, ki se približuje osemdesetemu letu. Poznamo ga vsi, a vendar o njemu ne vemo praktično ničesar. Človek živi življenje, odmaknjeno od civilizacije, a je ves čas tu. Samotar, skorajda puščavnik. Velja za nekakšnega vaškega posebneža, čeprav je to najbrž krivična oznaka. Ker se razlikuje od večine, ga seveda ne razumemo najbolje. Kljub temu redki slabo govorijo o njem. Naokoli se prevaža s Kawasakijevim 400 kubičnim UTV-jem, ki je seveda zelo počasen in celo poletje pridno zbira vejevje po gozdovih. Včasih pa se z njim zapelje do 13 km oddaljenega najbližjega bencinskega servisa, da tanka tistih 15 litrov bencina.
To je hotel storiti tudi v sredo, ampak se je moral zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT obrisati pod nosom. Človek, ki si v vseh teh letih ni bil sposoben zapomniti, da živim 250 m nižje od njega, seveda ni razumel, zakaj mu je bil odrečen bencin. Ni ga kacina, kreka, janše ali beovićeve na tem planetu, ki bi ga bil, ob tem, da nima televizije in ni naročen na noben časopis, sposoben prepričati, zakaj in čemu bi se naj cepil ali pa testiral. Pa tudi če bi ga, danes, ko je ostal brez bencina, nima več možnosti priti v dolino. Na avtobus ne sme, v gondolo tudi ne, še taksija ne bi uspel priklicati.
To je seveda drastičen primer, ampak odlok je preko noči korenito spremenil in otežil življenje skoraj polovici prebivalstva. Kar pa več ni šala.
Samotestiranje
Kaj je narobe z odlokom, sem konkretno opisal v kolumni S tem odlokom se gre predaleč. Dodal bi zgolj ugotovitve, ki jih v tistem tekstu nisem zajel. Pogoj PCT morajo tako za čas opravljanja dela izpolnjevati vsi delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, ali samostojno opravljajo dejavnost. Za te osebe se šteje, da za opravljanje dela izpolnjujejo pogoj PCT, če se samotestirajo na delovnem mestu. Za namen dokazovanja samotestiranja odgovorna oseba posreduje tej osebi evidenčni list, ki vsebuje datum samotestiranja, rezultat testa in podpis te osebe.
Odlok ne navaja, kaj šteje za opravljanje dela. Ker to ni navedeno, se šteje običajno vsakodnevno opravljanje dela. Kamor pri mnogih spada tudi tankanje službenega vozila (ali osebnega pri samozaposlenih), nošenje pošiljk na pošto oz. njihovo dvigovanje na pošti, polaganje gotovine na banki in še marsikaj drugega (tudi sodelovanje na sodnih obravnavah, npr. sodnih izvedencev). In za opravljanje dela zadošča samotestiranje, ki se dokazuje z evidenčnim listom.
Čeprav so bencinski servisi, pošte, banke in mnogi drugi dolžne kot dokazilo o PCT za tiste, ki jim je obisk takšne institucije opravljanje dela, sprejemati tudi pravilno izpolnjen evidenčni list, v praksi nismo bili temu priče. V pomanjkanju temeljitih razlag, odgovorni, neuki prava (s tem, da se navodila menjujejo s skorajda svetlobno hitrostjo), v praksi pač izvajajo ukrepe kot v najboljši veri mislijo, da jih morajo.
Testiranje zaradi testiranja
V ZD dr. Adolfa Drolca Maribor so odlok tolmačili, da je za vstop v zdravstveni dom potrebno izpolnjevati enega izmed pogojev PCT, razen v primeru, ko pacient potrebuje nujno medicinsko pomoč. Ker v ZD izvajajo cepljenja in testiranja, pomeni takšno tolmačenje klasični kavelj 22. Da lahko pristopiš k cepljenju ali testiranju, moraš biti testiran.
Seveda gre za dobesedno in ozkogledno tolmačenje odloka, ki je skregano z logiko, zdravo pametjo in namenom odloka. Zadeva je tako absurdna, da je bila izvršna oblast prisiljena spremeniti odlok. Po novem med izjeme sodijo tudi uporabniki zdravstvenih storitev, če gre za cepljenje ali testiranje.
Poseg v človekove pravice
Če odmislimo, da izvršna oblast ravna s polovico prebivalstva kot z manjvrednimi ljudmi, je tu še eno pomembno vprašanje.
»Poseg v temeljno človekovo pravico, kar omejevanje dostopa do gostiln in prireditev zagotovo je, se lahko izvede samo z zakonom. Ne problematiziramo tega, ali je tak poseg ustavno skladen ali ni. Smo v takih časih, ko se vlada lahko odloči za preverjanje PCT pogoja. Vprašanje je samo, na kakšen način to predpiše. To preprosto ne more biti odlok, ampak mora biti zakon.«
Nataša Pirc Musr
Kot je že povedal tisti nesrečni ravnatelj, odlok ni zakon. Ker pa so ga mediji obravnavali kot teoretika zarot, so spregledali to njegovo resnično pomembno misel. Nataša Pirc Musar je za N1 Slovenija povedala točno to. Takšno široko omejevanje življenja prebivalstva v demokratični družbi preprosto ne more biti avtoritativna odločitev izvršne oblasti. Vladanje z odloki izvršne oblasti je pač značilnost avtoritativnih in totalitarnih ureditev. Ne sodi pa v demokracijo.
Pirc Musarjevi se je žal pripetil spodrsljaj, ko je rekla, naj ne problematiziramo tega, ali je tak poseg ustavno skladen ali ne. Prebivalci imamo pravico problematizirati prav vsak ukrep vlade, ne zgolj tega odloka. Nismo v vojni, nimamo razglašenega izrednega stanja. Še več, niti epidemija ni razglašena. Ni razlogov za izredne ukrepe, o kateri naj ne bi problematizirali. V bistvu je še huje. Kmalu bo dve leti, od kar živimo z virusom in smo v četrtem valu. Pa kljub temu še vedno nimamo izdelanih protokolov, t.i. semaforji se ves čas spreminjajo. Plavanje skozi četrti (!) val bi že morala biti rutina.
Obvezno cepljenje za zaposlene v državni upravi
Odlok, ponovno spremenjen tako hitro, da temu skorajda ni več mogoče slediti, pa uvaja tudi obvezno cepljenje za zaposlene v organih državne uprave za tiste zaposlene, ki niso preboleli bolezni. Ustava v 87. členu sicer jasno določa, da pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom. Zakon o nalezljivih boleznih pa v 22. členu določa kopico nalezljivih bolezni, za katero je cepljenje obvezno. Med njimi bomo zaman iskali covid-19. Z miselno telovadbo bi bilo, sicer skrajno težko, moč sintagmo in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi, celo možno razumeti kot zakonsko podlago za uvedbo takšnega ukrepa. A kaj, ko ji sledi še pogoj in tako določa program iz 25. člena tega zakona.
Gre za letni program cepljenja in zaščite z zdravili. Pogoje in način izvedbe letnega programa določi minister, pristojen za zdravje, na predlog NIJZ. Letni program cepljenja za leto 2021, ki je pričel veljati šele v začetku junija, pa obveznega cepljenja proti covid-19 ne predvidena. Po programu je cepljenje proti covid-19 priporočljivo za vse prebivalce, za katere je cepivo registrirano.
Strogo tehnično gledano odlok seveda na uvaja obveznega cepljenja, saj imajo zaposleni v državni upravi izbiro – cepljenje ali menjavo zaposlitve. Kolikor temu seveda lahko rečemo izbira. Ker se odlok ne sklicuje na določbe o obveznem cepljenju iz ZNB, odpadejo tudi sankcije za osebo, ki se izmika ali onemogoča obvezno cepljenje. Kljub temu pa imamo z odlokom, tako pravnik Igor Vuksanović, sistem tako vseobsežne, močne in vsiljive posredne prisile k cepljenju proti covidu-19, da mu je že treba reči de facto obvezno cepljenje. Zaradi te prisile pa, ker nima podlage v zakonu, ne veljajo jamstva in varovalke, ki jih ZNB določa za obvezna cepljenja. Čeprav jih ustava zahteva.
Avtoritarna demokracija
Pri nas izvršna oblast praktično od prvega dne vlada z odloki. V treh primerih je ustavno sodišče odločilo, da so bili neustavni. Vendar vlada, pogostokrat na dopisnih sejah, kjer ni razprav, množično sprejema odloke. Ustavno sodišče pa seveda ni sposobno enako hitro soditi o teh odlokih. Tako počasi vedno bolj lezemo v avtoritarna demokracijo, kjer se demokracija tako kot v neliberalnih demokracijah oži zgolj na periodično izbiranje tistih, ki bodo imeli priložnost avtokracijo uveljavljati v vsakdanjem življenju. Nobene garancije ni, da se tako ne bo obnašala tudi prihodnja oblast.
Nasilje na protestu je prišlo kot naročeno. Nemudoma so bile novice o težavah prebivalcev postavljene na stranski tir. Nasilje je prišlo prav tudi za povečanje razdora med prebivalci. Divide et empera v polnem sijaju. Tudi nekateri sicer zelo pronicljivi umi so podlegli množični psihozi in stresajo, odvisno na katero stran so se vkopali, ogenj in žveplo na ljudi, ki ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj. Marko Crnkovič npr. piše o izbruhu uličarskega populizma. Čeprav nas že skoraj tri desetletja prepričujejo, da smo polarizirana nacija, kar seveda ni res, pa smo glede tega vprašanja še najbližje dejanski razdvojenosti.
Odlok in protest sta prispevala še k eni zanimivi posledici. Že ves teden le redko koga zanima, kaj se v državi razen tega dogaja, da ne omenjam tujine. Kaj je že Afganistan? Dve leti smo v konstantnem šoku in trenutno smo v enem izmed viškov. Po spremembi odloka bo tudi sredin protest izginil iz našega fokusa. Zaradi nemogoče izbire cepljenje ali služba, ki zajema ogromno prebivalcev, se bo v prihodnjih tednih fokus javne razprave prvenstveno gibal znotraj tega diskurza.
Kaj počne opozicija?
Nenavadna in nerazumljiva je zadržanost opozicije. Stranke so potrebovale kar nekaj dni, pa še to ne vse, da so se oglasile na svojih spletnih straneh. Večina ima pomisleke glede ranljivih skupin. Nobena pa ni temeljito predelala spornost odločanja izvršne oblasti z odloki, ki je z zadnjo spremembo odloka doživela nov vrh.
Opozicija pa se je hitro pridružila obsojanju »nasilnega« protesta. Koliko je bil protest v resnici nasilen in koliko je policija prispevala k eskalaciji, je seveda stvar temeljite analize. Spregledala pa je, da se ga je po podatkih policije udeležilo okoli 8.000 ljudi. Glede na prakso zadnjih dveh let lahko sklepamo, da je bila številka celo višja. Takšna številka pomeni, da se protesta niso udeležili zgolj teoretiki zarot, zanikovalci virusa in podobni. Čeprav jih je bilo verjetno kar nekaj in čeprav so bili med najglasnejšimi. Tista množica je zajemala precej večji in bistveno bolj pisan zbor prebivalcev, da bi jih lahko tako preprosto odpravili. Crnkovič se moti, da ti ljudje ne volijo.
Opozicija jih očitno ne prepozna kot svojih volivcev. Pri tem pa že dalj časa ne dojema še nečesa. Radikalna tranzicijska desnica ima omejen domet. Število njihovih volivcev je relativno statično in se giblje okoli četrtine volilnega telesa. Ne glede na to, kar počne, se to število bistveno ne zviša, pa tudi zniža se ne. Nasprotno pa je pri opoziciji. Kadar je ta nedejavna, neatraktivna in brez idej, ji podpora pade. Cilj radikalne tranzicijske desnice je torej vedno znova odvrniti volivce opozicije od udeležbe od volitev. Zadržanost opozicije ni prav vrhunska poteza dobre pol leta pred volitvami. Zoran Stevanović se najbrž ne bo prebil v parlament, zagotovo pa bo odšvrknil nekaj glasov opoziciji. Politika se ne odvija zgolj v dvoranah in televizijskih studijih. Odvija se tudi na ulici. Opozicija je ta teden padla na izpitu.
Razočarani, užaljeni, jezni
Gre za res veliko množico razočaranih, užaljenih in jeznih ljudi. Mnogi med njimi so zaradi ukrepov tudi eksistenčno ogroženi. Gre za tako veliko število, da ga resen politik ne sme in ne more ignorirati. Gregor Ficko je zapisal, da ima vsako še tako neumno kot tudi pametno mnenje domovinsko pravico, da ugleda luč sveta. Zato, ker smo se odločili za demokracijo.
V ljudeh vre. Razlog za to ni epidemija, čeprav ima pri tem velik delež. Razlog je izvršna oblast. Izvršna oblast, ki je v rokah radikalne tranzicijske desnice, skupaj s svojimi verniki, koristoljubneži in tistimi, ki imajo od nje korist, že poldrugo leto temeljito in konstantno vnaša razdor v družbo. Z zadnjim odlokom ji je uspel najverjetneje največji met. Za obvladovanje epidemije že od samega začetka ni iskala širše podpore, konsenza in pomoči. Epidemija ji je prišla kot naročena za tisti šok, ki ga potrebuje, da lahko v ozadju spreminja državo in družbo po svojih volji in željah njenih najpomembnejših pripadnikov. Ostali dobijo drobtinice, ampak teh tudi ni malo.
Predvidevamo lahko in to vidimo že tri dni, da se bo precepljenost kmalu povečala. Vendar naslednjih nekaj tednov to vsem ne bo kaj dosti pomagalo, saj le eno cepivo prinaša pogoj PCT takoj po enem odmerku.
Ljudje smo iznajdljivi. Težave z bencinom bo večina relativno hitro odpravila. Smisla seveda ni nobenega, ampak oblast to seveda ne zanima. Ko pa se bo število cepljenih precej povečalo, pa bodo necepljeni postali manjšina. In demokracija brez varovalk, ki bi ščitile manjšine pred večino, je pravzaprav diktatura večine. In takrat se bo necepljenim pisalo še slabše. Nekateri današnji zagreti anticepilci, ki se bodo zaradi prisile podzakonskega akta cepili, bodo jutri zagreti cepilci. Tako kot so to nekateri bivši ljubitelji mesa radikalni vegani. Pa nekdanji kadilci in podobni, ki se spremenijo v agresivno nasprotje nekdanjega jaza. Npr. nekdanji zagrizeni komunisti, ki so v dobi brez komunizma v sebi odkrili zagrizeni antikomunizem, kakršnega se niti razvpiti senator Joseph McCarthy ne bi sramoval.
