Slavni gorenjski bard in eden od najpopularnejših slovenskih kantavtorjev Andrej Šifrer si najbrž v sanjah ni predstavljal, kako preroški bodo postali verzi njegovega, več kot štiri desetletja starega, ponarodelega komada Vse manj je dobrih gostiln. V njem je sicer večina naroda videla predvsem pijansko liričnost besedila, ki ustreza tipičnemu slovenskemu gostilniškemu veseljačenju, čeprav je pesem v resnici opozarjala na sivino časa, v katerem je nastala, predvsem pa na globoko družbeno krizo, ki se je v začetku osemdesetih let začela plaziti v takratno državo in ki se je končala s krvavim epilogom njenega razpada in propada.
Dva pola
Ne vem, zakaj me vedno bolj spremlja občutek, da se štirideset let po Andrejevem, skorajda vizionarskem songu, nahajamo v podobnih, če ne morda še v težjih in usodnejših časih. Zakaj tako misliš, se najbrž sprašujete? Dejstvo je, da smo Slovenke in Slovenci razdeljeni, kot že dolgo ne. Kot da bi vsa nacija bila rojena v znamenju dvojčkov. Ne delimo in ne prepiramo se več samo po vprašanjih, povezanih s partizani in domobranci, teh tem je vedno več. Ena od tem, pri kateri se je ljudstvo v zadnjem času radikalno razdelilo na dva pola, je vprašanje cepljenosti in necepljenosti, vendar o tem malo kasneje.
Samo po sebi s to razdeljenostjo ne bi bilo nič narobe, če bi pri družbenih razpravah o temah, ki nas kot narod mučijo, uporabljali postulate sistema, za katerega smo se, očitno prvič in zadnjič narodno poenoteni, odločili konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja: demokracije. Sistema, za katerega opažam, da ga niti po več kot tridesetih letih njegove domovinske pravice v Sloveniji še vedno ne razumemo najbolje.
Aksiomi demokracije
Eden od ključnih aksiomov demokracije, če ne njen najpomembnejši, je prav gotovo tisti, ki pravi, da bom kot »demokrat storil vse, da bo tvoje mnenje slišano in razumljeno, če tudi se z njim ne strinjam«. Še dve definiciji, ki opisujeta demokracijo kot ključni temelj sobivanja družbe, sem si še posebej zapomnil kot simpatični. Prva je znameniti izrek Winstona Churchilla, da demokracija sicer ni nekaj, s čimer bi se lahko hvalili, ampak boljšega sistema na žalost še nimamo. Še bolj slikovit pa se mi je zdel znameniti sarajevski književnik in velik humanist Duško Trifunović, ki je demokracijo primerjal z jedilnim priborom: »Nije escajg stvoren, da kolješ njime svoje protivnike, nego da sedneš za sto i uz jelo poprićaš o razlikama, koje muče njih i tebe.« Mislim, da prevod ni potreben. No, v novem svetu, ki ga živimo in kjer Slovenija ni nobena izjema, se je pojem demokracije še najbolj približal aforizirani verziji znamenite izjave Ludvika XIV: »Demokracija, to sem jaz!«
Pravica do izražanja
Sam si nikoli nisem pustil vzeti pravice, da povem, kaj mislim, predvsem pa, da povem, v kaj verjamem. Ne v prejšnjem in ne v tem sistemu. Globoko sem prepričan, da je človekova temeljna in neodtujljiva pravica, da pove, kar misli, pa naj gre za misli v pismih bralcev, preko družbenih omrežij ali na javnih protestih. Seveda v kulturnih okvirjih. Navsezadnje je to naša ustavna pravica! V kraju, kjer sem odraščal, so nekateri nervozni aparatčiki, ki sem jim občasno v obraz direktno povedal, kar jim gre, »dobronamerno« opozarjali fotra in mamo, naj me malo umirita. Pa je naša, danes že pokojna soseda, nosilka partizanske spomenice 41′, ki so jo s partije vrgli zaradi njenega predolgega jezika, enkrat v smehu v mojo obrambo dejala, da samoraslega drevesa pač ni možno ne upogniti in ne izravnati. Glede na to, da je na svoji koži izkusila metode gestapovske policije, je že vedela, kaj je govorila.
Protesti
Včeraj zvečer me je po končani seji odbora za infrastrukturo in prostor v Državnem zboru pot zanesla na Trg Republike, kjer so potekale množične protivladne demonstracije proti vladnim ukrepom zaradi Covida-19. Najprej moram reči, da množične demonstracije, kjer se ustvarjajo posebne, zelo intenzivne energije, ki lahko tako ali drugače vplivajo na človeka, ki se tam najde s ciljem ali po naključju, niso enostavna stvar. Napetosti in čustva, ki na takšnih dogodkih sevajo predvsem med demonstranti na eni in policijo na drugi strani, lahko mirne proteste hitro sprevržejo v nasilje z ene in druge strani. Tudi včeraj je bilo tako. Zato je še posebej pomembno, da se vsi udeleženci kontrolirajo, kot je to najbolj možno. Sam sem v življenju – priznam, da po naključju – doživel kar nekaj takšnih dogodkov, ki ti za vselej ostanejo v spominu.
Naj omenim dva: miroljubne demonstracije več kot 100.000 meščank in meščanov Sarajeva marca 1992, ki so demonstrirali za nekaj najbolj plemenitega, kar je možno, za mir v njihovem mestu in državi in so srbski šovinisti iz terase hotela Holiday Inn s snajperskimi puškami začeli streljati na njih – mimogrede, tudi prebivalci srbske narodnosti so bili med demonstranti – ter masovne prvomajske delavske demonstracije v Rimu leta 2006, kjer so se udeleženci demonstracij spopadli najprej z neofašisti, ki so jih prišli provocirat, nato pa še s policijo. Energije, ki se razvijejo ob takšnih dogodkih, še posebej, če se zgodi kaj nepredvidenega, so neverjetne in jih je težko opisati. Adrenalin, ki se ti v tistih trenutkih nakopiči v telesu, čutiš še dolgo časa.
Seveda sem na včerajšnjem protestu prisluhnil govornikom, kolikor se jih je ob množičnih vzklikih in kričanju in ne najboljšemu ozvočenju sploh dalo slišat, predvsem pa razumet. Ne bom komentiral izrečenih stališč in mnenj, ki so bila s strani govornikov izrečena v povezavi s protikovidnimi ukrepi, virusom, cepljenjem, zarotami in drugimi temami, povezanimi predvsem z aktualno politiko. Zakaj ne? Zato, ker ima vsako še tako neumno kot tudi pametno mnenje – in včeraj smo slišali eno in drugo skrajnost – domovinsko pravico, da ugleda luč sveta. Zato, ker smo se odločili za demokracijo. Rdeča nit včerajšnjih demonstracij je bilo vprašanje cepljenja oziroma necepljenja.
Cepljenje
Tukaj moram povedat, da se nikoli javno, ne na družbenih omrežjih ne kje drugje, nisem opredeljeval ne za cepljenje in ne proti njemu. In se tudi v bodoče ne bom. Menim namreč, da gre za osebno človekovo pravico, da se sam odloči, kaj bo počel s seboj, predvsem pa s svojim telesom in ali se bo cepil ali ne. O cepljenju imam svoje mnenje, ki ga ne objavljam javno, ker je samo moje in ne stvar kogarkoli drugega. Ožji, meni bližji krog ljudi, s katerimi sem se o tem pogovarjal, ga pozna, eni se z njim strinjajo, drugi ne. Vsi imajo to pravico. Ene prepričajo eni argumenti, druge drugi. Urbi et orbi prvič in zadnjič povem, da sem sam cepljen in da sem odločitev o cepljenju na podlagi argumentov, ki so me prepričali in jim verjamem, sprejel sam, nihče me ni k temu silil in tukaj sem zgodbo s tem tudi zaključil.
Zato me je še posebej pritegnila zgodba učiteljice, ki je prav tako spregovorila na protestih. Ne zaradi njenega mnenja o trenutnem stanju v družbi in nasprotovanju proticovidnim ukrepom, ampak zaradi njene izpovedi o tem, kako ji tisti, ki se z njo ne strinjajo, vedno bolj odkrito grozijo, jo zastrašujejo, ji nagajajo na različne načine. Doma, v službi, z grozilnimi pismi, z grožnjami preko družbenih omrežij. Z osebnimi žalitvami, grožnjami z izgubo službe. S strani nekaterih medijev, s strani sodržavljanov, s strani delodajalcev, s strani oblasti. Haaaloooo?
Sam poznam veliko ljudi, ki so cepljeni in poznam veliko ljudi, ki niso cepljeni. Iz različni razlogov. Zaradi zdravstvenih problemov, pa tudi zaradi osebnih prepričanj. Med njimi so tudi ljudje, ki so mi še posebej dragi in jih imam neizmerno rad. Vsi imajo pravico do takšne ali drugačne odločitve in nihče jih nima pravice zaradi tega šikanirati, jim groziti ali jih kako drugače omejevati pri njihovih pravicah do življenja, ki jim jih zagotavlja slovenska ustava. Ne doma, ne v službi, nikjer v družbi. Če smo seveda odprta in svobodoljubna, predvsem pa svobodomiselna družba. Takšna družba namreč vedno najde rešitve za vse njene državljane. Tiste, ki so za in tiste ki so proti. Pa ni važno, o čem se pogovarjamo. Ker vedno se bodo našli ljudje, ki bodo za in ljudje, ki bodo proti. Ker je to temelj demokracije. Ne glede na to, kakšne so rešitve, ki jih sprejema ali jih bo sprejela oblast, katerakoli že, vedno se bo za njih s strani ljudstva izstavil račun, če ne prej, na volitvah.
Kam smo zašli?
Če tega ne razumemo, potem na postulat demokratične družbe, s katerim se tako radi kitimo, kar pozabimo. Če se ne znamo strpno in argumentirano pogovarjat, če sprejemamo samo argumente, ki so nam všeč, tiste, ki nam niso, pa ne in ob njih užaljeno, kot majhni otroci v peskovniku vihamo nos, da se ne gremo več, če iščemo »escajg« za eliminacijo nasprotnika namesto za kulturno druženje in debato ob dobri hrani, potem je z nami kot družbo nekaj hudo narobe. Če se prepiramo ali celo pretepamo na parkiriščih in v trgovinah, na bencinskih servisih, ambulantah, bolnišnicah, grozimo sodelavcem, uslužbencem, uradnikom, prodajalcem, zdravnikom ali drugemu medicinskemu osebju, policistom, redarjem, vsem, ki pač opravljajo svoje delo, če nevljudno vpijemo in cinično sikamo na sodržavljane in sodržavljanke v nedotakljivem kraljestvu Zlatoroga, in še bi lahko našteval, potem se res dajmo vprašat, kam smo kot družba zašli. Marginaliziranje posameznih skupin državljanov res ni nekaj, kar bi nam lahko bilo v čast. Zato smo kot narod ta trenutek zelo daleč od tega, da bi se lahko poenoteno objeli in skupaj zapeli še en Šifrerjev evergreen Med prijatelji.
Chamberlainovske manire, hlinjenost kulturnosti, komedijantska oholost, brezidejnost in avtokratske težnje, ki so se v teh tridesetih letih dodobra navlekle v sobane slovenskih političnih strank od levega do desnega političnega pola, so glavni vzrok za takšno stanje in posledica tega je ob opisanem stanju še ta, da se je lok Gaussove krivulje pomaknil še samo ekstremno levo in ekstremno desno. Limite sprejetega družbenega dialoga iz začetka devetdesetih let so presežene s sovraštvom, skrajnimi ideologijami in občasno že z nasiljem. Seveda bi se morali vprašati, kdo je za to odgovoren. Vračam se k legendarnemu Winstonu Churchillu in njegovim dnevniškim zapisom, za katere je leta 1948 prejel Nobelovo nagrado. Menim, da bi teh tisoč strani briljantne analize delovanja politike in političnih sistemov, tudi v demokraciji, moral prebrati vsak, ki sploh začne razmišljati o vstopu v politiko. Bojim se da slovenski politiki niti avtorja niti naslova knjige ne poznajo, kaj šele, da bi poznali njeno vsebino. Pa bi bilo za njih to zelo poučno.
Žal nimam dobrega občutka, s tem pa tudi upanja, da se bodo razmere glede trenutne družbene klime, ki so več kot zaskrbljujoče, spremenile na bolje. Upanje mi predstavljajo mlade generacije naših otrok, naših hčera in sinov, vseh mladih, ki bodo za nami nasledili ta svet. In ga upam da, spet spremenili na bolje. Kot ga je skupaj z ostalimi spremenila moja generacija, rojena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Samo ne vem, na kateri stopnici smo se mi spotaknili, da smo pristali tukaj, kjer smo sedaj.
Beri tudi Jeza v družbi povzroča polarizacijo in S tem odlokom se gre predaleč