Rodil sem se v Jugoslaviji. Edine sledi druge svetovne vojne so bili bunkerji in tri velike jame v Betnavskem gozdu, posledice medvojnega bombardiranja, ki smo jih mulci imenovali smrtne jame. Maribor je bil urejeno in čisto mesto. Stanovali smo v enosobnem stanovanju v ličnem bloku z velikim dvoriščem, na katerem so bila otroška igrala pa tudi peskovnik. Ob robu so bila stojala in na njih napete vrvi, kjer so mame obešale perilo. Telefonska govorilnica poleg trgovine je zadovoljevala potrebe po komunikaciji celotne soseske in z vlakom smo poleti potovali do Kopra ter nato z avtobusom k teti v Izolo. Bilo je lepo otroštvo in na Jugoslavijo imam temu primerne spomine.
Anarhično stanje
Otroštvo se je bližalo koncu, ko je Slobodan Milošević postal predsednik srbske zveze komunistov. Leta 1987 se je odvila presodna 8. seja centralnega komiteja srbske partije, kjer je prevladal srbski nacionalizem in po kateri vrnitev v normalno ni bila več možna. Jugoslavija je prešla v anarhično stanje. Povsod so se prebujali nacionalizmi, JLA je pričela groziti z državnimi udari. Doživeli smo proces proti četverici, mitinge, protibirokratsko in jogurtno revolucijo. Pričel se je srbsko-slovenski konflikt.
Dokler je bilo še kaj upanja, je Slovenija vztrajala v prenovi skupne države, vendar je po 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije januarja 1990, ki ga je slovenska delegacija predčasno zapustila in s tem povzročila razpad partije, postalo jasno, da to več ni mogoče.
Več Jugoslavij
Jugoslavija ni bila ena, Jugoslavij je bilo več. Bila je tista predvojna Jugoslavija s kraljevo diktaturo. V njej se je bil nenehen nacionalistični spor med Hrvati in Srbi, znotraj Slovenije pa med klerikalci in liberalci. Država je bila revna, v njej je vladal velekapital. Po okupaciji so se meščanske stranke in Cerkev zaradi zaščite svojih kapitalskih in političnih privilegijev spečale z osvajalci. Zato je bila socialna revolucija sestavni del narodnoosvobodilne borbe, brez katere bi danes meja z Italijo potekala po Triglavu. Brez obljube boljšega življenja in večje enakopravnosti ne bi bilo upora v takšnem obsegu, če bi sploh bil.
Potem je bila povojna Jugoslavija z madežem povojnih pobojev in težnjami po uveljavitvi sovjetskega gospodarskega sistema. Od sredine šestdesetih let pa imamo spet neko drugo Jugoslavijo, ko so se pričele uvajati prvine tržnega sistema in odprtost proti Zahodu. Sedemdeseta leta so bila leta blaginje, temelječe na poceni kreditih in odprtosti mej. Po iranski revoluciji leta 1979 je svet udarila druga naftna kriza, ki je za Jugoslavijo pomenila dolžniško past in posledično inflacijo ter pomanjkanje bencina in nekaterih dobrin. Potem imamo še zadnjo Jugoslavijo, tisto, ko je v Sloveniji vrelo od svobodomiselnosti, demokratizacije, novih gibanj, intelektualnih razprav, zavesti o svoboščinah in človekovih pravicah, panka …
Plebiscit
Vprašanje na plebiscitu se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Za osamosvojitev smo glasovali tisti, ki nam osamosvojitev pomenila pobeg v boljše življenje, in tisti, ki jim je bila osamosvojitev sredstvo za prevzem oblasti.
Po zmagi Demosa, še pred plebiscitom, se je pričelo postopno uvajanje kapitalizma. Sprememba gospodarskega ustroja ni bilo vprašanje na plebiscitu, vendar so vse vlade legitimnost za ustvarjanje gospodarske elite in postopen prenos družbenega premoženja v roke peščice izbrancev in izbrancev črpale prav iz njega.
Po ukinitvi družbene lastnine in privatizaciji ter denacionalizaciji se je pričel kazino. V kazinu pa igra traja le tako dolgo, dokler igralnica ne pobere vseh žetonov. In žetonov po treh desetletjih v Sloveniji skoraj ni več. Večina premoženja, ki so ga ustvarili naši predniki, je končalo v tujih rokah. Za ostanke pa se bije hijenski boj.
Erozija politične kulture
Po dokaj stabilnih vladah Janeza Drnovška se je pričela erozija politične kulture. Nekdanja socialdemokratska stranka je pod vodstvom Janeza Janše najprej krenila v desno, se nato radikalizirala in pričela spogledovati z nekaterimi elementi totalitarističnih gibanj. Prevzela je trdo neoliberalno miselnost in začela poveličevati domobranstvo. Začela je lov na čarovnice, se postavila v vlogo žrtve in začela ustvarjati teorije zarot. Z odlično organizirano strankarsko strukturo, medijskim imperijem, visokimi finančnimi prilivi in stabilno volilno podporo kakšne petine volilnih upravičencev ter ves čas trajajočo in nikdar zaključeno propagando nenehno producira nove in nove spore in razdore v družbi. V ozadju pa zaseda bolj ali manj pomembne položaje, s katerih povečuje svoje financiranje in hkrati spreminja družbo po volji vodje in njegovega kroga.
Trideset let po osamosvojitvi bi obiskovalec iz Marsa imel občutek, da se je zgodovina v Sloveniji začela leta 1988 z zaprtjem Janše, nato se tri leta z izjemo rovarjenja komunistov ni kaj dosti dogajalo, dokler ni leta 1991 JLA napadla Slovenije. V desetih dnevih se je zgodilo toliko zgodovine, kot se je večini drugih držav ni v stoletjih, tisočletjih. Vsak dan so nove proslave in nove slovesnosti. Vedno znova se odkrivajo nove spominske plošče in novi spomeniki. Še tako nepomemben sestanek iz tistega časa se danes poveličuje kot zgodovinsko dejanje.
Pretiravanje gre tako daleč, da je Janša pred dnevi celo izjavil, da so v Ormožu pred 30 leti dosegli več kot Špartanci pred skoraj 2500 leti. V mislih je imel eno najznamenitejših bitk v zgodovini, ko se je leta 480 pr. n. št. zavezništvo grških mestnih držav, okoli 7.000 mož, v soteski Termopile spopadlo z 120.000 do 300.000 Perzijci.
Različni spomini
Ker je bilo Jugoslavij več, imamo na nekdanjo državo različne spomine. Starejši, ki so doživeli povojno pomanjkanje in so se morebiti nahajali v skupinah, ki jih je nova oblast prizadela, in pa seveda poraženci v vojni, na Jugoslavijo gledajo drugače kot mlajši. Tisti, ki smo otroštvo preživljali v njenem zlatem obdobju, ne moremo deliti enakih spominov. Jugoslavija ni nikdar bila totalitarna država, njena avtoritativnost pa se je spreminjala. Kljub slabostim je bilo življenje v njej v nekaterih obdobjih prijetno. Če bi bilo možno, bi se jo splačalo ohraniti in primerno reformirati glede na moderne čase. Ker pa to ni bilo mogoče, je bila osamosvojitev najboljša možna odločitev v tistem trenutku.
Skupinski spomin je možen pri dogodkih, ki jih posamezniki niso doživeli. Radikalna desna politična opcija se tega zelo dobro zaveda, zato vsak dan lansira svojo verzijo nekega dogodka izpred treh desetletij. Pri vsakem od teh dogodkov je bilo v resnici udeleženo zgolj nekaj deset ljudi, kot recimo v Ormožu, ki imajo pogosto drugačen, resnični spomin, ampak njihova resnica nima možnosti prodreti skozi dobro organizirano propagandno mašinerijo. Z nenehnim ponavljanjem se ustvarja nova resničnost.
Tako je Jugoslavija prikazana zgolj skozi prizmo poražencev druge svetovne vojne, povojnih pobojev, pomanjkanja, časa dolžniške krize in osamosvojitvenih procesov. V pozabo pa se potiska preostali čas njenega obstoja. S tem postanejo neprimerni tudi njeni dosežki, kot je večja egalitarna družba, socialna in stanovanjska politika, nizka nezaposlenost, odlično zdravstvo in še marsikaj. V tem vrednostnem sistemu ne štejejo dostopni in poceni vrtci, ampak pomanjkanje kave.
Ko smo si izborili samostojnost, tega nismo imeli v mislih. Verjeli smo, da bomo tedanji sistem izboljšali. Evforični, kot smo bili, in neuki glede nacionalizmov in neoliberalizma, nismo videli, da so oblast prevzeli tisti, ki jim je bila osamosvojitev zgolj cilj za prevzem oblasti in lastno bogatenje.
Kolumna je bila prvo objavljena v Večeru.
Beri tudi Dovolj je! Prenehajte s tem! in Janša, Iran, levica in kult