Najbrž vsi poznate tisto foto zloženko, ki paše na prav vsako dogajanje, torej tudi na kandidaturo za državni zbor, in ki gre v tem primeru nekako takole – kako te vidijo prijatelji – kako te vidijo volivci – kako te vidi stranka – kako se vidiš sam oz. kako pa je v resnici.
Volitev sem se, kot kandidat seveda, udeležil prvič in še to na posebno povabilo. V športu bi dejali na wild card. A tudi kot nestrankarsko in nebogljeno dete. Kar pa ne pomeni, da sem ob pristanku na kandidaturo dobil zlato žlico, kaj šele šeflo. A prijatelji, kaj šele volivci, so me ves mesec dni gledali kot napol boga, češ, kako fino ti je in kako fajn ti šele bo. A gremo lepo po vrsti…
Pred leti sem eno kampanjo celo vodil. Takrat si se tudi še na medije lahko zanesel. Ne samo na RTV SLO ali POP, tudi na manjše. Še preden je zadonel štartni gong predvolilne kampanje, sem tako srečal enega urednika, ki mi je, kljub poprejšnji vsaj pet let trajajoči abstinenci do vseh mojih stališč, skočil v objem kot da sem pretendent za predsednika republike in ne za mučenje glasovalnega stroja v državnem zboru. Že med jeklenim stiskom mi je v uho zašepetal, da popustov za oglase sicer ne bo, a da bo zame že poskrbel. »Kaj pa soočenja, pa poglobljeni intervjuji, da volivci in volivke kaj zares izvejo o meni…,« sem odvrnil.
Po Kremenčkovo, z Jabadabada, mi je na izust zrecitiral, da se to sploh ne splača in da narod tako gleda samo fotke. Še video vsebine ne gredo, ne klikajo, pa tudi če jim obljubiš nagrado. Pomislil sem, da je bilo takrat, ko sem vodil tisto kampanjo čisto drugače in da je tovrstne usluge ponujal le Salamonov oglasnik. Ja, trg uravna vse, sem pomislil na stare dobre čase, ko so bili informativni mediji še informativni in ne samo kup fotografij v globokem drobovju medmrežja. Da to presežem, sem zavihal rokave in se odločil, da sovražnika premagam kar na njegovem področju. Medtem ko me je Janša povsem spregledal v svoji kampanji »Gradimo zate«, sem se bil primoran preleviti v IT strokovnjaka, da sem si zgradil in postavil svojo spletno stran. T.i. domačo stran in še štiri podstrani. Danes je vse viralno, šteje samo internet, mi je pri tem odzvanjalo v glavi. Čeprav sem imel veliko »gradiva« že zapisanega, še več pa ga je kot bozoni v švicarskem Cernu krožilo po mojih možganskih celicah, mi je ta podvig vzel vsaj teden dni. Pet minut pred začetkom kampanje sem tako imel vse – svojo internetno stran in še profile na Facebooku, Instagramu in Twitterju. Samo Tik-Tok sem izpustil. Ne obvladam, pa da se koljem, bi dejal moj prijatelj iz Beograda. In še ne razumem. Priznam.
Prepričan, da imam od predvolilnega gradiva na voljo prav vse potrebno, sem se – uštel. A tu se je treba vrniti vsaj dva koraka nazaj. Stranka, pod katere zastavo sem kandidiral, je za vseh 86 kandidatk in kandidatov pripravila dvoje izobraževanj. Ja, tak mini vikend faks sem moral končati. Kjer so se predavatelji menjali na pol ure in nam vlivali znanje in samozavest. Najbolj to. A ker je bilo tega slednjega preveč, sem vsaj jaz pol nasvetov preslišal ali pa si mislil, da to znam in vem bolje. Ali pa v množici informacij kašnega napotka niti nisem razumel.
Tako je bilo tudi s plakati. In ko je bilo že več kot teden dni kampanje mimo, moj volilni okraj pa polepljen z vsemi mojimi tekmeci do zadnje luknje v zidu, sem le povprašal na stranko, kako pa je kaj s plakati? Še istega dne sem jih dobil. Dva. Malce čukasto sem gledal, kako je mogoče, da je kandidat, ki so ga sami povabili k sodelovanju, vreden samo dva (2!!!) plakata. Pa so mi pojasnili, kako fino deluje naš zakon o volilni kampanji. Plakatiranje je namreč odvisno od občine do občine, ponekod imajo celo krajevne skupnosti svoje »pogoje« in pravila. Torej – 212 občin, plus še kakšna krajevna skupnost. Ni mi povsem jasno, kdo lahko to obvladuje, razen če tudi v Brezovem gaju nimaš volilnega štaba kot Trump. Tako sta bila tista dva plakata namenjena zgolj plakatnima mestoma za vse kandidate, ostalo pa – kdor voli, naj izvoli.
A to ne pomeni, da potem vzameš plakate pod pazduho v roke, pa čopič z lepilom in hajd iskat fino vidna mesta. Ne, najprej moraš imeti dovoljenja. Za recimo t.i. A panoje ti jih izda občina, namestiš pa jih sam. Dovoljenja seveda ne dobiš čez noč. Še manj mizarja, ki bi ti sestavil lesena ogrodja za A panoje. Če sem bil torej nekaj dni prej vrhunski IT strokovnjak, sem se moral sredi kampanje preleviti še v spretnega, predvsem pa urgentnega tišlerja. Pa ostali plakati, tisti, ki visijo po bolj ali manj vnaprej določenih plakatnih mestih? Tu je potreben dogovor bodisi s komunalnim podjetjem ali koncesionarjem. Ko sem potrkal na njihova vrata so me gledali kot da sem padel z neba. Eden mi je čisto resno razložil, da sta Janša in Tonin že konec avgusta zakupila vse, kar se je dalo. Jaz, patron vseh patronov, pa pridem sredi kampanje, ko oni nameščajo že tretjo rundo plakatov, ki jih narod trga, poriše ali kako drugače poškoduje. Zgodba s plakati se je tako končala tako, da sem v mestih, kjer sem kandidiral, in ki skupaj štejeta več kot 25.000 prebivalcev, svetil z vsega 20 plakatov. Torej manj kot en plakat na tisoč ljudi. Če je imel Artur Štern svoje dni jebo z lipicanci, sem imel jaz čisto jebo s plakati. Koliko to košta živcev, cvenkov, sploh pa časa, raje ne bi…
Potem smo imeli tudi nekaj takega kot soočenje. Obljubljene iztočnice, čeprav sem jo plačal kot drugi, edini nisem dobil. Pač nisem imel status prvoborca, t.j dosedanjega poslanca. Mogoče je bila to celo kazen, ker sem zahteval repliko na tudi kronane izjave o tem, kako bomo pocenili ogrevanje v našem mestu, pa kako naj vozijo avtobusi in bil ušutkan takoj, ko sem Janševi vladi očital slab zakon o dolgotrajni oskrbi. Češ, da moramo gledati naprej. Ko smo prišli do naprej, so drugi ponavljali štirideset let stare in prežvečene zgodbe, meni pa je bilo rečeno, da sem že prej tako vse povedal. Pa sem res? Skratka, bil je en tak preplačan trening za prihajajoče lokalne volitve. Saj veste – nova delovna mesta, druga Silicijeva dolina, toliko krožišč in cest, da se osempasovnice v Los Angelesu lahko skrijejo, pa zastonj prevozi in ogrevanje. Ob tem sem potem na Facebook kritično zapisal, da bi bilo dobro, da poslanec nemara ve, kaj je to poslanski zakon, kaj integralni proračun, a kaj, ko sem tokrat bil v vlogi izpraševanca in ne vpraševalca. Razumem pa tudi, da do tako poglobljenih »razprav« ni moglo priti iz čisto preprostega, a bizarnega razloga, saj je kar nekaj sokandidatov tudi na vprašanja o lokalni problematiki preprosto odgovorilo z ne vem. Zakaj bi jih potem mučili in masirali s tistim, kar bi morali vsi poslanci imeti v malem prstu? Ja, dajmo biti raje vsi kar se da lepi in vsaj na videz pametni in učeni. Ostalo bomo že…
O okroglih mizah, ki sem jih med kampanjo organiziral, ne bom pisal, ker sploh niso zanimive. Niti pod razno. Koga pa danes zanima če nam evroposlanec razlaga kako priti do sredstev v strukturnih skladih, ki jih krvavo potrebujemo, če nekdo drug ta čas med igranjem harmonike kuha in deli golaž? Tudi s postajanjem na stojnicah se nisem ravno izkazal. Priznam, delil sem fajercajge in kulije z logotipom stranke, pa eno zloženko, ki sem jo ravno tako naročil šele prvi teden kampanje. Seveda sem se zato moral preleviti v grafičnega oblikovalca in v Nemčijo, tam je bila edina tiskarna, ki je imela rok manj kot teden dni, poslati predlogo v PDF in ne vem kakšnih še vse čudnih formatih. A sem letake preko DHL dobil reci in piši v treh dneh in za borih 30 €. Nemška učinkovitost, ki je težko primerjam s čakanjem na dovoljenje za plakat oz. en sam bogi štempel na naši občini…
Tisti štanti pa – bog se usmili nas in onih. Razen oseb, ki jih osebno poznam, so prihajali zgolj neznanci z vrečkami, v katerih so nesramežljivo nosili vse, kar jim je že poklonila konkurenca. Od flaš vina, ki je imel na etiketi logotip stranke in še fotko kandidata, vrečic s piškoti, bomboni, pa potico, do mila in ne vem še česa vse. Tudi tako freh so bili, da si okoli ust niso obrisali sledi golaža, eden pa je medtem ko me je spraševal koliko bom kot poslanec zaslužil, v rokah držal kar načeto piksno s pivom, na kateri je bil seveda kričeč logo stranke. Ko sem mu pojasnil, da so plače različne in da pojma nimam koliko plače bi imel, če bi bil resnično izvoljen, niti rignil ni, preprosto se je vrnil k pivovarnarjem dve stojnici stran od moje beraško skromne mizice. Tako da sem nazadnje s samo tistimi kuliji izpadel zares bedno. In ceneno. V trenutku, ko sem se vprašal, če je naša politična scena odraz tega, kar se dogaja na štantu, sem mizico, ki je nadomeščala drugače grandiozne stojnice drugih kandidatov, ročno zložil in s kraja zločina pobegnil po točno eni uri in enajst minut. Kar posledično pomeni, da sem ljudi pustil na cedilu za nekaj kulijev in vžigalnikov, sam pa sem si »zapravil« kakšnih enajst glasov. Kaj pa je to proti večnosti in miru v svetu?
Nadaljeval bi lahko, kako je s temi kandidaturami na Facebooku. Po pravici? Če bi veljalo tisto, kar ljudje pišejo tam, bi kar sam premagal Goloba in njegovo Gibanje Svoboda. Vse jasno? Seveda so izjeme, vedno so in se jim na tem mestu tudi zahvaljujem. Kot tudi mojemu osebnemu predvolilnemu štabu, ki je štel tri osebe. Jasno, družinske člane. Če bi bil Pahor, bi jim takoj dal Jabolko navdiha. Tudi za moralno pomoč, ne le za vse tiste drobne malenkosti, ki jih ne poznaš, potem pa so videti kot Sizifova skala pred teboj in hribom, ki pomeni konec kampanje.
Če se vrnem k iztočnici s percepcijo o tem, kakšen je insajderski pogled na dogajanje znotraj kampanje, bi dejal le, da na koncu vsak kandidat ostane sam. Res, še najbolj osamljen je takrat, ko se mora odločiti, če bo sploh kandidiral. Enim je dovolj že to, da si rečejo: »Zato, ker imam rad Slovenijo!« Ampak, ne poznam ravno veliko ljudi, ki Slovenije ne marajo. Ne vem, koliko je takšnih, ki kandidirajo zato, kar mnogi kandidatom očitajo, češ – samo za dobro plačo vam gre. Ja, tudi oportunisti se najdejo in čisti karieristi, pa večni strankarski obrazi in tudi povsem novi obrazi. A med kampanjo je vsak po svoje nov obraz. Le da eni uporabijo dosti več kozmetike kot drugi. Bo pa zanimivo videti, kako bo nazadnje vse skupaj izpadlo. Moj prijatelj, ki analize piše tako za domače kot tuje medije, je te volitve off the record opisal nekako takole: »Fajn, da je dobil Janez tako močno brco v rit. A težko razumem volilno telo, ki dovoli, da boksar Zavec knockautira dr. Trčka! Koliko je v tem resnične ljudskosti, koliko pa drugačnega, recimo liberalnega populizma, bomo pa tako hitro videli in tudi občutili.«
Sam pa sem se ob tem spomnil filma Game Change (Sprememba igre), kjer ameriški senator John McCain zaradi kongresnice z Aljaske, sicer mične Sarah Palin, ki so ji prav zaradi mičnosti namenili vlogo morebitne podpredsednice, v zadnjih dveh tednih izgubi prej že domala dobljeno bitko za predsedniško mesto. Samo dve njeni izjavi sta bili dovolj in če je McCaina stal mesto predsednika ZDA njen stavek, da Sarah na njen rodni Aljaski vsak dan gleda Ruskim vojakom v oči, me prekleto zanima, kdo je letošnja slovenska Sarah Palin.
P.s.: plakate sem pospravil in tudi internetno stran sem zbrisal. Niti back upa nisem naredil, če to komu kaj pove.
Beri tudi: Rusko vmešavanje v slovenske volitve, kako nastane lažna novica
