Ko ukinemo kritiko, ukinemo mišljenje

, , Komentarji so izklopljeni za Ko ukinemo kritiko, ukinemo mišljenje

Žal je v EU običajno, da nismo solidarni. Italijo, ki se je prva spopadla z nevarnostjo, smo pustili, naj težavo rešuje sama. Enako smo ravnali tako v begunski krizi kot leta 2008 v gospodarski. Ko smo ogroženi tudi ostali, ukrepamo neusklajeno in vsak zase. Virus ne pozna mej. Ukrepi bodo imeli nepredvidene in daljnosežne posledice. Nisem prepričan, da se tega zavedamo in načrtujemo ustrezno okrevanje. Res je, prvič se srečujemo s čim takim. Prav zato bi morali biti ukrepi usklajeni na ravni celotne EU. Zakaj že imamo komisarja za krizno upravljanje, za nameček Slovenca, če ga zdaj, ko je kriza resnična, sploh ni slišati? V vsem tem času se je na uradni spletni strani v zvezi z obstoječo krizo oglasil le enkrat samkrat.

Tudi te krize bo konec. Vendar bo celina opustošena kot po pravi vojni. Preštevali bomo mrtve, čeprav brez porušenih mest. Zagotovo pa bomo imeli porušeno gospodarstvo. Šolske počitnice bodo krajše. Poleg tega, da nastanitvene dejavnosti ne delujejo več, bo tudi ta dejavnik vplival na turizem. Prepoved prodaje blaga in storitev pomeni, da bo vrsta gospodarskih subjektov precej časa brez prihodkov. Prihaja do izpadov proizvodnje. Znižali se bodo dobički in plače. Nekatere dobavne in prodajne verige se bodo nepreklicno prekinile. Pričakujemo lahko val stečajev in odpuščanj. Zaprte meje pomenijo, da bodo motene dobave blaga in Slovenija ni ravno vzorna država, kar se tiče samooskrbe. Manj voženj pomeni tudi manj prodanega goriva. Manj bo pobranega DDV-ja, trošarin in dohodnine, kar pomeni tudi manj prihodkov v proračunih. Nekateri trgi se bodo sesuli. Hisense ugaša svoje proizvodne procese v Evropi. Enako lahko pričakujemo od drugih korporacij. Če k temu dodamo še padec cene nafte in naftno vojno med Rusijo, Savdsko Arabijo in ZDA ter padce vrednosti borz po svetu, zlasti v ZDA, je jasno, da smo pred globoko recesijo. Le-ta bo najbrž hujša kot leta 2008. Vendar zdaj ni pod udarom periferna Grčija. Recesija bo udarila povsod, tudi v jedru EU. Zato bo tudi način reševanja krize drugačen. Zlato fiskalno pravilo kar naenkrat ne bo več tako zlato.

Vsak dan se soočamo z novimi interventnimi ukrepi. Mednje spadajo tudi krediti in garancije za bančne kredite z znižano obrestno mero ter odlog kreditnih obveznosti. Primerne poteze, ampak ne bo dovolj. Če ni prihodkov, še tako ugodnih kreditov ni možno odplačati. Pomoč države delodajalcem s subvencioniranjem dela nadomestila plače je pohvalen ukrep, a kaj ko je vlada na samozaposlene pomislila šele po njihovem protestu. Zanje se predvideva zgolj odlog plačila socialnih prispevkov. Če ni prihodkov, tudi odloženih prispevkov ni moč plačati.

Jože P. Damijan meni, da bomo čez dve leti vsi keynesianci in ljubitelji javnih storitev. Kriza naj bi naredila ultimativni konec neoliberalizmu v mainstream ekonomiji in v ekonomskih politikah držav. John Maynard Keynes je pokazal, da lahko samo država s povečanimi javnimi investicijami in socialnimi transferji potegne gospodarstvo iz globoke recesije. To je bilo v zgodovini že večkrat dokazano in sedaj je edinstvena priložnost, da vajo ponovimo. Vendar ne delim Damijanovega optimizma. V večini Zahodnega sveta so na oblasti neoliberalci, tudi pri nas. Imamo istega predsednika vlade, kot smo ga imeli ob zadnji gospodarski krizi. Nanjo se je odzval z neoliberalnimi programi, z varčevanjem, z zloglasnim ZUJF-om. Nobenega znaka ne daje, da bo tokrat ravnal drugače.

Trenutna kriza so sanje vsakega poštenega neoliberalca. Milton Friedman se od sreče najbrž obrača v grobu. Kriza je priložnost in velika kriza je velika priložnost. Ko nastopi, je potrebno ukrepati hitro, uvesti nagle in nepovratne spremembe. Ko je prebivalstvo osredotočeno na krizo, hitrost, nenadnost in obseg gospodarskih sprememb v javnosti izzovejo psihološke reakcije, ki spodbudijo prilagajanje. Naomi Klein temu pravi doktrina šoka. Začasni ukrepi postanejo stalni. Le spomnimo se »začasnega« dviga DDV-ja. Zapadli smo v psihozo, oblikuje se psihološka množica. Čustva množice so hkrati zelo poenostavljena in zelo pretirana. Posameznik v množici vidi reči zgolj posplošeno. Množica ne pozna dvoma niti neprepričanosti. Zato so komentarji na družbenih omrežjih in v spletnih medijih vedno bolj neracionalni. Pojavljajo se različne zahteve po trdi roki, ne glede na pravne okvire (RTV je prejšnji četrtek poročala, da 61 % vprašanih meni, da so ukrepi vlade premalo strogi). Mestni svetnik npr. preko Facebooka poziva k ustavitvi kritike vlade in županov. To je nevarno razmišljanje. Ko ukinemo kritiko, ukinemo mišljenje. Če bo kriza dolgo trajala v deželi, kjer bi minister za obrambo vključil paravojaške milice v sistem, obstaja nevarnost, da le-te pričnejo uveljavljati red. Od patruljiranja ob meji do patruljiranja po ulicah je majhen korak. Domovino je potrebno zaščiti, mar ne?

Smo znotraj klasične doktrine šoka. Vlada ukrepa popolnoma v skladu z definicijo Naomi Klein. Takoj na začetku krize se je Državni svet odpovedal svoji pravici do veta. Opozicija je, razen Levice, paralizirana. Pristojnosti glede javnih financ so se prenesle s parlamenta na vlado. KPK ne prejema več podatkov o transakcijah in e-računih. Ne zadošča splošna omejitev gibanja, radi bi omejili gibanje ljudem le območju občine. Kar je pri 212 občinah skregano z zdravo pametjo. In ves čas nad nami visi grožnja o aktiviranju vojske. Tiskovnih konferenc ni več, prisotnosti novinarjev ob podajanju izjav predstavnikov medijev tudi ne. Novinarska vprašanja je potrebno poslati vnaprej. Kot da vlada še ni slišala za spletne tiskovne konference? Sedaj lahko le še čakamo, da bo z virusom okužen prvi poslanec in nemudoma bo omejeno, če ne celo ukinjeno delo Državnega zbora. Preplavljeni smo z informacijami, a v resnici živimo v informacijski blokadi. Pojma nimamo, kaj se dogaja drugod, kajti večina novic je povezana s koronavirusom. Pa za to niso krivi naši mediji. Nič drugače ni drugod v EU. Vsi prejemamo novice od istih treh tiskovnih agencij. Omejuje se demokracija, siromaši se prebivalstvo, uvaja se trdi neoliberalizem.

Zato je zelo pomembno ohraniti mirno kri, razmišljati racionalno in ne nasedati prav vsakemu zapisu na družbenih omrežjih. Da znamo biti solidarni in pomagati drugim, smo že večkrat dokazali. Tudi tokrat se oblikujejo solidarnostne mreže, ki pomagajo pomoči potrebnim. Mediji pa so danes še pomembnejši kot običajno. Zdaj, ko so naše misli večinoma usmerjene le v pandemijo, je njihova funkcija nadzora oblasti oz. nosilcev moči še toliko pomembnejša. Prav je, da nas obveščajo o pandemiji. Vendar nas morajo temeljito obveščati še o vsem ostalem, predvsem pa o drugih ukrepih oblasti. Krize bo enkrat konec.

Kolumna je bila objavljena tudi v Večeru.