3.500 protestnikov ni majhno število za slovenske razmere. »Rešimo Slovenijo«, zadnji večji protest pred menjavo vladne koalicije, je lanskega oktobra zbral precej manj ljudi. Pa je šlo za organiziran shod s strani političnih strank, napovedovan in propagiran več kot mesec dni. Avtobusi so ljudi vozili iz cele države in še škofi so sodelovali. Glavni govorci so bili liderji političnih strank, pa še pevce so imeli. Kljub temu so uspeli zbrati »le« kakšnih 1.500 ljudi. Nočem se slepiti, tudi ne podcenjevati – tudi 1.500 ljudi ni majhna številka!
Zato je potrebno priznati, da je 3.500 »kolesarjev« izvirna oblika protesta v času omejitve gibanja in izjemen dosežek v takšnih razmerah. K temu bi bilo potrebno dodati še »kolesarje« v Mariboru, Kopru in verjetno še kje. In seveda »sprehajalce« na Dan upora proti okupatorju.
Zagotovo pa je bil porušen rekord. 14. slovenska vlada je doživela (množične) proteste proti svoji obliki vladavine že po dobrem mesecu in pol. To najbrž ni uspelo še nobeni vladi, pa tudi v svetovnem merilu verjetno ne bi našli dosti primerjav (če pri tem seveda ne štejemo tiste proteste, ki se pričnejo minuto po volitvah, ker poraženci niso zadovoljni z rezultatom).
Modri ljudje bi se vprašali, kaj pri Belcebubu počnejo narobe, če se jim ljudstvo prične upirati tako hitro?