Lastnina je po zaslugi radikalne tranzicijske desnice ponovno v ospredju. Žal prepozno. O njej bi se bistveno več morali pogovarjati ves čas samostojne države in že prej.
»Pred 30 leti smo se kot narod odločili, da gremo na samostojno pot. Dovolj smo imeli zatohlega, jugoslovanskega socializma. Dovolj smo imeli družbene lastnine.«
Jožef Horvat, NSi v oddaji 24ur Zvečer
Drži, da smo se pred tridesetimi leti odločili za samostojno pot. Vprašanje na plebiscitu decembra 1990 je bilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Nikjer in nikdar pa se nismo opredeljevali, kakšen gospodarski sistem bomo imeli.
Zdrs v kapitalizem v treh korakih
1. korak – odvzem pravice delavcem do upravljanja podjetij
Kapitalizem so pričeli po kapljicah uvajati avgusta 1990, se pravi še znotraj Jugoslavije, z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih, ki je med drugim določal ukinitev delavskih svetov. Pristojnosti delavskih svetov so se prenesle na skupščine podjetij, upravne odbore in direktorje. Delavcem so odvzeli pravico do upravljanja podjetij, v katerih so delali. Jeseni leta 1990, v času Kninske Krajine, Miloševića in tik pred plebiscitom, delavci niso opazili, da so jih v bistvu razlastninili.
Kasnejša sprememba je odpravila tudi ločitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Po novem je pravica do upravljanja izvirala zgolj iz lastninske pravice. Prepričevali so nas in tudi prepričali, da na družbeni lastnini ni lastninske pravice. Kar sploh ne drži. Lastninsko pravico do družbenega podjetja so namreč imeli trenutno zaposleni v tem podjetju in so jo izvrševali preko delavskih svetov. Temu se z modernim novorekom reče kooperativa, čeprav imamo za to slovenski izraz – zadruga.
Razlika med zadrugo in družbeno lastnino je v tem, da so zadružniki lastniki zadruge, delavci v družbenem podjetju pa so imeli le pravico upravljanja podjetja. V samem poslovanju zadruge oz. družbenega podjetja se to ne vidi. Vidi se le v primeru prodaje. Zadružniki lahko zadrugo prodajo, če se tako odločijo. Zaposleni v družbenem podjetju pa so podjetje upravljali, niso pa ga mogli prodati. Družbene lastnine ni bilo moč prodati, zato jo je bilo najprej potrebno nacionalizirati.
2. korak – stanovanjski zakon
Stanovanjski zakon iz oktobra 1991 je omogočil prodajo 160.405 »družbenih« stanovanj. Kar ne drži popolnoma. Stanovanja so bila namreč v lasti podjetij.
Stanovanjska problematika do tega zakona ni bila rožnata, bila pa je urejena. Podjetja so morala del prihodkov nameniti v stanovanjske sklade. Z zakonom pa so se tega bremena znebila. Stanovanj tudi ne rabijo več vzdrževati. S stališča kapitala je to seveda ugodno, s stališča družbe pa niti slučajno.
Novim lastnikom stanovanj se je to seveda splačalo, saj so stanovanja dobili pod ugodnejšimi pogoji kot če bi jih kupili na trgu. V celotni zgodbi je bil Jazbinškov zakon pomemben, ker je spremenil naš način razmišljanja. Postali smo namreč lastniki. Nezavedajoč se posledic, pa vendar – lastniki! Lastnik stanovanja lažje sprejme zasebno last nekega podjetja.
3. korak – zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 je bil tretji in najpomembnejši nateg. Model je predvidel sistem s formulo 20 % + 20 % + 20 % + 40 %. 20 % vrednosti podjetij se je preneslo na paradržavna pokojninska in odškodninska sklada. 20 % se je preneslo na zasebno upravljalne privatizacijske sklade (PID). 20 % se je zamenjalo za lastniške certifikate notranjih lastnikov (zaposlenih in bivših zaposlenih). 40 % pa se je lahko alternativno namenilo za odkup s strani notranjih lastnikov pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom preko javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastniškimi certifikati zbranimi v PID-ih ali za odkup s strani strateških partnerjev.
Čeprav smo govorili o privatizaciji, je v resnici šlo za nacionalizacijo. Le 20 % delnic je bilo namenjeno delavcem. Ostalih 80 % je država na različne načine nacionalizirala. Nekaj je šlo denacionalizirancem, nekaj bi jih moralo iti za pokojnine (a ni zanimivo, da pokojninski sklad ne obstaja več?), nekaj pa jih je (dobesedno) razdelila nastajajočim elitam (PID-i) ali prodala. Država je nacionalizirala 80 % našega nekdanjega premoženja in ga po svojih kriterijih razdelila ali prodala.
Ker državljani večinoma niso imeli znanja o tem, kaj se je dogajalo, so to dopustili. Da bi jih država potolažila, beri preokupirala, jim je milostno razdelila 20 % nacionaliziranega premoženja, s katerim si tako ali tako niso imeli kaj početi. Le kako naj kdorkoli uveljavlja manj kot odstotek pravic? Tako so se ukvarjali s tem, kako primerno »naložiti« tistih 1000 evrov, ki so jih »dobili«. Nekdo več, drug manj. Odvisno od starosti. Pronicljivi so pravi čas prodali in nekaj malega iztržili, drugi so se obrisali pod nosom. Tretje možnosti ni bilo. Kdor je obdržal te delnice, so ga pozneje večinski lastniki »iztisnili«, tako zakonodajo pač imamo.
Kazino
Po ukinitvi družbene lastnine in nacionalizaciji večine družbenega premoženja, kar je bila v bistvu akumulacija kapitala, se je lahko pričel kazino. Fantje v kravatah, ki so preplavili pokojninski in odškodninski sklad, PID-e, ministrstva in vzajemne sklade, ki so se pričeli ustanavljati, so pričeli veliko igro. V vsakem kazinu igra traja le tako dolgo, dokler igralnica igralcem ne pobere vseh žetonov. In žetonov po skoraj treh desetletjih v Sloveniji skoraj več ni.
Neko zemljo lahko obdeluje štirideset generacij kmetov. Prenaša se iz roda v rod in prehranjuje vse rodove. Ko pa jo en v liniji proda, njegovi potomci več ne živijo od te zemlje. Postanejo dninarji. To smo mi.
Zadruge
Zadruge oz. kooperative, ki kot kaže gredo v nos radikalni tranzicijski desnici, niso tujek v kapitalizmu in ne pri nas. Za pogoj delovanja znotraj kapitalističnih odnosov ni brezpogojno nujna zgolj zasebna lastnina, kar lahko vidimo na primeru tujih zadrug oz. kooperativ. Španska Korporacija Mondragon je ena takšnih.
Mondragon
Gre za zadrugo v lasti njenih zaposlenih. Teh je bilo leta 2019 več kot 81.000. Korporacija je organizirana kot 96 ločenih, samostojno vodenih zadrug in je deseta največja korporacija v Španiji in največja v Baskiji. Deluje v 37 državah in prodaja v več kot 150. Vredna je več kot 23 milijard evrov, leta 2019 je imela več kot 137 milijonov evrov čistega dobička.
V Mondragonu obstajajo dogovorjena razmerja plač med vodstvenim delom in tovarniškim delom, ki zasluži minimalno plačo. Ta razmerja se gibljejo od 3:1 do 9:1 v različnih zadrugah oz. povprečno 5:1. To pomeni, da direktor zadruge zasluži največ petkrat toliko, kot je minimalna plača, izplačana v njihovi zadrugi. Za večino delavcev je to razmerje manjše, ker je malo delavcev lastnikov, ki zaslužijo minimalne plače. V primerjavi s podobnimi delovnimi mesti v lokalni industriji so plače menedžerjev v Mondragonu precej nižje, najnižje plače pa so v povprečju za 13 % višje od podobnih delovnih mest v lokalnih podjetjih. O razmerju plač zadruge redno odločajo delavci lastniki z demokratičnim glasovanjem.
Zanimivo v zvezi z Modragonom je, da je zadrugo ustanovil katoliški duhovnik José María Arizmendiarrieta, ki je poudarjal vrednote, kot so svoboda, demokracija, samoupravljanje in solidarnost. Večje nasprotje od delovanja naše NSi, ki prisega na »krščanske vrednote«, si je težko zamisliti.
Je lastnina res sveta?
Današnje razlage grimsov in horvatov, kako da ustava ščiti kapitalizem in da smo se za kapitalizem odločili pred tridesetimi leti, preprosto ne držijo. Prehod iz socializma v kapitalizem ni bilo splošno družbeno sprejeto dejanje. O tem ni bilo javne razprave. Ustava ga ne omenja, pozna pa tudi omejitve lastninske pravice.
Lastnina seveda ni sveta. Je pa varovana z ustavo. Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Zakonodaja pa določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Če pomislimo, kako so nekatera podjetja načrtno uničevali, potem težko rečemo, da država dovolj ščiti gospodarsko funkcijo lastnine. O socialni in ekološki funkciji pa apologeti neoliberalizma niti slišati nočejo ali pa ju preprosto ne razumejo.
»To, da ustava omogoča tudi socialno funkcijo lastnine, je bila mimogrede zahteva Jožeta Pučnika, ampak je mišljena popolnoma drugače. Mišljeno je, da je tisti, ki ima kapital, sestavni dejavnik v okolju.«
Branko Grims, SDS, v oddaji 24ur Zvečer
Ustavne določbe pa ne pomenijo, da je zasebna lastnina edina možna lastnina. Danes družbena lastnina najbrž res ni več možna. Je pa možna zadružna. Da ta funkcionira, lahko vidijo Mariborčani in Ljubljančani vsak dan, ko stopijo v E. Leclerc. Tudi ta korporacija je zadruga. Nogometna kluba Real in Barcelona, korporaciji, sta v lasti svojih članov. Da se Levica zavzema za odpravo kapitalizma in da bi lastništvo podjetij prenesli v roke države in lokalne skupnosti ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge, pomeni zgolj to, da ima drugačen pogled na funkcije lastnine kot radikalna tranzicijska desnica. Ni pa drugačen pogled tudi protiustaven.
Beri tudi Levica deluje protiustavno? in Volitve po predsedovanju EU?
