Pred tednom sem se po protestu naključno znašel na sedežu Levice. Sopotniki, s katerimi sem preživljal road trip v prestolnico in nazaj, so namreč člani te parlamentarne stranke in so tam imeli še opravek pred odhodom domov. Ni se mi dalo samevati zvečer na pusti ulici, vedno pa rad spoznavam nove ljudi. Tako sem sprejel ponujeno pijačo in od blizu spremljal druženje na sedežu parlamentarne stranke.
Prijetno me je presenetilo, da se je kljub pozni petkovi uri v pisarni nahajalo še kakšen ducat mladenk in mladeničev. Le-ti so analizirali minuli protest in kovali načrte za naprej. Znanih obrazov stranke ni bilo, pa tudi starejših ne. Mladci so me spomnili na mojo mladost.
MLIN
14. marca 1990 smo nekateri mladi entuziasti, ki smo bili del vrenja poznih 80′ let, ustanovili Mlado iniciativo pri Slovenski demokratični zvezi (MLIN). To je bilo najbrž edino obdobje v slovenski zgodovini, ko ni bilo pomembno, od kod prihajaš ali kdo so tvoji starši ali botri. Pomembno je bilo, kaj misliš in štela so le dejanja.
Mlinovci smo med prvimi zahtevali slovensko priznanje baltskih držav, opozarjali na manipuliranje z družbeno lastnino in se ukvarjali s, tako smo jih takrat imenovali, ženskimi vprašanji. Znali smo spisati predlog kakšnega zakona in organizirati tiskovne konference. Zavzemali smo se za ustanovitev pravne fakultete v Mariboru in se oglasili, ko je hotel lokalni Demosov veljak politično kadrirati v mariborski policiji. Spletli smo mednarodna poznanstva. Takratni predsednik SDZ Dimitrij Rupel je dejal, da si strankarski podmladek lahko privošči tudi kaj takega, kar si vladna stranka ne more. Bili smo aktivni in bili smo vidni v javnosti.
Konec zgodbe
No, zgodba ni prav dolgo trajala. MLIN je bila prva politična organizacija v samostojni Sloveniji, ki je razpadla. Že na prvem kongresu, 19. maja 1991, je prišlo do razkola. Edini kongres, ki sem ga v življenju vodil, je bil konfuzna zmešnjava idej, načrtov in interesov. Zapletlo se je pri proceduralnih vprašanjih okoli tega, kdo ima pravico glasovati na kongresu. Čeprav je na prvi pogled šlo za trivialno zadevo, je imela še kako pomembne posledice. Od tega je bilo namreč odvisno, katera politična smer bo prevladala. Po mučnih urah so ljubljanski lokalni odbori zapustili kongres, nekateri pa smo odstopili od kandidatur. Malce kasneje smo kongres zapustili še Mariborčani in nekaj drugih posameznikov.
Preostalo je dovolj delegatov, da so lahko zaključili kongres, si izvolili svoje vodstvo in sprejeli programske dokumente, v katerih so se opredelili kot narodno demokratična organizacija sredinskega političnega profila. Leva in liberalna misel sta bili iz MLIN-a tik pred osamosvojitveno vojno izgnani. Razkol podmladka je, čeprav tega takrat še nismo vedeli niti razumeli, nakazoval vse prihodnje slovenske probleme. Po poti MLIN-a sta nato šli tako SDZ kot Demos.
Za dosego skupnega cilja, to je demokratizirati Slovenijo, so se združile leve, liberalne in konservativne sile. Osamosvojitev je bila za liberalce in levičarje sredstvo za demokratizacijo, za konservativce pa cilj, s katerim bi prevzeli oblast. Liberalci, konservativci in prenovljeni komunisti so se kasneje spečali z neoliberalizmom, levičarji in večina civilne družbe pa so se v novih razmerah izgubili. Tako smo se dobrih pet desetletij po II. svetovni vojni ponovno znašli v predvojnem nezdravem slovenskem vzdušju, ko sta se med seboj za prevlado in na račun prebivalcev bila dva pola, oba predstavnika tedanjega kapitalizma.
Pomladek
Ta izlet v zgodovino je bil potreben, da prikažem aktivnost mladih v politični sferi tistega časa. MLIN je v Mariboru imel 23 članov. Morda se zdi malo. Ampak vprašajmo se, koliko strank sploh premore pomladke? Vemo za Slovensko demokratsko mladino (SDM), pomladek SDS in Mladi forum pri SD. Obstaja tudi Mlada Slovenija (NSi).
Mladi forum je znan predvsem po raznih »gverilskih« akcijah, kot je bila zadnja s postavitvijo 4.265 slovenskih zastavic v tivolskem parku. Te predstavljajo ljudi, ki so v zadnjem letu umrli zaradi covida-19. O ostalih podmladkih bi težko rekel, da se jih po čemu spomnim. SDM je tudi sicer zgolj nadzorovana valilnica kadrov. Predsednik pomladka je asistent evropskega poslanca, predsednik sveta podmladka pa državni sekretar. Če drži zapis na slovenski wikipediji, da SDM združuje člane do 30 let, potem je Žan Mahnič že tako prestar za članstvo. Prva in glavna novica na spletni strani Mlade Slovenije pa je vabilo k hribolazovskem podvigu 30 vrhov za 30 let Slovenije.
Druženje
Alessandro Orsini v delu Žrtvovanje opisuje svoje raziskovanje italijanskih fašističnih milic. Zanimivo je Orsinijevo zaznavanje, zakaj so le-te v nekaterih delih Italije popularne.
Poleg ideologije, ki druži te ljudi, so pomembne še tri zadeve. Ena je dobrodelnost. Člani milic se ves čas dobrodelno udejstvujejo. Zbirajo hrano in oblačila in jih delijo revnim. Druga je šport. Člani fašističnih milic na svojevrsten način poveličujejo nasilje, zato so jim blizu nasilni športi. Skupaj se udeležujejo tekem borilnih športov, imajo svoje tekmovalce in celo svoje ekipe. Tretja, najpomembnejša, je druženje.
Lokalne pisarne fašističnih strank in milic v Italiji so hkrati tudi centri druženja. Člani, simpatizerji, pa tudi zgolj prijatelji teh, se pred odhodom v nočno življenje še ustavijo v takšni pisarni. Tam spijejo pivo ali dve, malce pokramljajo in gredo naprej. V nekih normalnih urah se lahko kadarkoli oglasijo v lokalni pisarni, vedno bo nekdo tam. In ta jih ne bo gnjavil s politiko, le družil se bo z njimi.
Interesi
Ljudje se združujemo zaradi različnih interesov. Če odmislimo sebične želje, je združevanje v političnih skupinah namenjeno ustvarjanju boljše prihodnosti. Karkoli že boljša prihodnost za udeležence je. Če zanemarimo partikularne interese, žene ljudi želja po nečem boljšem od lastne sebičnosti.
Zgolj dvourno sestankovanje enkrat tedensko te želje ne more potešiti. Sestanki, na katerih se prenašajo zahteve centrale in zgolj delegirajo naloge, ne pripomorejo h krepitvi strank in njihovih ideologij. V MLIN-u nismo bili zgolj strankarski vojščaki. Prekleto dobro smo se tudi zabavali.
Zabava
Spomnim se ene zabave, 8. aprila 1991. Pred prvimi demokratičnimi volitvami v Sloveniji me je kontaktiral tip iz pomladka Slovenske socialdemokratske zveze (današnja SDS) in me prepričal, da sem prek meje prešvercal nemajhno količino Pučnikovih plakatov. Na to idejo sem pristal pod pogojem, da bo organiziral kul party. In ga je. Na volilno nedeljo v Pučnikovem volilnem štabu. Tisto noč je Jože Pučnik zagotovo izgubil nekaj glasov za drugi krog, Mariborčani smo v skladu z našim slovesom namreč razturali v prestolnici. Sam pa sem se kar precej zameril Francetu Bučarju, ki je pozabil očala na sedežu SDZ. A ključi pisarne so bili pri meni, v dobi brez mobitelov pa sem kar nekaj časa okreval po zabavi.
Pomen druženj
Šalo na stran. Pomena druženj se v naši politični srenji kot kaže edina resnično zaveda le SDS. Kdor spremlja družbena omrežja izven memov, teorij zarot in bentenja nad katerokoli že oblastjo, je najbrž zaznal, da ta stranka organizira precej druženj. Njeni poletni tabori so že legendarni. V stranki se kot kaže prekleto dobro zavedajo, da so predvsem druženja tista, ki lepijo ljudi iz različnih družbenih in socialnih okolij skupaj. Vedo, da za ljudi ni dovolj, da svoje idole vidijo zgolj po televiziji, ampak jih morajo srečati tudi v živo. Se jim potožiti in zaupati svoje probleme. Se izpovedati, doživeti katarzo.
Prepričan sem, da večina ljudi programa SDS pravzaprav ne pozna ali pa ga ne razume. Če bi ga, jih precej ne bi volilo te stranke. Dosti pa jih ima selfie z Janezom Janšo, ki jim je na pikniku prisluhnil. Edini politiki, ki jih poslušajo in se strinjajo z njimi, so tisti, ki jih srečajo na piknikih. Oni ne zrecitirajo vnaprej napisanega govora in oddrvijo, oni so tam z njimi. Deluje v ZDA, Italiji in tudi pri nas.
Generacijski problem
MLIN ni nastal kot pobuda z vrha stranke, začeli in izvedli smo ga sami. Kakšen ducat mladcev. Ker smo bili mladi, agresivni in prodorni. Spominjam se borb z Rajkom Pirnatom, da mi je uspelo MLIN institualizirati znotraj SDZ. Čeprav smo imeli cilj isti, se pravi demokratizacijo, je bil odpor starejših kar velik. Ampak so nas sprejeli.
Da smo uspeli projekt napraviti vzdržen, smo se morali mladi iz različnih okolij z zgolj enim skupnim ciljem nekako povezati. To smo dosegli edino z druženjem izven politične sfere. In res, tisti čas smo bili hudičevo dobri prijatelji. Še danes, čeprav nas je življenje ločilo, imam s prenekaterimi prav prisrčen odnos. Zgolj kot primer – čeprav me moti njegovo sedanje politično delovanje in štosi s t.i. vardami, je Andrej Šiško zame še vedno tisti Črni netopir, kot smo ga takrat poimenovali, ki je tako lepo znal na kitaro na naših zabavah zaigrati kakšno partizansko pesem. Punce iz Kopra raje niti omenjal ne bom.
Kot kaže se nekatere stranke ne zavedajo dovolj generacijskega problema. Starejši ljudje pač umirajo. Stranke, ki stavijo na njih, npr. DeSUS, vsako leto izgubijo nekaj volivcev, novih pa ne pridobijo v enakem številu. SDS se tega najbrž zaveda, zato nagovarja prav vse starostne skupine. Levica je pretežno stranka mladih, zato problema še ne zaznava in temu primeren je njen odziv.
Beri tudi Protest, Trg republike in vloga policije, Predlog ekstremne resolucije na prihajajočem kongresu SDS in Lahko občina omejuje uporabo imena Maribor v imenih podjetij?
