Za obrambo ustavnih temeljev slovenske države je predlog resolucije, o kateri bodo razpravljali na prihajajočem kongresu SDS. Spis je zanimivo branje, vendar se ni moč strinjati, kot so zapisali nekateri, da z njim Janez Janša grozi z državljansko vojno.
Dokument pričakovano hvali lastno stranko in opozarja člane stranke z ekstremno popačeno analizo trenutnega političnega dogajanja doma in deloma tudi v svetu. Prepoln je besedišča radikalne tranzicijske desnice in kot tak dejansko lahko nagovarja le skrajni desni pol političnega spektra, ki verjame v politične teorije zarote.
Misli v dokumentu v resnici niso nove. Politiki radikalne tranzicijske desnice jih izrekajo in pišejo že dolgo in praviloma vsak dan. Novo je zgolj to, da so vržene skupaj v en dokument, na štirih straneh.
Ulično nasilje
Dokument operira z množico neresnic. Tako navaja, da v Sloveniji doživljamo ulično nasilje, kar je eklatantna laž. Policija je na včerajšnji tiskovni konferenci o delu v lanskem letu navedla, da je varovala 405 javnih shodov in le na enem je bilo prisotno nasilje. Pa še pri tem nikakor ne moremo trditi, da je prišlo do množičnega nasilja. V Sloveniji ni množičnih pretepov in nimamo getov, kjer bi kraljevale ulične tolpe.
Antifa, Black Lives Matter
Naslednja laž je, da to »ulično nasilje« izvajajo ekstremisti s pomočjo levih političnih sil (tu ima dokument v mislih seveda opozicijski četvorček, še posebej pa Levico). Ti »ekstremisti« naj bi bili povezani s tujimi omrežji in gibanji, dokument navaja Antifo, Black Lives Matter in t.i. Wokeism. Tudi če bi »ekstremisti« bili povezani, kar je sicer težko, saj gre tako pri Antifi kot BLM za decentralizirani politični in socialni gibanji brez hierarhične strukture, ni pojasnjeno, kaj bi bilo narobe s tem. Antifa je protifašistično gibanje, BLM pa protestira proti policijski brutalnosti.
»Wokeism«
Poseben problem je s t.i. Wokeismom. Problem je v tem, da takšnega gibanja enostavno ni. V začetku aprila nas je »medij« radikalne tranzicijske desnice osrečil s »člankom«, da je Wokeism nova ameriška religija, ki »kaže znamenje najhujšega, najbolj totalitarnega režima v zgodovini«. »Medij« se sklicuje na Steva Hiltona, političnega komentatorja na Fox News, ki je med drugim promoviral obtožbe Donalda Trumpa o volilnih prevarah. Hilton se v razlagi spretno izogne frazi kulturni marksizem in namesto tega kot vzrok vseh nesreč obtoži frankfurtsko šolo. Ki pa je sicer sestavni del teorije zarote o kulturnem marksizmu.
Woke je termin, ki izraža zavedanje socialnih in rasnih problemov. Fraza ime dolgo zgodovino, aktualna pa je ponovno postala leta 2008, ko jo je v pesmi uporabila temnopolta soul pevka Erykah Badu. Po letu 2014 je fraza Stay Woke postal slogan BLM. Nova politična strategija ameriške republikanske stranke, ki je še vedno pod Trumpovim vplivom, woke uporablja kot slabšalno oznako za označevanje progresivne politike. Naša radikalna tranzicijska desnica pa republikance seveda posnema.
Smrt janšizmu
Dokument ponovno problematizira frazo smrt fašizmu kot grožnjo Janši. Fran opisuje janšizem kot politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša. Najbrž se nekateri strinjajo s Tinom Mamićem, ki na spletnem portalu Domovina trdi, da politično vedenje Janše ni zadosti edinstveno, da bi upravičilo izum novega izraza in da se beseda uporablja zgolj z namenom njegovega črnjenja. Vendar ne smemo zanemariti, da se v modernem času večini politik, ki jih izvajajo avtokratski voditelji pripiše ime po tem voditelju. Tako poznamo trumpizem, orbaninizem, celo macronizem.
Nič pa ne pomaga, da tožilstvo rabe slogana ni prepoznalo kot kaznivega dejanja, saj ima fraza po mnenju tožilstva metaforičen pomen in tako naznanjala nasprotovanje politikam Janše oz. njegove stranke. Na vsak način nam hočejo prikazati, da se jim streže po življenju.
Napad na Levico
Radikalna tranzicijska desnica za svoj obstoj in nenehno mobilizacijo svojih vernikov ves čas potrebuje sovražnika. Sovražnika, ki podtalno deluje proti njej, ki da je edina na pravi strani zgodovine in ki da edina varuje demokracijo. Verniki sicer ne opazijo, kako se sovražnik s časom menjuje, vedno sledijo pravi liniji. Nekoč je bil to Kučanov klan, pa udba, kasneje udbomafija, potem Golobič oz. njegovo omrežje, globoka država in strici iz ozadja. Stranka je leta 2015 uspešno zajahala migrantsko krizo in kot sovražnika določila migrante in islam. Tokrat je na vrsti stranka Levica, ki jo imenuje ekstremna politična stranka.
Čeprav je napad na Levico kot kaže vnašanje spornih ameriških predvolilnih taktik v naš prostor, s katerimi se namesto poudarjanja lastnega programa posveča blatenju tekmecev, v tem primeru ne gre zgolj za politično nasprotovanje tekmecem. Napad kaže globoko sovraštvo do načina urejanja družbe, ki ga zagovarja stranka Levica in vseh, ki takšen pristop podpirajo.
Kot argument je v dokumentu naveden slab ponaredek Socializem 21. stoletja, ki ga je objavil obskuren portal, ki se imenuje medij, čeprav to ni. Zmazek naj bi nastal na neobstoječi »planetarni skupščini Antifa v New Orleansu«, zato o njem ne bi bilo vredno izgubljati besed, če ne bi politika zlorabila policijo, ki baje v zvezi s tem preiskuje sume kaznivih dejanj.
Napad je pomembnejši zaradi pripisovanja namenov Levici, ki jih ta ne izkazuje. Da gre za premišljeno delovanje, kaže kolumna Vinka Gorenaka prejšnji teden v »mediju«, kjer navaja razloge, zakaj bi Levico morali po vzoru Nemčije prepovedati. Gorenak citira nekatere misli iz programa Levice in jih napačno interpretira, kot da je ta absolutno proti ustavno zagotovljeni lastninski pravici. Pri tem pa ni dosleden. Če se zavzema za prepoved stranke, ki po njegovem nasprotuje nekaterim ustavnim določbam, zakaj se potem ne zavzema tudi za prepoved strank, ki nasprotujejo 55. členu ustave, ki zagotavlja pravico do splava?
Prepoved Komunistične partije Nemčije
Pomemben temelj komunizma, morda celo bistvo, je zavzemanje za diktaturo proletariata. V Nemčiji so leta 1956 prepovedali takrat nepomembno Komunistično partijo Nemčije (na volitvah dve leti pred tem je dobila 2,2 %). Sodba je bila posledica agresivnih in borbenih metod, ki se jih je partija posluževala kot marksistično-leninistični boj. Partija je tožila Nemčijo pred takratno Evropsko komisijo za človekove pravice, ki pa je odločilo v prid Nemčiji, predvsem zaradi partijskega zavzemanja za diktaturo proletariata.
Nič od tega ne moremo očitati Levici. Levica je klasična stranka demokratičnega socializma in ne glede na ikonografijo nekaterih njenih vidnejših članov ni komunistična. Kot taka seveda ne more biti ekstremna politična stranka, kot je imenovana v predlogu resolucije.
Državljanska vojna
Nedavni »naci-požig« poslanskih stolov pred parlamentom napoveduje usodno zaostrovanje razmer, kar lahko vodi v obnovitev državljanske vojne.
Iz predloga resolucije Za obrambo ustavnih temeljev slovenske države
Čeprav se nekateri na vse pretege trudijo dokazati, da je v času II. svetovne vojne v Sloveniji potekala državljanska vojna, se s tem ni moč strinjati. Državljanska vojna je vojna med organiziranimi skupinami znotraj države. V Sloveniji pa je potekal upor proti okupatorju, ki so mu pomagali kolaboracionisti. Ker so ti v delu države lahko delovali tudi samostojno in so imeli lastne postojanke, so uporniki, ki so se razvili v redno vojsko, delovali tudi proti njim. Tako da o »obnovitvi« državljanske vojne nikakor ne moremo govoriti.
Da bi Janša s to povedjo grozil z državljansko vojno, pa je malce prehuda. Radikalna tranzicijska desnica pač rada napihuje. Tudi primerjava zažiga modelov poslanskih stolov iz kartona, kar je bilo, roko na srce, neposrečena oblika protesta, s požigom Reichstaga, ki se je pojavila v »medijih« in čivkih, je pretirana. Ker pa so nacisti za požig okrivili nizozemskega komunista Marinusa van der Lubbeja, je primerjava domačih protikomunistev razumljiva. Ker so petkovi protestniki za njih ekstremna levica in komunisti, pa tudi pričakovana.
Paradoks
Paradoks je, da stranka, ki razgrajuje družbo in demokracijo ter sprejema neustavne predpise, sprejema resolucijo, v kateri trdi, da bo obranila demokracijo in ustavno ureditev. Resolucija je politični pamflet, ki bo stranko še bolj radikaliziral. Delegati na kongresu bi predlog resolucije morali temeljito prebrati in močno premisliti, ali glasovati zanjo. A to je najbrž prazno upanje.
Beri tudi Epidemična doktrina šoka, Kulturni marksizem in Je sploh mogoče premagati SDS?
