Protesti in upor

Sprijaznimo se. Postali smo prebivalci države, v kateri se protesti odvijajo pogosteje kot oblast sprejema razumljive in za večino prebivalstva koristne ukrepe. Vseh protestov ne moremo in ne smemo enačiti, četudi nas radikalna tranzicijska desnica skuša prepričati prav to. Skorajda vse pa druži vsaj ena skupna zahteva – odstop vlade.

Šarčev poker

Vsem, ki so vsaj površno spremljali politično dogajanje zadnji desetletji v državi in niso bili obremenjeni s pripadnostjo katerikoli politični grupaciji, je bilo jasno, da bo poker Marjana Šarca, če se ta ne bo izšel po njegovih pričakovanjih, pomenil bolj ali manj katastrofo za državo in večino prebivalcev. Poker se ni izšel in že pred nastopom nove vlade se je lanskega februarja na shodu pod imenom Proti koaliciji sovraštva v Ljubljani zbralo več kot tisoč protestnikov, da bi izrazili nasprotovanje novi vladni koaliciji. Manj kot teden dni po nastopu je vlada pod pretvezo epidemioloških ukrepov proteste v državi praktično prepovedala in pričela z metodo doktrine šoka hitro, nenadno in v grozovitem obsegu izvajati spremembe v družbi, ki bi vodjem radikalne tranzicijske desnice, njihovim podpornikom in spremljajoči falangi koristoljubnežev omogočila dolgoročno politično in kapitalsko moč.

Protesti

Kmalu so se pričele posamezne protestne akcije in dober mesec po nastopu vlade se je odvil prvi petkov, takrat še kolesarski protest. Vlada je odgovorila represivno, ne sicer toliko s fizično silo kot z množičnim in neselektivnim kaznovanjem. Neodvisno od petkovih protestov so se spontano po celotni državi izvedli tudi nekateri drugi protesti, ki pa niso bili povezani. Naj omenim le taksiste na Obali, starše v Zasavju in dijake v Mariboru. Vsem je bilo skupno, da so protestirali le, ko so bili prizadeti interesi njihove skupine.

Po šestindvajsetih tednih so petkovi protesti nekako izgubili naboj in so za nekaj časa praktično prenehali, uradno zaradi poslabšanja epidemije, oziroma so glavni akterji izvajali nekakšne mini akcije. Vakum so nemudoma izkoristili zanikovalci virusa, protimaskerji in proticeplici ter teoretiki zarot. Ne glede na silno energijo in čas, ki so ga vložili v organizacijo in propagando, jim širših množic na svoje proteste ni in ni uspelo pritegniti.

S pomladjo so se vrnili tudi petkovi protesti, ki so višek doživeli v proslavi državljanov ob dnevu upora proti okupatorju in konec maja, ko se je protesta udeležilo več kot 20.000 ljudi. Poleti smo kot običajno okupirali obalo Hrvaške, zato so protesti spet upehali. Nato pa je prišel znameniti odlok, ki je uvedel pogoj PCT.

2012

Leto 2012 je bilo turbulentno leto. Maja je vlada sprejela famozni ZUJF, ki je konkretno zarezal v življenja prebivalstva. Predsednik vlade Janez Janša je grozil prebivalstvu in s pomočjo neoliberalnega ministra za finance Janeza Šušteršiča klical trojko. V začetku julija sem po službeni dolžnosti spremljal takratnega ministra za notranje zadeve Vinka Gorenaka ob njegovem obisku, ki je bil del vladnega, na eni izmed policijskih postaj in pri županih spodnjega Podravja. Gorenak je vsakemu, ki se mu ni uspel izogniti in ga je pet minut moral poslušati, prikazoval apokaliptične razmere, ki bojda čakajo državo. Tudi čistilkam je razlagal, da oktobra v proračunu ne bo več denarja za plače. No, oktobra so plače bile, strahu v očeh čistilk pa nikdar ne bom pozabil.

Radarji

Istočasno se je mariborskemu županu Francu Kanglerju dogajal škandal za škandalom. Dogajanje je vrhunec doseglo s famoznimi radarji, kar je eskaliralo v proteste. Ti so se potem razširili v Ljubljano. Čeprav so prav radarji bili tisti, ki so pripeljali ljudi na ulice, le-ti niso toliko protestirali proti njim kot proti populizmu in trdemu neoliberalizmu, ki ga je oblast brezkompromisno uvajala v našo družbo. Radarji, ki so bili strateško postavljeni kot pasti za pobiranje kazni, ki bi se večinoma zlivale v privatizirano podjetje, so bili preprosto kaplja čez rob. Bili so zgolj sprožilec že dalj časa prisotnega nezadovoljstva, občutka nemoči in vedno večje jeze.

Saj ne, da naslednje vlade niso bile neoliberalne. Ampak namesto radikalne tranzicijske desnice je na oblast prišel socialni liberalizem, ki mu lahko rečemo tudi neoliberalizem s človeškim obrazom. Kar pomeni, da se sistem prav tako liberalizira, deregulira in privatizira, vendar postopoma in na mehkejši način, z nekaterimi socialnimi korektivi. Zato v ljudeh ne zavre.

PCT

Odlok, ki je uvedel pogoj PCT, pa je preko noči neposredno prizadel polovico prebivalstva, posredno pa še dobršen del preostale polovice. Odlok je dejansko šel predaleč in nima več dosti povezave z varovanjem zdravja. Namenjen je bil izključno pospešitvi precepljenosti prebivalstva za boljši vtis v EU, ne glede na ceno prebivalstva in gospodarstva. Nesrečna Katja je plačala najvišjo ceno, trgovine pa so prazne. Cene se dvigujejo, prihaja inflacija.

Podobno kot leta 2012 so ljudje nezadovoljni, imajo občutek nemoči in v njih vre. Opozicija in petkovi protestniki tega enostavno niso dojeli in še vedno ne dojemajo. Zgolj slučajno je dan uveljavitve odloka sovpadal z napovedanim protestom teoretikov zarot, kamor po svojih izjavah Zoran Stevanović nedvomno spada. Le-ta ima za razliko od Anice Bidar in Ladislava Trohe bistveno boljši občutek za zeitgeist, pa tudi srečo, da je ujel val nezadovoljstva, ki ga je prinesel pogoj PCT. Protest na dan, ko so nekateri ostali brez bencina, bi se zgodil tudi brez njega. Stevanović je zgolj populistično zajahal ta val jeze, obupa in nemoči.

Vstaja

N’toko pravi, da gre v tem primeru za spontano ljudsko vstajo. Nato nadaljuje, da so organizirano antijanšistično levico protesti presenetili in večina njenih glasov je storila vse, da bi se od sredinega dogajanja distancirala. Najbolj razsvetljeni umi naše dežele so kar tekmovali, kdo se bo bolj ponorčeval iz »anticepilskih lunatikov«. Simona Rebolj ga dopolnjuje, ko trdi, da gredo ljudje na sredine proteste zato, ker petkovi protesti ne naslavljajo problema korporacijske diktature.

Z obema komentatorjema se seveda strinjam. Problem namreč je in nanj že dalj časa opozarjam, zadržanost tako petkovih protestnikov kot opozicije do sredinih protestov. Sredini protestniki niti slučajno niso apolitični, gre pa za množico ideološko raznolikih ljudi, kot pravilno ugotavlja N’toko. Protestniki so nedvoumno izrazili vsaj dve zahtevi – ukinitev PCT in odstop vlade. To sta izrazito politični zahtevi. Glede ukinitve PCT je opozicija anemična. Uspela je izustiti le nekaj bledih pomislekov glede nekaterih ranljivih skupin, petkovi protestniki pa se s tem vprašanjem sploh niso ukvarjali. Zato je precej ljudi nad njimi razočaranih in so se zvrstili za tistimi, ki ta vprašanja naslavljajo. Paradoksalno so to zanikovalci virusa, anticepilci in teoretiki zarot.

Zahteve po spremembah

V zadnjem času pa doživljamo proteste tudi izven prestolnice, nekateri nimajo povezave ne s petkovimi in ne s sredinimi. Najprej so se prebudile Trbovlje. Sledile so Marezige, kjer pa so bili petkovi protestniki sicer v dobršni meri tudi pobudniki. Kje bo naslednji protest?

Priznati je potrebno, da petkovi protesti odpirajo sicer širši spekter vprašanj kot zgolj odstop vlade, dokaz za to so Smernice protestne ljudske skupščine, vendar širše pač niso znane. Pustimo ob strani, da smernice niso bile sprejete demokratično. Za kaj takega tudi ni bilo možnosti, saj sprejetje z aklimacijo na protestu pač ne more biti demokratično. Vsekakor gre za dodelan dokument, ki ga pa akterji javnosti niso znali predstaviti. O njem niti niso sprožili javne razprave. O njem niso razpravljale opozicijske stranke, kaj šele, da bi ga ponotranjile ali pa bi vsaj sprejele nekatere njegove teze. Pravzaprav gre za še en dokument, ki pač je. Predvsem pa ga ne pozna prebivalstvo, zato se z njim ne more identificirati, niti mu nasprotovati.

Nasilje

Nasilja na protestih pravzaprav ni. Vsaj ne v takšnem smislu, kot je bilo leta 2012, ko je na t.i. drugi mariborski vstaji na policiste letel kamniti dež. Imamo zgolj nekaj protestov, in pri tem ne štejem lanski novembrski protest, ki v resnici spada v kategorijo neredov, kjer je nekaj posameznikov izvedlo zanemarljivo število dejanj, ki jih oblast kvalificira kot nasilje. N’toko se moti, ko govori o nepredvidljivem razbijanju, nekaj prevrnjenih košev za smeti to pač ni. Oblast se že od prvega protesta naprej trudi, da bi proteste prikazala kot nasilne. Njen neuspešen trud, da bi geslo Smrt janšizmu prikazala kot grožnjo, je le en detajl v tem trudu. Kljub temu je v tem uspešna. Našla je recept, da je dobršen del javnosti prepričala, da gre za nasilne proteste. S pomočjo upogljive in poslušne policije ji to celo uspeva.

Začelo se je 15. septembra, ko je policija popolnoma po nepotrebnem uporabila solzivec. Ker ni bilo nekega resnega odziva opozicije in civilne družbe, petkovi protestniki pa so sploh molčali, se je nasilje oblasti stopnjevalo naslednji teden. Po taktični napaki policije, ki je zaprla vse poti, je protestnikom ostala le pot na obvoznico. Tam so se v resnici ustavili, dokler nek prenapetež ni preskočil ograje. Ker pa v množici posamezniki ne razmišljajo individualno, se je za njim pognalo še dva, največ trije ducati ljudi. A ne več, ostali so pravočasno uvideli, da to pač ni ok in jim niso sledili. Policija je tistim na obvoznici dala le 22 sekund časa za umik, preden jih je zalila z vodo. Pri tem pa se ni ustavila zgolj na njih, ampak je z vodo zalila še tiste, ki sploh niso bili na obvoznici. Prejšnji teden pa policija zavor sploh ni imela več. Takrat se je v resnici podila za protestniki in jih napadala, kjerkoli jih je dohitela.

Nasilje policije nad protestniki se stopnjuje, saj ga družba ni obsodila. Različni strokovnjaki in analitiki po medijih zgolj modrujejo, da je potrebno počakati na ugotovitve takšne ali drugačne “neodvisne” preiskave. Namen policije pa že zdavnaj ni več varovanje javnega reda, ampak prekinjanje protestov in jih prikazati kot nasilne. Na ta manever pa je nasedla večina analitikov, komentatorjev in novinarjev. Za njih so protestniki naenkrat postali nasilneži, izgredniki, sodrga in drhal. Reboljeva pravi, da gre za napihovanje nasilja na protestih, ker je tudi to neoliberalna agenda izkoreninjanja funkcionalnosti protestov. Vsebina zahtev se razgubi nekje v ozadju, javnost se ukvarja zgolj še z domnevnim nasiljem, četudi obstaja le en posnetek prevračanja kant za smeti.

Iztekajoči čas vlade

Tej vladi, osamljeni tako v evropskem kot svetovnem merilu, se izteka čas. Ker popolnoma obvlada in nadzira policijo, bo le še bolj nasilna. Opozicija in petkovi protestniki morajo doumeti, da upor ljudstva, ki se trenutno najbolj kaže skozi sredine proteste in na periferiji (Trbovlje, Marezige), ni zgolj protest zanikovalcev virusa, anticepilcev in teoretikov zarot, četudi so ti najglasnejši. Sprijazniti se morajo, da gre za upor populizmu, avtoritativnosti in predvsem neoliberalizmu. Časa za to spoznanje nimajo več na pretek. Sicer se bo zgodilo, da bodo ti ljudje na dan volitev ostali doma. Koga pa naj volijo? Radikalno tranzicijsko desnico, proti kateri demonstrirajo in se nasilno izživlja nad njimi, že ne. Opozicijo, za katero menijo, da jih pušča na cedilu, pa tudi ne. In za vsakim protestnikom je še deset in več ljudi, ki mislijo enako, vendar se iz takšnih in drugačnih razlogov ne odpravijo v Ljubljano. To pa je že precejšnjo število volivcev.

Beri tudi Zakaj se Ljubljana spreminja v Portland in Vojna oblasti proti prebivalstvu