27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju kot spomin na dan pred osemdesetimi leti, ko so se predstavniki komunistov, delavskega krila krščanskih socialistov, levega krila telovadnega društva Sokol in kulturniki odločili za oborožen upor proti okupatorju. Takrat še nepomemben sestanek je imel daljnosežne posledice. Pri tem pa je popolnoma nepomembno, ali se je odvil dan prej ali ne. 25. decembra se praznuje rojstvo Jezusa iz Nazareta, pa nikogar ne moti, da v zgodovini ni bilo človeka, ki bi lahko potrdil, da se je Jezus rodil prav na ta dan.
Državna proslava
Kot se spodobi za državni praznik, je bila organizirana državna proslava. Razumljivo je, da je bila zaradi epidemije ta okrnjena, ampak beda od proslave, ki nam jo je prikazal organizator, pa presega vse meje. Sploh če jo primerjamo s slovesnostjo v Kopru izpred meseca dni, ob podpisu pogodbe za drugi tir železniške proge, kjer so nastopili tudi z Lipicanci.
Proslava je bila zanimiva v tem, da prav nihče ni niti enkrat spregovoril o partizanih. Slavnostni govornik Zdravko Počivalšek je le enkrat omenil narodnoosvobodilni boj: »In če se želimo pokloniti narodnoosvobodilni borbi, potem je danes prava gesta ta, da ločimo razprtije od tistega, kar je pomembno za vse.«
Zloraba državne proslave
Dejansko ni šlo za proslavo v počastitev upora proti okupatorju, temveč za zlorabo pomembne obletnice v naši zgodovini za revizijo zgodovine. Mala gora ni izbrana naključno kot prizorišče proslave. Z zamolčanjem partizanstva in poveličevanjem dogodka 13. maja 1941 se ustvarja vtis, kot da so oborožen upor v Sloveniji pričeli pripadniki organizacije TIGR in ne OF.
»V čast mi je, da sem danes tu, kjer so se začeli zametki naše avtonomnosti, zametki slovenske pokončne drže. Kjer so Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik pokazali, kaj pomeni veličina človeka. Da se ta ne meri v številkah, razmerjih moči ali rezultatu.«
Iz govora Zdravka Počivalška na državni proslavi
Problem je, da to ne drži. 13. maja 1941 so italijanski karabinjerji in slovenski orožniki na Mali gori napadli trojko Tigrovcev, ki so jo zalotili pri spanju. TIGR je res prvi v Evropi pričel z uporom proti fašizmu, ni pa pričel oboroženega boja z okupatorjem. Spopad na Mali gori ni bilo dejanje upora, ampak dejanje preživetja.
Resolucija o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope
Janez Janša in radikalna tranzicijska desnica si že leta prizadevata za rehabilitacijo domobranstva in opravičuje kolaboracijo z okupatorjem kot boj proti komunizmu. V bistvo gre za ponavljanje domobranskih parol. V tem niso osamljeni, podobne težnje so prisotne v prenekaterih evropskih državah, zlasti na vzhodu. Septembra 2019 so uspeli, da je Evropski parlament sprejel resolucijo o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, ki potvarja zgodovinska dejstva. Komunizem zvaja na njegovo najhujšo obliko stalinizem in razglaša pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo iz leta 1939 (Ribbentrop-Molotov) za »dejanje, ki je tlakovalo pot« v drugo svetovno vojno. S tem popolnoma napačno predstavi vzroke za vzpon nacizma in izbruh druge svetovne vojne.
Česa resolucija ne omenja
Resolucija ne omenja nemške zasedbe demilitariziranega Porenja leta 1936. Ne omenja priključitve Avstrije leta 1938 (anšlus). Ne omenja Münchenskega sporazuma iz istega leta, dogovora med Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo in Italijo, s katero si je nacistična Nemčija prisvojila dele Češkoslovaške, ki pri tem ni imela nobene besede. Še več, sporazum je bil sprejet brez prisotnosti Češkoslovaške. Dva meseca kasneje je morala odstopiti še tretjino slovaškega ozemlja Madžarski in manjši del češkega ozemlja Poljski.
Resolucijo je podpisalo kar šest slovenskih evroposlancev, Milan Zver in Romana Tomc (SDS), Ljudmila Novak (NSi) in, tega ne smemo pozabiti, tudi Tanja Fajon (SD), Klemen Grošelj in Irena Joveva (LMŠ).
»Vsi trije totalitarni režimi v prejšnjem stoletju, nacizem, fašizem in komunizem so prav s svojo krutostjo netili upor.«
Lucija Grm na državni proslavi
Rehabilitaciji domobranstva in spreminjanju zgodovinskega spomina so bile namenjene tudi besede povezovalke proslave Lucije Grm, ki je povedala tudi: »Ideologija je izpodrinila svetost upanja in hrepenenja in narodova usoda je ubrala smer na škodo naroda samega.«
Spremljevalni program na državni proslavi
Zanimiv je bil kulturno glasbeni del proslave. Brali so domobranska pesnika Franceta Balažiča in Lojzeta Grozdeta. Balažič je padel na Grahovem v domobranski uniformi, belogardističnega kurirja Grozdeta pa so usmrtili pripadniki Tomšičeve brigade. Gozdeta je RKC razglasila za blaženega, saj naj bi umrl za vero in naj bi bil grozovito mučen. V račun ne gre dejstvo, da je leta 1999 takratni ljubljanski nadškof Franc Rode odredil izkop trupla in da obdukcija ni pokazala sledov mučenja.
Za uravnoteženje so na proslavi brali tudi narodnega heroja Karla Destovnika – Kajuha. Kot da je pri NOB možno uravnoteženje.
»Jaz pa vem, da je nekdo ustvaril zemljo in nebo. Spomladi, ko vse zeleni in cveti, stvarstvo prebuja ljubezen ljudi.«
Iz pesmi Spomladi Simone Černetič (Aynee)
Pesmi Slovenski zvonovi in Spomladi, ki sta bili del programa, nimata nikakršne zveze z oboroženim uporom, Osvobodilno fronto in partizanstvom. Gre za pesmi z religioznimi besedili, ki so pogosto na repertoarju Radia Ognjišče. Tako imenovane domoljubne in religiozne pesmi očitno postajajo nova normalnost na državnih proslavah.
Da se je spomeniku na Mali gori priklonil premier, ne pa predsednik republike Borut Pahor ali pa oba skupaj, tudi marsikaj pove.
Proslava državljanov
Na drugi strani pa se je na prepolnem Prešernovem trgu v Ljubljani s partizansko borbeno pesmijo Hej brigade Ženskega pevskega zbora Kombinat pričela proslava državljanov. Poleg njih je nastopil tudi Partizanski pevski zbor in kantavtor Jani Kovačič, Boris A. Novak pa je citiral dve lastni pesmi.
»Ko je človek potisnjen v kot, se bo bodisi uprl ali pa potuhnil, ne preostane drugega, kot da se podredimo ali pa upremo.«
Živa Vidmar na proslavi državljanov
Na proslavi, ki se je odvijala na več lokacijah, so bili govorci skrbno izbrani in primerni trenutku. Prva je zbrane nagovorila Živa Vidmar, hči Josipa Vidmarja, enega izmed ustanoviteljev OF, in, čeprav rojena po II. svetovni vojni, živa vez s tistim časom. Drugi govorci so bili Dragan Petrovec (Pravna fakulteta UL), Tilen Mavhar (Mladinska aktivistična organizacija), Sandra Bašič Hrvatin (Fakulteta za humanistične študije UP), Breda Črnčec, (Sindikat delavcev gostinstva in turizma), Nejc Kralj (študent), Miha Zadnikar (sociolog) in Uroš Macerl (okoljevarstvenik), najbrž sem kakšnega tudi izpustil.
Protestni sprehod po ulicah
Po zaključenem programu na Prešernovem trgu se je množica odpravila po ljubljanskih ulicah mimo sedežov vlade in predsednika republike, na obeh krajih se je odvilo nekaj govorov, do Trga republike, ki ga je popolnoma preplavila. Po podatkih policije se je proslave, ki je bila obenem tudi protivladni protest, udeležilo okrog 10.000 ljudi. Protestniki na Facebooku omenjajo številko 15.000. Glede na že pregovorno policijsko minimaliziranje števila protestnikov je bolj verjeti navedbam udeležencev kot pa policiji. Morebiti je bilo udeležencev celo več kot navajajo udeleženci. Tokratnega protesta se namreč niso udeležili le prebivalci prestolnice, 80. obletnico ustanovitve OF so počastili ljudje iz celotne države.
Še enkrat se je pokazalo, da je Slovenija lahko vzor miroljubnih protestov celotnemu svetu, policija je namreč beležila le eno kršitev javnega reda in miru.
Če lahko za ta protest kaj z gotovostjo trdimo, je to, da ni šlo za protest antimaskerjev, anticepilcev in podobnih. Četudi se je uspelo Anici Bidar nekako preriniti v ospredje, to ni bil protest teoretikov zarot. Čeprav Bidarjeva ne sodi med vidnejše protestnike, saj je njen koncept popolnoma drugačen od koncepta, ki je bil predstavljen na petkovih protestih in včerajšnji proslavi, pa se je potrebno zavedati, da je včeraj šlo za dogodek civilne družbe, ki po definiciji spada v demokratično družbo. Da se pri takšnih zadevah običajno v ospredje vrine tudi kakšen padalec, ki tja ne spada, je pač potrebno vzeti v zakup.
Proslavo in protest je prenašala Facebook stran Piščalka. Posnetek je všečkalo več kot 7.100 ljudi, komentiralo pa ga je več kot 4.400, kar kaže na velik odziv. Do sedaj ga je videlo že več kot 193.000 ljudi, v času samega prenosa pa ga je spremljalo med 3.000 in 5.000 ljudi, pri čemer se je ta številka večinoma gibala okoli 4.000.
Odtujenost oblasti
Včeraj se je na vizualni ravni še enkrat pokazalo, kako odtujena je sedanja oblast od svojih podanikov. Na eni strani smo imeli državno proslavo, kjer paradoksalno niso spoštovali odloka o prepovedi zbiranja, saj je bilo tam več kot deset ljudi, na drugi strani pa proslavo državljanov, ki se jo je udeležilo morda celo 20.000 ljudi.
Državna proslava je bila predstava za javnost, izrabljena za spreminjanje zgodovine. Kdor jo je spremljal, je dobil občutek, da se je upor pričel 13. maja 1941 na Mali gori, da je TIGR organiziral upor, da je po vojni v Sloveniji vladal najhujši komunizem, hujši od stalinizma in da je Manevrska struktura narodne zaščite organizirala upor proti komunizmu in popeljala Slovenijo v lepšo prihodnost. Teritorialne obrambe in milice nihče od govorcev ni niti omenil. Počivalšek je omenil njemu ljubo »zdraharstvo«, pri tem pa pozabil, da je glavni zdrahar v državi v njegovem občinstvu.
Proslava državljanov pa je dostojno in z množično udeležbo počastila najveličastnejši dogodek v naši zgodovini ter hkrati skozi usta govorcev opozorila na aktualne probleme v državi. Če na državni proslavi nismo videli prav nobenega prapora ali znaka narodnoosvobodilne borbe, je bil na proslavi državljanov ves čas v ospredju prapor OF. Če so nas na državni proslavi posiljevali s tako imenovanimi domoljubnimi in religioznimi pesmimi, je proslava državljanov negovala duh uporništva s partizansko poezijo.
Enotnost
Na državni proslavi se je ves čas klicalo k enotnosti, kar v resnici pomeni poziv k poslušnosti. Enotni bodimo v tem, kar vodja ukaže. Na proslavi državljanov o tem ni bilo govora, saj je ljudem jasno, da splošne enotnosti ni in ne more biti. Lahko težimo k visoki stopnji enotnosti glede določenega vprašanja, popolne pa ni bilo nikdar in nikjer v zgodovini.
Ugotovimo lahko tudi, da so protesti proti Janševi vladi, ki so v zimskih mesecih nekako opešali in so se zreducirali na nekakšna umetniška izražanja vrnili v polnem sijaju in z novim nabojem.
Beri tudi Brez OF ne bi bilo samostojne Slovenije, Priključitev Primorske in Kaj je narobe s protesti?