Če smo v začetku leta menili, da je najhujše, kar nas lahko doleti policijska ura, prepoved protestov, omejitve gibanja na občine in prepoved točenja alkohola, smo čez vikend ugotovili, da je možno iti še dalje. V soboto nas je vlada na dopisni seji (!) osrečila z novim odlokom. Po moji oceni gre v tem primeru za neupravičen pritisk na prebivalstvo z napeljevanjem na cepljenje, ki celo presega krčenje in kršenje človekovih pravic, ki smo jih bili deležni v prvi polovici leta.

De facto obvezno cepljenje

Že s prejšnjim odlokom, ki je bil v igri zgolj teden dni, zaradi pričetka veljavnosti pa bo veljal še danes in jutri, je vlada praktično uvedla obvezno cepljenje. Pravnik Igor Vuksanović v Večerovi prilogi V soboto piše, da že imamo sistem tako vseobsežne, močne in vsiljive posredne prisile k cepljenju proti covidu-19, da mu je že treba reči de facto obvezno cepljenje. Mreža prepovedi in zapovedi iz odlokov je težko pregledna in hitro spreminjajoča se. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da je Vuksanović pisal o prejšnjem odloku, z novim odlokom pa so se ta spreminjajoča pravila še dodatno zaostrila.

Že prejšnji odlok je na široko odprl vrata dogmi PCT v družbo, nov pa ga je le še dodatno izostril.

Pogoj PCT za praktično vse

Pogoj PCT morajo po novem za čas opravljanja dela izpolnjevati vsi delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu ali samostojno opravljajo dejavnost. Se pravi skorajda vsi. Zanimivo je, da so sem šteti tudi vsi samozaposleni. Iz odloka ne izhaja, da bi bili tega pogoja oproščeni tudi tisti samozaposleni, ki nimajo osebnih stikov s strankami in imajo delovno okolje urejeno na lastnem domu. Tudi ti bodo, strogo po odloku, za opravljanje svojega dela morali izpolnjevati pogoj PCT. Da je možno tudi drugače, bolj življenjsko, kaže trenutno veljavni odlok – pogoj morajo izpolnjevati vse osebe, ki pri opravljanju dela prihajajo v neposreden stik z drugimi osebami.

Izpolnjevati pa ga morajo tudi vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v državi (kaj pomeni »v okoljih v državi« ne znam pojasniti). Izjema za potrošnika je zgolj ena – v primerih nujne oskrbe z osnovnimi življenjskimi izdelki in potrebščinami. Če pogledamo metodologijo SURS-a, je pojem življenjskih potrebščin kar širok. Vlada je za svoj cilj ta pojem močno zožila z uvedbo termina osnovni življenjski izdelki in potrebščine. V izogib nejasnostim pa je z odlokom konkretizirala za kaj gre.

Nujna oskrba z osnovnimi življenjskimi izdelki in potrebščinami

Za nujno oskrbo z osnovnimi življenjskimi izdelki in potrebščinami tako štejeta zgolj dva primera:

• prodajalne, ki v pretežni meri prodajajo živila in pijače, vključno s prodajo živil in pijač zunaj prodajaln, pri čemer se kot izjema ne štejejo prodajalne znotraj trgovskega centra,
• specializirane prodajalne s farmacevtskimi, medicinskimi, kozmetičnimi in toaletnimi izdelki, pri čemer se kot izjema ne štejejo prodajalne znotraj trgovskega centra.

Po novem torej lahko oseba vstopi brez pogoja PCT le v Hofer, DM in druge prodajalne tega tipa ter v lekarno in mesnico. Pri tem pa te prodajalne, lekarna in mesnica ne smejo biti znotraj trgovskega centra.

Med nujne življenjske potrebščine vlada torej ne šteje tudi oblačil, naftnih derivatov in goriva za ogrevanje. Ob strogem upoštevanju odloka tako tisti, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, ne bodo mogli tankati bencina in kupiti drv. Že v lanski ogrevalni sezoni so nakup kuriva praktično onemogočili nekaterim, ko so zaprli prodajalne s tehničnim blagom. Zdaj pa jim nafte, drv, briketov ali premoga, če ne izpolnjujejo pogoja PCT strogo po odloku, ne smejo pripeljati niti na dom. Tudi pralnega stroja ne. Ali popraviti počeno vodovodno cev. Ali očistiti dimnik.

Nujna medicinska pomoč

Odlok kot izjeme za »uporabnike« poleg oskrbe priznava še izjeme zaradi zagotavljanja javnega reda in miru, varnosti in obrambe, nujne medicinske pomoči ter zaščite in reševanja. Odmislimo nesmiselnost določbe, da med izjeme sodijo »uporabniki«, ki zagotavljajo javni red in mir. To so namreč le organizatorji in reditelji na prireditvah in še nekateri ostali. Ki pa morajo, da to sploh lahko opravljajo, izpolnjevati pogoj PCT. Največji problem namreč predstavlja nujna medicinska pomoč.

Nujna medicinska pomoč pomeni izvajanje nujnih ukrepov zdravnika in njegove ekipe pri osebi, ki je zaradi bolezni ali poškodbe neposredno življenjsko ogrožena, oziroma pri kateri bi glede na bolezenske znake v kratkem času lahko prišlo do takšne ogroženosti. Za vse ostale obiske zdravnika pa je potreben PCT.

Razumljivo je, da je za nekatere zdravstvenike dejavnosti nujen pogoj PCT, ne pa za vse. Otežiti že tako v teh časih neprijeten in pogosto stresen obisk osebnega zdravnika preprosto ni humano. Pogoj T velja z dokazilom o negativnem rezultatu testa PCR, ki ni starejši od 72 ur od odvzema brisa, ali testa HAG, ki ni starejši od 48 ur od odvzema brisa. A ne bi bilo razumneje, da bi pacient opravil test na kraju samem, pred obiskom zdravnika? Tako bi z večjo gotovostjo trdili, da pacient ni okužen. Kajti pacient se je lahko v času od odvzema brisa že okužil. Dva oz. tri dni je dovoljšen čas za okužbo, ni pa nujno, da se razvijejo tudi simptomi.

Ker gre za resnično problematično zadevo, ki bo poslabšala dostopnost zdravstva, je bilo prejšnji teden slišati pozive k razumu. Bojana Beović je na to odgovorila, da smo imeli ves čas epidemije iz različnih razlogov slabšo dostopnost zdravstva in ne bi želeli, da jo karkoli še poslabša. Minister Janez Poklukar pa je potrdil, da so z direktorji zdravstvenih domov v stiku: »Seznanjeni smo s tem, da imajo nekaj težav. Ta teden je bil uvajalni teden, tako da iščemo rešitve«. Uvajalni teden je mimo, rešitve pa ni.

Kavelj 22

In ker ni rešitve, bodo nekateri obtičali v kavlju 22. Kavelj 22 je sicer paradoksalna situacija, iz katere posameznik ne more pobegniti zaradi protislovnih pravil ali omejitev. Tako oseba brez avta ne sme na avtobus, vlak ali taksi brez pogoja PCT, da pa bi lahko izpolnila ta pogoj, pa potrebuje prevoz do centra za cepljenje ali testiranje. Ne pozabimo – nimajo vsi avta in nekateri tudi nimajo koga, ki bi ga lahko tja zapeljal.

Sicer pa se je ponovno potrdilo, da odgovorni nimajo besede pri sprejemanju ukrepov. Mateja Logar in Bojana Beović celo pravita, da z vladnim odlokom nista seznanjeni. Podobno tudi Milan Krek: »O PCT raje ne bi odgovarjal, ker bo v ponedeljek minister za zdravje imel prav temu posvečeno tiskovno konferenco.«

Kmetijska dejavnost

Kako absurden je odlok, kaže tudi to, da je vlada popolnoma spregledala kmetijsko dejavnost. Tudi kmet bo moral za samostojno delo na kmetiji po novem imeti pogoj PCT. Še več, če mu bo zbolela krava, bo moral veterinar zavrniti obisk kmetije, če kmet ne bo izpolnjeval pogoja. Zdravljenje krave pač ni nujna medicinska pomoč.

Enako velja za lastnike domačih živali. Brez pogoja PCT lastnik mačke ne bo več mogel sredi noči pripeljati svojo poškodovano žival k veterinarju. O tem, da bo moral za vstop v specializirano prodajalno za male živali prav tako izpolnjevati ta pogoj, je menda jasno. Sicer pa tudi Hofer prodaja mačjo hrano. Pa kaj potem, če je mačka izbirčna in je ne mara.

Cepljenje več vredno od prebolelosti

Vuksanović je opozoril tudi na očitno daljše priznavanje trajanja statusa C, ki je z odlokom časovno neomejen. Pri statusu P pa ga odlok priznava za 180 dni od pozitivnega testa. Naša pravna ureditev torej močneje zaupa cepljenju kot pa z okužbo pridobljeni imunosti, čeprav je ta po dostopnih informacijah občutno močnejša kot pa zaščita s cepivom.

Podatki iz tujine nedvoumno kažejo, da je cepivo proti delta sevu precej manj učinkovito kot proti alfa sevu. Kakšna četrtina (23 % v Angliji) vseh okuženih z delta sevom izpolnjuje pogoj C iz PCT dogme in se po odloku niso dolžni testirati. Pomeni, da lahko veselo raznašajo virus naokrog. Podobni podatki prihajajo iz Izraela, kjer so prav zato pričeli množično cepiti s tretjim odmerkom. Pri nas pa je cepljenje z dvema odmerkoma pomembnejše od naravne imunosti.

Prvi v Sloveniji so bili z drugim odmerkom cepljeni lanskega 27. decembra. Od takrat je minilo 260 dni. V sredo bo pogoj P prenehal veljati vsem, ki so bolezen preboleli do 19. marca. Zgolj še jutri bo ta dan bolj v preteklosti (18. januar).

Zakaj ni razglašena epidemija?

Odlok je izdan na podlagi tretje alineje prvega odstavka 32. člena zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki govori o obveznih pregledih, in prvega odstavka 39. člena, ki daje vladi pooblastilo, da kadar z ukrepi, določenimi z ZNB, ni mogoče preprečiti, da se v državo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, odredi nekatere ukrepe.

Prav simptomatično za to vlado je, da kljub temu, da ni razglasila epidemije, uvedla najbolj omejevalne ukrepe do sedaj. 7. člen ZNB pravi, da je epidemija nalezljive bolezni pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje. Najbrž se bomo strinjali, da četrti val pomeni takšno preseganje običajnega stanja. Vendar bi se morali strinjati tudi glede tega, da sta tako 32. kot 39. člen mišljena za takšna neobičajna stanja. Še posebej 39. člen, po katerem se v njem navedeni ukrepi sprejmejo, kadar redni zakonski ukrepi ne zadoščajo. Če je že za redne ukrepe potrebno razglasiti epidemijo, potem je tem bolj (argumentum a fortiori a minori ad maius) potrebno razglasiti epidemijo za dodatne ukrepe.

Kaj pravi opozicija?

Ob novem odloku pa v oči bode še ena malenkost. Če je za delodajalske organizacije razumljivo, da jih zanimajo zgolj stroški, pa ni jasen molk opozicije. Do zaključka pisanja tega razmišljanja se še ni oglasila.

Vlada je zgolj z odlokom, sprejetim na dopisni seji, kjer ni razprave, močno otežila življenje polovici prebivalstva. Tako kot Vuksanović tudi sam z usmerjanjem k cepljenju nimam nikakršnih težav. Nemogoče pa se je ne strinjati z njim, da specifična metoda, po kateri se to izvaja, presega prijeme prepričevanja in vplivanja na javno mnenje, prehaja v prisilo ter, tu je bil Vuksanović zelo mil, odpira ustavnopravna vprašanja. Vlada je s tem odlokom šla enostavno predaleč.

V tej zgodbi ne gre več zgolj za vsiljeno nam izbiro cepljeni – necepljeni, ampak za mnogo več. Racionalno razpravo o epidemiji, cepivih in ukrepih so že zdavnaj uničili tako nekritični verniki uradne doktrine kot fanatični anticepilci. Teh bi naj ne bilo več kot 12 odstotkov, tako vsaj Andraž Zorko iz Valicona. Glasni so za nekaj divizij, pa tudi mediji jim namenjajo precej več pozornosti kot pa ljudem s stvarnimi pomisleki. Pravzaprav so ti v javnosti zanemarjeni. Vsak utemeljen pomislek je nemudoma ali proglašen za teorijo zarote ali pa popolnoma spregledan. Takšen razplet seveda koristi predsedniku vlade in njegovim pajdašem, saj lahko v družbi netijo jezo in prepire. Gre pa tudi za to, v kakšni državi hočemo živeti. V državi skorajda popolnega nadzora, polnega sumničavosti, prepira in razprtij?

Ustavno sodišče je zadnji varuh prava v državi. Zaradi materialnih in časovnih omejitev, nenazadnje tudi političnih, pa ni sposobno ažurno in hitro opravljati svoje funkcije, kadar se vlada požvižga na pravila igre in množično krši pravne norme. Opozicija je tiho. Kaj nam preostane?

Beri tudi Kaj je narobe s PCT dogmo? in Jeza v družbi povzroča polarizacijo