Vsaka ulica, avenija, trg ima svojo zgodovino, nemalo te zgodovine se da razbrati že zgolj iz imena. Prav Vojašniški trg ima takšno funkcijo. Gre za enega šestih srednjeveških trgov, nastalih znotraj obzidja in ki obstajajo še danes.
Ime Vojašniški trg je starejše od vseh nas živečih, imenuje se po Dravski vojašnici, ki se je nahajala v nekdanjem minoritskem samostanu. Leta 1817 se je vanj naselil 47. pešpolk (ustanovljen leta 1682), ki se je imenoval tudi Štajerski regiment. Njegovo mobilizacijsko območje je obsegalo Maribor, Radgono, Lipnico in od leta 1880 naprej tudi celjsko regijo. Nacionalna sestava polka je odražala etnično naseljenost njegovega mobilizacijskega območja. Z drugimi besedami, v njemu je služilo ogromno slovenskih fantov. Regiment je sodeloval v italijanskih vojnah za neodvisnost (Custozza 1848, Novara 1849, Solferino 1859), avstrijsko – pruski vojni (Königgrätz 1866) in pri okupaciji Bosne in Hercegovine (1878). Leta 1895 je bilo poveljstvo prestavljeno v Gorico, vendar je v Mariboru ostal 3. bataljon. I. svetovno vojno je polk pričel v Galiciji, leta 1915 pa so ga prestavili na italijansko fronto, kjer je sodeloval tudi v preboju pri Kobaridu. Polk je imel ogromne izgube, je pa veljal za zelo zanesljivega.
Poimenovanje Vojašniški trg nam tako pove, da je bil ta trg dobrih 100 let domicil 47. pehotnega polka, v katerem so služili tudi slovenski fantje, ki so za svojo tedanjo domovino izjemno hrabro umirali v bitkah od Rusije, Prusije, Bosne in Hercegovine, do Italije. Prepričan sem, da je mesto takrat živelo s tem regimentom podobno kot je kasneje z bataljoni JLA in danes z 72. brigado Slovenske vojske. V tistih časih je bila povezanost morda celo močnejša kot si znamo to danes predstavljati. V vojski avstro-ogrske monarhije so bili slovenski polki in vojaki cenjeni in znani kot zelo dobri. Iz njih je leta 1918 nastala prva slovenska vojska.
O 47. pešpolku danes ne vemo praktično ničesar več. Edini vidni spomin nanj je le še ime Vojašniški trg. Vojašniški trg, pa ne le ta trg, si zasluži tablo, na katerem bi bilo v več jezikih napisana njegova zgodovina. S tem bi ohranjali spomin na naše prednike, za obiskovalce pa bi bila dobrodošla popestritev. Saj bi radi turistom dali kaj več, ali pač?
Preimenovanja zgodovinskih imen s seboj nosijo tudi nepovratno brisanje zgodovine. Na tak način se učinkovito ubija dušo nekega kraja. Zgodovina mesta se ni začela s Slomškom, Maistrom ali leta 1991, mesto je starejše od 850 let. Dajmo ohraniti našo preteklost. Bodimo ponosni nanjo in obžalujmo temne strani. Ne trudimo pa zgodovino zaradi dnevnopolitičnih domislic izbrisati.
Ali si omenjeno ime zasluži poimenovanje ni debata, v katero bi se spuščal. Preimenovanja ulic namreč znajo biti sporne, še posebej, če se pogovarjamo o kontroverznih osebnostih. Še zlasti pa, kadar o teh osebnostih ni enotnega mnenja. Če pa pride do nekega širšega konsenza, da neka oseba zasluži čast, da se po njej imenuje ulica, to na horuk ne more biti trg ali avenija. Imena trgov in avenij so namenjena največjim zgodovinskim osebnostim za nek kraj, dogodkom, pojavom ipd. Trg svobode npr. je eno tako zelo razširjeno ime po celem planetu. Maister, Štukelj, Kidrič, Vodnik, Slomšek in Rakuša so bile zgodovinske osebe, po katerih nosijo trgi v Mariboru svoja imena. Ali omenjena oseba sodi v to druščino, je vprašanje, ki bi si ga morali nujno zastaviti!