Doživeli smo nekaj, česar ne pomnimo. Apologeti neoliberalizma so v primeru super lige doživeli hud poraz. Celo mogočna finančna institucija JPMorgan Chase & Co. je lahko nemočno opazovala upor ljudstva. Da se z nogometom ni šaliti, se je videlo že v 100 urni vojni leta 1969, ko je salvadorska vojska napadla Hunduras zaradi neredov na kvalifikacijskih tekmah med državnima reprezentancama za svetovno prvenstvo naslednjega leta. Konflikt je sicer imel daljšo brado, vendar je bil nogomet sprožilec.
Nikakor se ne smemo prepustiti utvari, da je šlo v celotni zgodbi za šport oz. nogomet. Ne smemo spregledati, da se ne pogovarjamo o društvih, ampak o korporacijah, ki so zelo dobro vpete v prevladujoči model kapitalizma, se pravi neoliberalizem. Četudi vse po vrsti v imenu nosijo besedo klub. Korporacije v kapitalizmu v prvi vrsti žene profit. Nogometna super liga je zgolj logika kapitalizma, ki pa je, kot trenutno kaže, to bitko izgubil.
Pravi nogomet igrajo mulci pod blokom ali na robu vasi. Profesionalni nogomet pa je zgolj način akumulacije kapitala, ki za razliko od npr. modne industrije ne nagovarja z večno mladostjo in nedosegljivo lepoto, ampak igra na privlačnosti igre, prirojenemu ali vzgojenemu tekmovalnemu duhu ter predvsem pripadnosti določeni skupnosti. Lastniki in menedžerji nogometnih korporacij so hladni in preračunljivi moški vladajočega kapitalistično-političnega razreda. Dvajset največjih korporacij na svetu, med katere spadajo tudi vseh dvanajst ustanoviteljev super lige, je skupaj vrednih več kot 43,6 milijard evrov.
Manchester United plc
Poglejmo primer Manchester United Football Club. Ne gre za nikakršno društvo, kot napeljuje beseda klub v imenu, temveč za klasično delniško družbo z imenom Manchester United plc. Klub je leta 1878 ustanovila družba Lancashire and Yorkshire Railway in je že od začetka v rokah kapitala. Leta 2005 je nadzor nad njim s pomočjo kreditov prevzela družina Glazer iz ZDA. Stroške prevzema je v pravi neoliberalni maniri prenesla na klub, ki se je tako znašel v velikanskih dolgovih.
Leta 2011 se je korporacija uvrstila na borzo v Singapurju, leto kasneje pa še na newyorško borzo. Zanimivo je, kako je družina Glazer kljub uvrstitvi delnic na borzo obdržala vpliv nad korporacijo. Izdali so dve vrsti delnic. Delnice A (81,6 %) so uvrstili na borzo, delnice B pa so ostale v družinski lasti. Pomembno je, da imajo delnice B desetkrat večjo glasovalno pravico kot delnice A. Največji lastnici delnic A sta sicer britanski investicijski sklad Lindsell Train Ltd. (29,7 %) in ameriška gradbena korporacija BAMCO, Inc. (29,2 %).
Real Madrid
Real Madrid je organiziran drugače. Klub je po lanskem letnem poročilu v lasti 92.729 članov, ki delujejo kot nekakšne vrste delničarji, vendar brez dividend. Letna članarina za odraslega je bila v lanski sezoni 149,19 evrov. Takšen način vodenja nogometne korporacije – socios je bil s špansko zakonodajo ukinjen leta 1992. Profesionalni nogometni klubi v Španiji morajo biti registrirani kot privatno vodene ustanove. Vendar sta si tako Real Madrid kot Barcelona spričo svoje dobičkonosnosti uspela izboriti izjemo.
Čeprav navzven deluje kot nekakšna družbena lastnina, seveda ne gre za nikakršno demokratično ustanovo. Člani sicer volijo predsednika, vendar imajo pravico odločanja le delegati generalne skupščine, ki pa jih je 1.955. Sistem neizogibno vodi do koncentracije moči v managementu, ki se podobno kot pri parlamentarnih ali državnih predsedniških volitvah vsakih nekaj let spopada za moč. Tudi dobički se delijo na vrhu, ne pa med vsemi člani.
Super liga
Kapital je v super ligi zavohal višjo profitno stopnjo, nenazadnje je kot stric iz ozadja nastopila največja ameriška finančna ustanova in sedma na svetu JPMorgan Chase & Co., ki je vredna več kot 400 milijard evrov in upravlja s premoženjem v vrednosti skoraj 2,2 trilijona evrov. Borzni hazarderji so se nemudoma odzvali. Po poročanju 24.com so ob ustanovitvi super lige delnice Manchester United zrasle za 11 odstotkov, Juventosa pa celo za 18 odstotkov.
Tudi UEFA je del neoliberalnega kapitalizma, četudi se morda slepimo, da ni. V celotni operaciji je šlo za klasični kapitalistični prevzem, ki pa se je sfižil. Zmagal je obstoječi model, ker akterji niso hoteli profita prepustiti peščici najbogatejših. Prevzem monopola nad dobički, ki ga ima EUFA, ni uspel. JPMorgan to seveda odlično razume, zato je pomenljiv njen trenutni molk. Stava se ni izšla, ampak v banki se zavedajo, da vsi posli niso uspešni. Ta pa se še niti začel ni.
Upor
Zavedati pa se je potrebno, da tudi vsa spretnost in odločnost Aleksandra Čeferina ne bi bila dovolj brez upora angleških navijačev. Ne smemo namreč spregledati, da so se odločno uprli le angleški navijači, bistveno manj pa italijanski in španski. Upor je bil tako silovit, da so zgolj po dveh dnevih iz super lige izstopili vse angleške nogometne korporacije in s tem povzročile propad nove lige.
Borza se je takoj odzvala. Na finančni strani Yahoo! Lahko zasledimo, da so Manchesterjeve delnice padle za šest odstotkov, Juventosove pa za 13 odstotkov ter se tako vrnile na raven prejšnjega tedna. Kdor je imel prejšnji teden prave informacije in je delnice pravočasno kupil in seveda tudi pravočasno prodal, je lahko z operacijo pridobil nemajhno vsoto.
Posledice
Iz dogajanja izhajata dve posledici in še ena domača. Najpomembnejše je spoznanje, da se je neoliberalizmu moč upreti, kadar za njim ne stoji državna prisila. Ronald Reagan je stavko kontrolorjev lahko zlomil zgolj s pomočjo vojske. Leta 1981 je s pomočjo protisindikalnega zakona Taft-Hartley iz leta 1947 odpustil 11.345 stavkajočih civilnih kontrolorjev in jih nadomestil z vojaškimi. Margaret Thatcher pa je v letih 1984-85 lahko uničila britanske sindikate le s pomočjo policije. Obstaja pa veliko vprašanje, ali bi to bila zmožna brez šoka, ki ji ga je ponudila Falklandska vojna.
Druga posledica pa je, da se je Čeferin utrdil kot eden najvplivnejših ljudi na svetu in kot najvplivnejši Slovenec. Postavil se je ob bok Danilu Türku, nekdanjemu pomočniku generalnega sekretarja OZN, in Janezu Stanovniku, nekdanjemu podsekretarju OZN. Po prepoznavnosti in popularnosti pa ju je seveda že zdavnaj presegel. Ne bodimo presenečeni, če ga bo Time vtaknil v lestvico 100 najvplivnejših ljudi za letošnje leto.
Zagotovo pa je porazil domačo radikalno tranzicijsko desnico, ki se je dva dni v »medijih«, na spletnih omrežjih in komentarjih na spletu škodoželjno naslajala. Naj navedem le dve povedi iz »medija«, ki sta bili sprožilec falange trolov: »Aleksander Čeferin je v zagati, kajti Uefa mu razpada pred nosom, medtem pa on veselo razpravlja o slovenski politiki na POP TV,« in »Za milijone, ki jih dobi za plačo, bi se očitno moral malo bolj potruditi.« Gre za trpek poraz Janeza Janše, ki sicer nima nikakršnega vpliva na našo življenje, ampak Janša porazov ne prenaša. Zato napadov na Čeferine ne bo zmanjkalo. Je pa več kot pomenljivo, da poloma super lige »mediji« ne omenjajo.
Čeprav je Čeferin v bitki najbrž zmagal, pa vojna še zdaleč ni dobljena. Strasti in interesi najbogatejših v profesionalnem nogometu se ne bodo kar tako umirili. Zdaj ga čaka veliko delo reševati ta tleči konflikt. Ali mu bo uspelo, bomo šele videli. Vsekakor njegova reforma očitno ni potešila vseh apetitov. Se je pa najbrž dokončno pokazalo, da se Čeferin še hitro ne bo vrnil v domače vode, če se sploh bo. Strah pred vrnitvijo velikega zmagovalca največje nogometne bitke v Evropi v slovensko politično zakotje je v tem trenutku odveč. Vprašanje pa je, ali je radikalna tranzicijska desnica to sposobna dojeti.
Beri tudi Nogometna super liga je logika kapitalizma in Razredna vojna je realnost
