Udarila nas je novica, ki nima kaj dosti povezave s športom, ima pa ogromno skupnega z neoliberalnim kapitalizmom. Dvanajst nogometnih korporacij iz treh evropskih držav se je odločilo ustanoviti t.i. super ligo.
Načrt je seveda jasen. Ustvariti nogometno ligo po vzoru štirih ameriških profesionalnih športnih lig (NBA, NFL, NHL in MLB), zraven lahko štejemo še ameriško in kanadsko nogometno ligo (MLS in CFL). Gre za zaprte lige, kjer so vloge natančno razdeljene. Hkrati pa je onemogočen kakršenkoli zunanji vpliv.
Za denar gre
»Pandemija je razkrila, da sta potrebna strategija in komercialni pristop za dvig vrednosti nogometnih klubov.«
Iz sporočila za javnost nove nogometne super lige
Dvanajst nogometnih korporacij iz treh evropskih držav so ustanoviteljice nove nogometne super lige. Po Forbesovi lestvici so skupaj vredne več kot 32,7 milijard evrov, največ Barcelona (3,9 milijard evrov) in najmanj AC Milan (455 milijonov evrov).
Seveda gre za denar, vedno gre zgolj za denar. 32,7 milijard evrov pač ni dovolj. Več je denarja, večji je pohlep. Več je denarja, manj so ga tisti na vrhu pripravljeni deliti s tistimi spodaj. Priča smo klasični razredni vojni, ki se tokrat pač bije v nogometu. Razredni vojni bogatih proti revnim. 1 % proti 99 %.
Oligopol
Ne glede na začudenje in zgražanje gre v tem primeru v resnici za logično nadaljevanje zakonitosti kapitalizma. Če pustimo ob strani puhlice o prostem trgu, ki naj bi temeljil na zakonih ponudbe in povpraševanja, je zakonitost kapitalizma težnja k monopolu. Kjer pa monopol ni možen, pa veliki težijo vsaj k oligopolu, to je stanju, ko obstaja le majhno število ponudnikov blaga. Oligopol nujno vodi do višjih cen, kar lahko po lanski neoliberalni deregulaciji cen doživljamo na naših bencinskih črpalkah.
Profesionalni šport je otrok kapitalizma, četudi se skriva za imeni kot sta društvo ali klub. Tudi Real Madrid, ki je v nasprotju z večinskim lastniškim modelom v lasti več kot 90.000 članov, imenovani socios, ni izjema. Tekmovanja pod okriljem sicer deklarirano neprofitne Uefe, ki pa je za njene funkcionarje še kako dobičkonosno, so nogometnim korporacijam sicer pripomogle do prepoznavnosti in večjega profita, kot pa če bi delovale zgolj znotraj lastnih držav. Za domači primer lahko pogledamo le v Maribor. Vendar se je profitna stopnja v zadnjih letih ustavila, vedno pa je v zraku tudi nevarnost izpada iz evropskih tekmovanj. Vsake toliko se namreč najde kakšen nebodigatreba, ki iz nadaljnjega tekmovanja izloči veliko korporacijo in ji tako onemogoči pričakovan donos.
Povečati profitne stopnje in dobičkonosnost je moč le še z oligopolom po vzoru ameriških profesionalnih športnih lig. Priča smo privatizaciji dobičkonosne športne panoge s strani peščice lastnikov kapitala. Ker smo v šoku zaradi epidemije, trenutek seveda ne bi mogel biti boljši.
Smrt nogometa?
Mnogi v odzivih vpijejo, da gre v tem primeru za smrt nogometa. To seveda ne drži. Košarka ni umrla zaradi ameriške NBA. Res pa je, da preko luže igralci, ki nimajo sreče, da bi se uvrstili v to ligo, poberejo le drobtinice. Poleg NBA v Ameriki tako deluje še kakšnih deset manjših košarkarskih lig, za katere pa najbrž še nikdar nismo slišali. Naj omenim TBL (The Basketball League), v kateri je več kot 30 ekip. Igralci pa so plačani med 1.250 in 5.400 evri mesečno. Igralci iz celega sveta sanjajo, da bodo igrali v NBA in nekaterim to celo uspe. Ravno pravšnje število, da upanje nikdar ne zamre.
Velekapital
Nova super nogometna liga ima velike možnosti za uspeh. Garant za ta uspeh pa je seveda velekapital. Ameriška banka JPMorgan Chase & Co. (JPM) je namreč takoj potrdila, da bo finančni vlagatelj novoustanovljene evropske nogometne super lige. Govori se o 3,5 milijardah evrov.
JPM je vredna več kot 400 milijard evrov in upravlja s premoženjem v vrednosti skoraj 2,2 trilijona evrov. Je največja finančna institucija v ZDA in sedma največja na svetu. Korporacija je znana po reorganizaciji podjetij, da postanejo donosnejša in rentabilnejša, pa tudi po pridobivanju nadzora nad njimi.
3,5 milijarde evrov ni dosti denarja za korporacijo, ki je leta 2013 sklenila poravnavo s pravosodnim ministrstvom ZDA za skoraj 11 milijard evrov zaradi poslovne prakse v zvezi s hipotekarnimi vrednostnimi papirji (tistimi, ki so povzročili finančno krizo). Ni pa to zanemarljiva vsota in JPM ni znana po brezglavem razmetavanju denarja.
»Posameznik si stalno prizadeva, da bi odkril najugodnejšo naložbo za kapital, ki ga ima na voljo. Pred očmi nima družbene koristi, ampak le svojo lastno.«
Adam Smith, Bogastvo narodov
JPM je popolnoma vseeno za družbene koristi ali nogomet. Vidi le dobiček. In očitno ga pričakuje v nogometni super ligi. Stranski produkt bo dokončna amerikanizacija nogometa. Tako kot se je pred tem amerikanizirala že košarka, glasba in film, pa še kaj.
Skrben načrt
Izključitev iz evropskih tekmovanj nogometnih korporacij ne bo hudo bolelo. Takšno reakcijo so akterji pričakovali in so nanjo pripravljeni. Le naivni lahko verjamejo, da ne gre za skrbno izdelan načrt. Že sodelovanje JPM bi moralo vse povedati. Po začetnem ogorčenju se bodo vrnili tudi navijači. Napoved, če bo uresničena, da igralci teh klubov ne bodo smeli igrati za državne reprezentance, pa bo v skrajnem primeru doživela epilog na sodiščih. Mednarodni sindikat igralcev nogometa jim je že stopil v bran.
V vsakem primeru je pred Aleksandrom Čeferinom bitka življenja. »Mediji« radikalne tranzicijske desnice so se seveda privoščljivo odzvali in tovarna trolov dela s polno paro. Nerodno je le, da njihov vzor Viktor Orban podprl Čeferina.
Ne glede na to, kako se bo zadeva odvila, je zmagovalec znan vnaprej. To je seveda velekapital.
Beri tudi Razredna vojna je realnost in Debirokratizacija kot metoda siromašenja prebivalstva