No, pa smo dobili prvi resni predlog zamenjave vlade. Imenuje se Koalicija ustavnega loka. Zanimivo ime, a o tem kasneje.
Ekonomist
Jože P. Damijan je zanimiva oseba. Ekonomist in nekoč izrazit neoliberalec je na čelu t.i. mladoekonomistov nasprotoval gradualnemu razvoju Slovenije in bil krajši čas celo minister brez listnice, pristojen za razvoj v osmi slovenski vladi pod premierjem Janezom Janšo. Bil je glasen zagovornik enotne davčne stopnje, ki na račun revnih razbremenjuje bogate. Reforme, ki jih je vodil, so vključevale še za neoliberalizem neizogibni privatizacijo in liberalizacijo. Deregulacija pa tako ali tako sodi v paket. Poskus uvedb teh reform je konsolidiral sindikate, katerim so se pridružili še upokojenci, študentje, kulturniki in javni sektor. Rezultat je bil največji protest v zgodovini države, ko je novembra 2005 ljubljanske ulice zasedlo več kot 40.000 ljudi. Minister sicer ni bil dolgo, s predsednikom vlade Janezom Janšo se je kaj hitro razšel, ker je bilo njegovo imenovanje »samo dimna zavesa za tisto, kar je bila takrat prava agenda (SDS, op. a.)«.
Neoliberalizem je trdoživa religija, vtkana v vse pore družbe. Ideologija je tako globoko vpeta v večino človekovih dejavnosti, da se je sploh ne zavedamo. Znotraj izobraževalnega sistema, zlasti na ekonomskih in poslovnih šolah, so neoliberalne dogme predstavljene kot aksiomi, alternative ni. Keynes je pregnan, socializem pa je kriva vera. Ker Slovenci vse manj in manj beremo, tudi manj posegamo po teoriji, ki ni »predpisana«, konec koncev tudi zvemo ne zanjo. Zaprti smo v mehurček neoliberalizma, izven katerega ne vidimo in se ne zavedamo, da alternative obstajajo.
Preobrazba
Damijanu je to uspelo. Še leta 2009 je zagovarjal slabo banko, nato pa se je, najbrž pod vplivom gospodarske krize, pričela njegova preobrazba. Počasi in temeljito je spremenil pogled na ekonomski razvoj države in sveta. Vse bolj je bral in citiral tudi »alternativne« avtorje in postal najglasnejši zagovornik večje vloge države pri regulaciji gospodarstva in finančnega sistema, državnega zadolževanja in državne potrošnje. Danes je nekakšen moderni keynesianec, ki se spogleduje tudi z nekaterimi socialističnimi idejami. Pred očmi nima več zgolj kapitalske donose, ampak zasleduje pravičnejšo razporeditev družbenega bogastva. Pri zagovarjanju socialnih tem je šel še dlje od gradualistov, ki jih je pred leti kritiziral.
Damijan je eden redkih, če ne celo edini primer vidnega neoliberalca, ki je spoznal zmote te vere. Ker za razliko od večine pozna tako neoliberalizem (zanimivo je, da se nihče ne deklarira za neoliberalca) kot alternative, pri tem pa zagovarja tudi socialne teme, je seveda ena primernejših oseb v državi za vodenje vlade. Koalicija ustavnega loka, takšna kot je predstavljena, pa ima kar nekaj težav.
Zmote
V medijih in javnosti je prisotna napačna percepcija, da opozicijski četverček sestavljajo leve stranke, včasih imenovane tudi levosredinske. To je sicer posledica več desetletnega pranja možganov Janeza Janše in SDS ter satelitov. Vsakdo, ki se ne strinja z janšizmom, je levičar. Če ceni partizane in NOB, je že komunist. Če se rokuje z Milanom Kučanom ali Zoranom Jankovićem pa najmanj veleizdajalec.
V resnici je edina dosledna leva stranka pri nas Levica, pogojno bi lahko zraven šteli še SD. No, SD je morda res levosredinska stranka. Preostali, se pravi SAB in LMŠ, sta, vsaj v evropskem prostoru, tipični desnosredinski stranki. Leve stranke ne privatizirajo, SAB, LMŠ in SD so vse ali vodile ali bile članice vlad, ki so privatizirale državno premoženje. Dogovor med četverčkom glede ekonomskih postulatov bo pri konkretnih primerih težak, če ne celo nemogoč. To so že dokazali pri neuspešnem poskusu ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, zaradi katerega je nato Levica prekinila sodelovanje z vlado, kar je posledično vodilo do odstopa Marjana Šarca in do današnje uzurpacije družbe s strani največje stranke. Damijan se tega problema očitno zaveda, saj se je v dokumentu Koalicije ustavnega loka spretno izognil vprašanjem privatizacije, liberalizacije, deregulacije, debirokratizacije, obdavčitve itd.
Drug problem, ki ga lahko štejemo med zmote, je povabilo strank NSi, DeSUS in SMC. Ustavni lok pomeni, da imajo stranke v parlamentu dvotretjinsko večino in ob trenutni konstelaciji je to povabilo razumljivo. Najbrž pa ni realno. Pustimo ob strani, da SMC praktično ne obstaja več oz. da gre zgolj za združenje malce večje skupine ljudi s partikularnimi interesi. Pridobiti to »stranko« v koalicijo brez njenega predsednika bo najbrž pretrd oreh. Po drugi strani pa je gospodarski program NSi popolnoma nekompatibilen z Damijanovimi nazori in razmišljanji. NSi je namreč z naskokom najbolj neoliberalna stranka v državi.
Kot vedno je bil odziv Mateja Tonina diplomatsko vljuden, medtem ko sta predstavnika drugih strank dala košarico, za kateri težko rečemo, da sta bili prijazni. Začasni šef DeSUS-a Tomaž Gantar je povabilo zaničljivo odpravil, češ, da zadeva ni vredna komentarja, poslanka SMC Monika Gregorčič pa je bila nesramno zajedljiva.
Obeti
Ameriški demokrati so ves mandat Donalda Trumpa bevskali vanj in ga poskušali odstaviti ter pri tem zanemarili konsolidacijo stranke, pridobivanje množične podpore in iskanje primernega predsedniškega kandidata. Kongres bodo zagotovo dobili, senat pa težko. Podobno se pri nas opozicijski četverček že ves čas, ene stranke bolj in druge manj, zaganja v predsednika vlade, prekleto malo pa dela na lastni povezanosti, zbliževanju programov in pripravi na volitve. V zadnjem času smo kar dosti brali o medsebojnem obtoževanju za to in ono, predvsem Levica in SD nista kaj dosti varčevala z besedami. Volitve bodo hitro tu in če stranke ne bodo pripravljene, jih bo Janša nekaj mesecev pred koncem mandata presenetil z načrtovanim in nadziranim razpustom parlamenta.
Obeti vsekakor so. Podpisniki dokumenta Koalicije ustavnega loka (Spomenka Hribar, Pavel Gantar, Boris A. Novak, Arjan Pregl, Barbara Rajgelj, Slavko Splichal, Niko Toš in Slavoj Žižek) dajejo zaupanje, da gre za premišljeno potezo in ne zgolj za še en napad na Janšo. Da ne gre zgolj za strankarsko matematiko, ampak da razmišljajo širše, kaže tudi to, da nameravajo k dialogu in sodelovanju povabiti tudi predstavnike protestnega gibanja ter širok krog kritičnih intelektualcev. No, to bomo še videli. Prevečkrat smo že doživeli, da ljudje, ko enkrat pridejo na oblast, pozabijo na predvolilne obljube.
Da bi namera uspela, bodo morali poslancem SMC-ja in ne stranki dati ponudbo, ki je ne morejo zavrniti. Ali so to sposobni, je drugo vprašanje. Vsekakor pa je Koalicija ustavnega loka velik korak naprej v slovenski politični krajini in morebiti, pod pogojem umika malih narcizmov, zametek bodoče predvolilne koalicije, ki bi nas končno popeljala iz že neskončno dolgega šoka, nazadovanja in primitivizma.
