Sezona gripe se prične oktobra in zaključi med 17. in 20. tednom naslednjega leta (sredina aprila – sredina maja). Vrhunec sezone je pri nas običajno januarja in/ali februarja. Konec epidemije Covid-19 je vlada razglasila prav v 20. tednu (maja). Zdaj pa smo ponovno priča povečanju števila oseb, pri katerih so našli prisotnost virusa. Se pravi oktobra.
Laično in amatersko lahko sklepam, da se Covid-19 obnaša podobno kot gripa. S tem seveda ne trdim, da je Covid-19 enak gripi! Kaže le, če se seveda ne motim, da se bo pojavljal podobno kot gripa. Konec koncev sta obe virusni respiratorni bolezni in oktober kaže, da bo tudi Covid-19 več ali manj sezonska bolezen. Če to sklepanje drži, bomo največje probleme imeli v času zimskih počitnic. Hmm, smučanje? Na to ne bi preveč računal.
No, vsekakor bi vlada in kreki morali kritično razmišljati tudi o tej možnosti. Srčno upam, da se na zimo ustrezno pripravljajo.
Ker upati na nekaj, česar še ni, se pravi cepiva, bi bilo neodgovorno. Odgovorno bi bilo delovati, kot da ga nikdar ne bo. In tudi ko bo cepivo na voljo, če seveda bo, bo preteklo precej vode, preden bo preizkušeno in varno za množično uporabo.
Prestavljanje neizbežnega v prihodnost
Ukrepi, ki jih doživljamo, zato po moje le prestavljajo neizbežno v prihodnost. Tako kot je skorajda vsakdo v življenju vsaj enkrat prebolel gripo, nas podobno najbrž čaka tudi s Covid-19. Rešitev za človeštvo pa najbrž ni, da za vedno zapremo lokale, hotele, fitnese, večino prodajaln in še marsikaj ter da nosimo maske, ko nabiramo gobe ali kostanj. Če je to edina rešitev in žal ne vidim, da bi oblasti (pa ne samo naša, da se razumemo) razmišljale izven prepovedi in lockdownov, potem moramo popolnoma spremeniti ta planet.
Obdržati kapitalizem, ki ga danes živimo, bi pomenilo ob konstantnem lockdownu oz. periodičnih lockdownih dokončno prenehanje ogromno dejavnosti in izguba vseh prihodkov tisočem in tisočem ljudem, v svetovnem merilu celo milijonom ali pa milijardam ljudem. Hkrati bi to pomenilo povečanje prihodkov nekaterim dejavnostim, predvsem bankam in spletnim trgovcem. To seveda nima več nobene zveze s t.i. prostim trgom.
Ideologija prostega trga
Ideologija prostega trga temelji na zakonih ponudbe in povpraševanja z majhno prisotnostjo ali kar odsotnostjo intervencij s strani države. Gre za idealizirano, teoretično obliko tržne ekonomije, znotraj katere se ponudniki blaga in storitev ter povpraševalci po obojem srečujejo in izmenjujejo dobrine svobodno, na temelju medsebojnega dogovora o ceni in brez vmešavanja države. Da gre za ideologijo je jasno, brž ko ugotovimo, da ponudniki in povpraševalci nimamo enakopravnih vlog in da medsebojnega dogovora ni. A to je tema za kdaj drugič.
Covid-19 pa je povzročil intervencijo države na trgu. S tem, ko je zaprla določene dejavnosti, je povečala promet drugim. Ko je država zaprla lokale s ponudbo hrane, je s tem povečala prihodke družbam, ki hrano dostavljajo na dom. Ko je zaprla trgovine, je povečala prihodke podjetjem, ki se ukvarjajo s spletno prodajo. Zato ni nobeno presenečenje, da se je vrednost Amazona precej povečala. Pri nas najbrž Mercatorju, marca npr. je bilo zaradi preobremenjenosti njihovega sistema potrebno zelo dolgo čakati, da si naročilo sploh lahko oddal.
Družbeni samomor
Obdržati ekonomske postulate v konstantnem lockdownu ali vsaj nenehno ponavljanje, bo najbrž pomenilo družbeni samomor. Revščina se bo bliskovito povečevala. To pa bo za seboj potegnilo še več protestov in množične migracije. Vedno več bo let 2015. Nasilje se bo povečevalo, pojavljale se bodo nove in nove paravojaške formacije, tudi oborožene. Države bodo stopnjevale represijo nad lastnim prebivalstvom, več bo tudi vojn. Brez ustreznega premisleka bomo drveli v katastrofo.
Vojna ekonomija
Rešitev je samo ena – ustrezno, premišljeno in drugačno prerazporejanje prihodkov. Ali se bi to izvajalo s povečanjem obdavčitve tistih, ki imajo povečane dobičke zaradi Covid-19 krize ali kako drugače, je seveda umestno vprašanje. To je sicer za neoliberalni kapitalizem bogokletno razmišljanje, za nekatere bo celo komunizem. Vendar so se države v zgodovini že posluževale t.i. vojne ekonomije, ko so bile v vojnah prisiljene vpeljati drugačno proizvodnjo in prerazporejanje dobičkov. Vojna ekonomija pomeni neko obliko planskega gospodarstva.
Sicer že časa izvajamo delno vojno ekonomijo, vendar tega ne poimenujemo. Pomoč iz protikoronske zakonodaje zaradi epidemije Covid-19 je v resnici prerazporejanje prihodkov. Boni za prenočišča, UTD za samozaposlene, nadomestila plač in ostale ukrepe pomoči lahko imenujemo vojna ekonomija, lahko jih imenujemo tudi socializem. Vendar se to prerazporejanje odvija skozi proračun in na račun kreditov, sistem kapitalizma pa ostaja isti – trdi neoliberalizem. Še več, kriza se uporablja za še več neoliberalizma in za prerazporejanje družbenega bogastva od revnejših k bogatim.
Dobički ostajajo nedotaknjeni
Dobički kapitala pa pri tem ostajajo nedotaknjeni. Zgolj kot primer – Pozavarovalnica Sava Re bo izplačala za več kot 16 milijonov evrov dividend. Večinska lastnica pozavarovalnice je neposredno in preko paradržavnih družb sicer slovenska država, vendar bo desetina te vsote pristala v rokah fizičnih oseb, malce več pa tujim bankam in skladom.
Pipica kreditov se bo nekoč ustavila, pa še vrniti jih bo potrebno. Kaj bomo takrat? Še več neoliberalizma ni rešitev. Tudi privatizacije bo enkrat konec. Ko ne bo več kaj prodati, se bo zgodba zaključila.
Če se Covid-19 obnaša enako kot gripa in bomo priče sezonam med oktobrom in majem, potem moramo najti rešitev. Rešitev zagotovo ni, da vsake pol leta ustavimo polovico gospodarstva. Žal je videti, da države in naša je pri tem še posebej uspešna, kar je razumljivo, saj je zaposlena s popolnoma drugimi rečmi, o tem niso kaj dosti razmišljale.
Preberi tudi Razredna vojna je realnost in Debirokratizacija kot metoda siromašenja prebivalstva
