Medtem ko desnica, sprva skrajna, zdaj pa kar vsa po vrsti, zanika pomen praznika in potvarja neizpodbitna dejstva z iskanjem dlake v jajcu v interpretacijah točk, sprejetih 26. aprila 1941 v Vidmarjevi vili, v imenu organizacije in v tem, da večina sodelujočih ni vedelo, da gre dejansko za revolucijo, ki jo želi izvesti KP, kar naj bi privedlo do delitve in bratomorne vojne, ta ista politika zamolči še marsikaj drugega.
Najprej o tem, kaj je takratna »slovenska« oblast in velik del politike (ne pozabimo, komunistična partija je bila v ilegali) dejansko zagovarjala. Pa ne aprila 1941, pač pa že prej.
Anton Korošec
Takratna najmočnejša politična stranka SLS pod vodstvom teologa Antona Korošca je že vsaj od leta 1938 simpatizirala z nacizmom. Tako je takratni nemški veleposlanik v Beogradu v Berlin poslal depešo, da je na Korošca resno računati, ker je veliko bolj pripravljen na tvorno sodelovanje, kot pa lahko Berlin pričakuje od beograjske in druge jugoslovanske politike. Korošec je to podmeno nemške naklonjenosti hitro potrdil z izsiljenimi antisemitskimi zakoni, ki so se nanašali na prepoved vpisa judovskih dijakov in študentov, omejevanje poslovanja judovskih trgovcev na veliko ipd. Kar kaže na to, da se je strinjal z nacistično ideologijo in da je bil pripravljen, da naši kraji postanejo protektorat v t.i. Velikem Reichu. Zadnji dve leti svojega življenja, umrl je leta 1940 v Beogradu, je tako v večini posvetil antisemitizmu in obsojanju komunizma ter ustanovil celo svojo paravojsko, ki jo je poimenoval Straža v viharju.
Nekateri zgodovinarji v teh stražah vidijo začetke kasnejših vaških straž (MVCA oz. bela garda) in Slovenskega domobranstva. Za prvo bi se strinjal, drugo je bilo bolj v domeni generala Leona Rupnika, dela slovenske politike in RKC ter seveda nemške vojske, ki je domobrance dovolila, jih oborožila in plačevala.
Narodni svet
Na teh izrazito pronemških temeljih, ki jih je v slovensko oblast vgradil Korošec, so potem njegovi nasledniki sprejeli ključne odločitve prav aprila 1941, po napadu na Jugoslavijo. Prvi dan vojne je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za Slovenijo, politično predstavništvo Slovencev med aprilsko vojno. Na pobudo bana Marka Natlačna ga je sestavljalo pet predstavnikov SLS in po en predstavnik Jugoslovanske narodne stranke, Narodne radikalne stranke, Socialistične stranke in Samostojne demokratske stranke. V njem pa ni bilo zastopnika Komunistične stranke, čeprav je ponujala sodelovanje. Odklonili so jo, češ da ni legalna stranka.
Narodni svet se je najprej trudil ohraniti čim več gospodarskih objektov, v zaledju pa je pozival na mir in red. Pozneje se je razglasil za slovenskega suverena, a se je, pragmatično priznavajoč popolno nemoč, zadnjič sestal 17. aprila. Naslednji dan so člani Narodnega sveta oblast izročili italijanskemu civilnemu komisarju Emiliu Grazioliju in mu obljubili popolno sodelovanje. »Rodoljubno« so mu izročili ključe mesta Ljubljane, se Italijanom zahvalili za njihov prihod in v cerkvah darovali številne maše za domovino per la Patria nostra. A to je bil le začetek kolaboracije.
Desna politika, ki bi danes rada to kolaboracijo rada izbrisala ali jo celo prikazala kot legitimno, moralno in etično, v smislu preprečevanja revolucije proletariata, povsem spregleda, da se je revolucija proletariata začela že med I. svetovno vojno. Takoj po boljševiški revoluciji v Rusiji.
Delavska revolucija
Tudi na naših tleh je delavska revolucija trajala vsaj od leta 1918, saj je Kraljevina SHS že 29. decembra 1920 sprejela zloglasni zakon Obznana, s katerim je prepovedala delovanje komunistične partije. Kar je imelo dolgotrajne učinke. Če je KP do takrat imela lepo število poslancev predvsem na lokalni ravni in je pridobivala tudi na članstvu, pa je po letu 1920 njena moč skoraj popolnoma usahnila. Temu v prid govori podatek, da je ob ustanovitvi KP Slovenije leta 1937 na Čebinah nad Trbovljami komunistična partija štela le 500 aktivih članov. Tudi leta 1941 ni bilo veliko bolje, število članov vsekakor ni presegalo 1.500, kot pravijo uradni podatki.
Podobno je bilo drugod v Evropi. S podobnimi težavami so se srečavale tako italijanska partija, od začetkov z Antoniom Gramscijem do Pietra Nennija, kot tudi francoska. Vse te komunistične partije so bile zaradi omejevanja in prepovedi dobesedno prisiljene v to, da so se za preživetje naslonile na Sovjetsko zvezo. Zanimivo je tudi, da se je od konca prve vojne politiki SZ podredila tudi Socialistična internacionala, ki je bolj kot vse drugo postala orodje Stalinove zunanje politike do sorodnih gibanj v Evropi, Moskva pa center izobraževanja komunističnih in tudi socialističnih kadrov iz vse Evrope.
Je pa imela KP Slovenije nekaj prednosti in izkušenj pred drugimi partijami v Jugoslaviji, saj je veliko članov partije sodelovalo v španski državljanski vojni, ko so se borili proti fašističnemu režimu generala Francisca Franca, ki so mu v vojni izdatno pomagali Nemci in Italijani. Tako so v KPS (vsaj nekateri) vedeli, da je okupacija Nemčije še vse kaj več kot pa le imperialistično osvajanje novih ozemelj. Zato so dejansko razumeli besede Adolfa Hitlerja v Mariboru, ko je dejal: »Naredite mi to deželo spet nemško,« in se tudi zavedali, kam to vodi.
Mit?
Osemdeset let po ustanovitvi Osvobodilne fronte je težko trditi, da so se takratni akterji zares zavedali, kaj naj dejansko storijo. A vedeli so, da nekaj morajo storiti, če je uradna oblast z Natlačenom na čelu klecnila pred okupatorjem. Da je šlo za neke vrste načelni konsenz, je razumljivo tudi glede na raznolikost tistih, ki so se tega dne zbrali pri Vidmarju. Verjetno tudi vsaj delno drži, da si je kasnejša socialistična oblast pod vodstvom KP/ZK ta dogodek dobesedno prisvojila kot svojega. Ni sicer zatajila drugih udeležencev, je pa njihovo vlogo minimalizirala. A te špranje v zgodovini OF so se začele polniti že v 80-tih letih, če se spomnimo samo takratnih izvajanj zgodovinarja Toneta Ferenca ter tudi z objavo književnih del in pisem Edvarda Kocbeka in večine dokumentov, povezanih s tem dogodkom.
To, kar danes vehementno trdi skrajna desnica, da je OF le mit, celo laž, seveda ne drži. Gre za populizem, katerega edini cilj je blatiti takratne akterje, OF vzeti narodnostni naboj, ki ga nosi vsa ta leta ter z zanikanji in potvarjanji kolaborante prikazati kot domoljube, katerih edina želja naj bi bila preprečiti komunizem. Kar seveda vodi v novo zmotno prikrojevanje zgodovine. V Sloveniji komunizma nikoli ni bilo, še več, bil je, vsaj po letu 1953, zgolj mehki socializem.
Zato je absurd skrajne desnice, ki mu podlegajo tudi druge desne stranke, da je danes zanjo vse, kar zgolj diši po napredku in po liberalnem ter kar odklanja zatohle nacionalizme, več kot le povezane z RKC, označeno in ožigosano kot delo skrajnih komunistov.
Če ni grožnje, grožnjo ustvari, je eno od pravil specialnih vojn in nacionalističnih politik. In temu sedanji režim zvesto sledi, ko na isti imenovalec »komunisti« zloži prav vse, ki se z njenim režimom ne strinjajo.
Beri tudi Brez OF ne bi bilo samostojne Slovenije in Proslava politične elite in proslava državljanov