Dušenje človečnosti

, , Komentarji so izklopljeni za Dušenje človečnosti

Družbena in gospodarska struktura se enosmerno spreminjata v privatizacijo vsega. To si lahko razlagamo, da se svetovne elite bojijo prebujanja človečnosti.

Dva razreda

Za kapitalizem sta značilna dva razreda z nasprotujočimi si interesi. Na eni strani je kapitalist s svojim kapitalom, na drugi strani je delavec, ki prodaja svoje delovne sposobnosti kapitalistu. Konflikt med omenjenima razredoma je v delitvi ustvarjene nove vrednosti. Kapitalist si prizadeva povečati svoj dobiček na račun delavskih mest. Delavski razred pa se je dolga desetletja boril za pravičnejšo porazdelitev in boljše delavne pogoje. Z napredovanjem tehnične opremljenosti proizvodnje se je zmanjšal donos kapitala. Zato se je kapital delno preusmeril v finančna vlaganja, delno v ustvarjanje svetovnih monopolov in tudi v privatizacijo javnega sektorja. Na tej poti je z nevidno prisilo zasenčil delavski razred in male kapitaliste.

Značilnost kapitala je neutešljiva pogoltnost, ki se udejanja preko delničarjev. Na svoji poti vsrkavanja ne prenaša preprek. Nasprotno, kreativno in inteligentno jih ruši. Svetovne neoliberalne elite se že desetletja prizadevajo uresničiti korporativno družbo. Z distopično vizijo strukturirajo svet v obliki enovitega tržišča, ki bi v skrajni obliki zajemal vsak najmanjši prostor človeškega življenja.

Nova paradigma

Svet je bilo treba preoblikovati in upravljati po novi paradigmi, po zasebnih podjetniških principih. Zaradi vedno večjega vpliva neoliberalne vizije je bilo treba ukiniti meje, da bi se spodbujal prosti pretok blaga, kapitala, storitev in oseb. Torej, blago, storitve, kapital in osebe so še bolj poudarjeno osnovni faktorji bogatenja svetovne plutokracije. V tem smislu je bila človeku odvzeta človečnost in njegovo delo je postalo le surovina.

Delovna sila se mora premikati v kraje povpraševanja. Nenehna mobilnost v znamenju neizogibne prilagodljivosti in podrejenosti ni nič drugega kot popolna prekarizacija. Slednja otežuje ali celo preprečuje družinske in skupnostne vezi in posledično organizirane reakcije in zahteve. Vsak posameznik je prepuščen samemu sebi in svojemu egoizmu, ki podpira medsebojno konkurenco in preprečuje sodelovaje. V tem smislu delo na daljavo močno olajša uspeh sodobne paradigme.

Privatizacija

Omenjena preobrazba se je začela daleč nazaj in je nenehno povzročala in še povzroča temeljne spremembe v družbi in v gospodarstvu, četudi niso bile in niso takoj razumljive. Družbena in gospodarska struktura se enosmerno spreminjata v privatizacijo vsega. Zgovorni primeri so privatizacija prej družbenih podjetij, privatizacija infrastrukture (promet, šolstvo, zdravstvo itd.), privatizacija naravnih virov (npr. gozdov, vode). V nobenem primeru pa proces ne poteka v obratni smeri, to je sprememba zasebnega v javno dobro. Tako je omejena tudi država, ki zadržuje le funkcijo zaščite neoliberalnih interesov.

Danes lahko ugotovimo, da je nova paradigma izčrpala svoje možnosti v fizično omejenem svetu. Rešuje se na osnovi strahu, s popolnim obvladovanjem in nadzorom ljudi, ki so v teku let več ali manj spregledali dogajanja. To pa si lahko tudi razlagamo, da se svetovne elite ne samo rešujejo, temveč da se močno bojijo prebujanja človečnosti.

Beri tudi Razredna vojna je realnost, Ko ukinemo kritiko, ukinemo mišljenje in Depresija

Avtor